Turistični razgledi po Balkanu: Bosna – dežela, ki je ne pozabiš (FOTO)

Bosna je tam, kamor je bog pripel temnozeleno oazo gozdov in nepregledne sadovnjake sliv. Bosna je veriga Dinarskega gorovja z robom Panonske nižine na severu in pljuskom Jadranskega morja na jugu; vmes so kot navpične črte postavljene rečne lepotice (Drina, Tara, Neretva...). Bosna je zaklad mineralov, saj ima vse od premoga in železove rude, do svinca, mangana, cinka, živega srebra... Bosna ima skorajda brezkrajne zaloge voda in ima ljudi, s srcem pripetim na svoje ognjišče in častno besedo kot zakletvo življenja. Ko prideš, spoznaš pomen gostoljubja! Sploh pa je Bosna tudi raj »domače kave«. Njihove »turške«, servirane v bakreni džezvi in postrežene s sladkorjem in rahat-lokumom.
DSCN3326

TUZLA – MESTO NAD SOLJO

Tuzla, po velikosti tretje bosansko mesto, je eno najstarejših naselij v Evropi. Na njegovem območju so pridobivali sol že v času starih Rimljanov, ko se je mesto imenovalo Salines. Tuz pa je turški izraz za sol! Končno sem odkrila tudi to zanimivost, ko sem aprila v družbi turističnih novinarjev obiskala Tuzlo, Kladanj in Moško vodo! Bila sem presenečena! Nad vsem.

Aleja maršala Tita

Najprej nad Tuzlo, krajem položenim v nedrije hribovja, ki ga obvladujejo beli nagrobniki na eni strani in bogato zelenje pokrajine na drugi. Termoelektrarna v centru nadvladuje panoramo. Stari del mesta in njegov šarm s »kafiči« je nepozaben. A najbolj mi je padlo v oči nekaj, kar v Sloveniji ne bi bilo mogoče in je vezano na pol pretekli čas. Preveč nas zanima danes in čisto nič včeraj in zakaj.

V mislih imam Alejo maršala Tita, centralno žilo sprehajališča na robu mesta in vendar tik centra in tik odlične restavracije Zlatnik ob vstopu. Skozi promenado zelenja, ki jo robi drevje in grmičje, teče izjemno lepo urejena pot. Na njenem začetku, tudi najvišje položen, stoji doprsni pomnik maršalu Titu; tistemu, ki smo ga že črtali iz slovenskega zgodovinskega spomina, a neupravičeno pozabili povedati, da so pred sedanjo državo obstajali tudi časi, ko je npr. vsakdo – tudi begunec, brezposeln ali brezdomec, lahko kadarkoli potrkal na vrata zdravniške ali zobozdravniške ordinacije in bil takoj odlično obravnavan in napoten k specialistom. Takoj! In zastonj. In še s prijazno besedo povrhu! Danes nepojmljivo! Ampak res!

Promenada se rahlo spušča in vodi najprej mimo Kuče plamena mira, prireditvenega prostora sredi gozdička, do spomenika NOB, in naprej h Groblju žrtava poginulih na Kapiji 25, maja 1995. Tukaj onemiš! Sredi zelenja, oblito s pomladno pesmijo ptic, lepo v vrsti, z imeni in letnicami rojstva in smrti, stojijo beli kamni spomina na kriminal, ki ga je Tuzla doživela 25. maja 1995. V mestu se je v tistih dneh že govorilo o težko pričakovani svobodi in upanju, da končno prideta mir in lepše življenje, ko je v milini večera, v središču mesta eksplodirala granata. Prav na vogalu imenovanem Kapija, glavnm zbirališču mladih. Je 25. maj slučaj? Ne, nekoč je bil to jugoslovanski Dan mladosti in Titov rojstni dan, ki ga je Tuzla plačala z 71 življenji mladih ljudi, v starosti med 18 in 24 leti ter več kot 150 ranjenimi. Vojska Republike Srbske je vedela kaj dela.

Pogled nazaj

Ko je leta 1991 razpadla Jugoslavija, ki je bila sestavljena iz šestih republik (Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore in Makedonije) ter dveh avtonomnih pokrajin (Vojvodine in Kosova) različnih narodnosti in veroizpovedi, se je v Bosni začela vojna, ki se je končala z Daytonskim sporazumom leta 1995. Po tem dokumentu je Bosna sestavljena iz dveh delov (entitet): Federacije BiH in Republike Srbske. Federacija BiH je upravno razdeljena na deset kantonov, kantoni pa na občine. Mi smo bili gostje Turistične skupnosti kantona Tuzla.

Pannonica in Korzo

Sredi mesta najdemo pravo turistično atrakcijo, ki je celo na seznamu Svetovnega združenja vodnih parkov. Gre za turistično-zabaviščni kompleks Pannonica s tremi kopalnimi jezeri, slanimi slapovi in množico gostinskih lokalov. Takratni župan Tuzle je leta 2003 sledil svoji viziji in iz pustega močvirja v mestu, postavil poletni center razvedrila, ki na letni ravni gosti okoli 300.000 gostov. Iz Tuzle, Bosne in tujine.

Ko od Pannonice pešačiš skozi Mestni park z markantno statuo Tvrtka I. Kotromanića, posvečeno nekdanjemu banu in prvemu kralju srednjeveške bosanske države, do Korza starega mestnega jedra, te ujame utrip življenja mestne promenadne žile, da z neko nostalgijo nadaljuješ pot med kafiči in restavracijami in pred kulisami pretežno razkošnih avstroogrskih stavb pisanih pastelnih barv, kjer svetijo tudi napisi prodajaln znanih slovenskih tovarn, uživaš mestni šarm in lahkotnost življenja.

Nekaj naših članic odide v lekarno, za njimi tudi jaz! Skrivnost obiska so zdravila, ki so, tudi tista izdelana v Sloveniji, tukaj za polovico cenejša kot pri nas.  Sumamed, je dosegljiv brez recepta in potem se vprašaš, ko odkrivaš dalje, kaj se dogaja v Sloveniji?

»Pečena« bosanska kava – kahva

V kafiču sedemo k obvezni nacionalni pijači. Bosanska kava je odlična! Turški je zgolj podobna, saj se od nje razlikuje po pripravi. Kot pomemben element družabnega življenja prinaša nepozaben užitek in preide v  briljanten turistični spominek posebne vrste. Tradicionalna, domača, bosanska kava, imenovala kahva, kot prvo ni kuhana, temveč pečena. Dobro mleto kavo dajo v džezvo, jo na rahlo popečejo in šele potem zalijejo z vrelo vodo, da zacvrči in zadiši. Potem prevreto in s sesedeno usedlino servirajo na tipičnem pladnju, v družbi vode, sladkorja in rahat-lokuma (ratluka), sladkorne kocke z jedilnim škrobom. Zraven seveda z lahkoto pomisliš na pesem Predraga Cune Gojkovića: Kafu mi draga ispeci…

KLADANJ, Z OBROBO STEČKOV

50 kilometrov naprej proti jugu v smeri Sarajeva leži Kladanj, mesto, s posebnimi turističnimi perlami, imenovanimi stečki. Gre za kamnite, monolitne, srednjeveške nagrobne kamne bogumilov, ki jih je OZN leta 2016 vpisal v register svetovne dediščine. Večina stečkov izvira iz 16.st., ko so BiH okupirali Turki, čeprav je tisoče njih na območju Bosne nastalo že dosti prej.

Planina Konjuh – zatočišče za angele?

In znova raziskujemo… Turizem v okolici Kladnja ima veliko turističnih atributov. Zaznam elan s katerim se razvoja turizma lotevajo vodilni iz turistične skupnosti kantona Tuzla, ki nas spremljajo na poti in predvsem njen direktor Miralem Mešković, ki želi, da turisti ne bi prihajali samo v Sarajevo in Mostar, je dovzeten za nove poti.

In že smo v gosjem redu za njim, ko nas vodi nekam proti nebu! V notranjost planine Konjuh. V Djevojačko jamo blizu kraja Brateljevići. Čez drn in strn vsaj stotih stopnic, zasenčenih z gozdnim drevjem. Ozko kamnito špranjo na začetku krasijo predzgodovinske, v skalo vrezane gravure, potem pa mrak in tema izginjata v notranjost 250 metrov dolgega prostora. Dekleta, poleg jelenov, konjenikov in drugih likov,  vrezana v skalo imajo na ramenih krila. Je to morda zatočišče za angele? Kdo ve? Arheologi, umetnostni zgodovinarji in drugi si razbijajo glave, Konjuh pa je tik pred razglasitvijo za naravni park.

Moška voda, eleksir moškega zdravja

Kladanj z okolico in sem sodi predvsem Konjuh, so bili že v času Avstro-Ogrske, klimatsko zdravilišče, kraj kamor so zahajali ljudje z obolenji dihal. Zrak, mir in voda so predstavljali zdravilno devizo in zdravje se je popravljalo, krvni tlak je postal normalen, sladkor je izginjal, ljudem se je vračala potenca življenjske energije in moškim je voda prinesla posebno radost, ko so bili v damski družbi. Svojčas, v stari Jugoslaviji, je bila Moška voda bosanska blagovna znamka in poseben trgovski hit. Tudi v Ljubljani so jo prodajali in vrsta za nakup je imela vedno dolg rep. Zdaj jo znova postavljajo na piedestal turističnih atributov in  kompleks Moška voda sredi gozda, do koder vodi zelo spodobna cesta, jo bo postavili v nabor dodane vrednosti, ko bo gostil športnike na pripravah, kolesarje in družine. Hotel Moška voda je bil v času našega obiska tik pred odprtjem, naravna mineralna voda iz bližnjega izvira, ki ima svoj vir globoko pod zemljo in je povsem zaščitena pred kontaminacijo, saj industrije daleč naokoli ni, pa ima res jekleno svež okus.

Banoviči, čiro in para

Seveda se še spomnimo mladinskih delovnih akcij in mladine, ki je nekoč po Jugoslaviji gradila proge in ceste. Eno takšnih delovišč je bilo tudi na progi Brčko – Banoviči, ki so jo zgradili za načrtno izkoriščanje Banoviškega rudarskega bazena. Danes ozkotirna železnica še vedno prevaža rudo, poleg nje pa posebna turistična kompozicija s petimi vagoni in z brzino 35 kilometrov divja po 15 kilometrski progi in ljubiteljem starih železnic in parnih lokomotiv prinaša veliko veselje. Ko smo bili v Banovićih, so po tirih brzeli gostje iz Anglije.

Etno avlija Mačkovac

Muzej na prostem, je kot trdnajava, sestavljena iz Begove, Bukinove in Adin-begove hiše ter dopolnjena z množico manjših objektov, skladišč, delavnic, mlinov, kovačije, nekoč nepogrešljivimi za delo in preživetje človeka,  in je pravi Bosanski etno park na reki Oskova.  Pisani razstavni predmeti in spominki na tržnicah po dvorišču, gospodinjski predmeti od včeraj, pa gostinski prostori z bosanskim ambientom ponujajo čudovito okolje za kulinarično doživetje. Bosanska kuhinja je taka zakladnica okusov, vonjav in barv, da je vsak opis brezpredmeten. Bosna ni daleč. Obiščite jo! Skozi njo se lahko zapeljete do južne Dalmacije ali pa ostanete na njenem morju, tam pri Neumu. Natakarji so mladi, prijazni in ne zgolj tukaj, prav povsod gledajo v oči in se smejejo ter brez slabe volje strežejo željam gostov.

Srebrenik – grajski posladek

Nad mestom Srebrenik se na izpostavljenem pomolu privija k skali impozanten istoimenski grad. Prvič se ga omenja leta 1333, ko so se s posebno listino odprle trgovske poti Bosne z Dubrovnikom in je bil Srebrenik glavno mesto srednjeveške Bosne. Danes njegov obisk ponuja neponovljiv pogled na okolico. Na zelenje polj, sadovnjakov, travnikov in brezbrežnih daljav, z vzorcem cest in krajev, prvinsko lepe zaradi svojih gostoljubnih, srčno prijaznih ljudi.

Pravzaprav je v današnji dobi turizma, kjer visoko kotirajo daljne, drage destinacije, Bosna en sam velik posladek in unikatna turistična sladica. Človek, ki gre na pot zaradi iskanja novih doživetij za dušo in telo, ne bo razočaran!

FOTOGALERIJA

Besedilo in fotografije: Renata Picej

Dogodki

Kaj bomo danes jedli?

Več iz istega kraja

Več iz iste kategorije

Ostani na tekočem

Prijavi se na naše e-novice

Prejmite dnevno sveže ter pomembnejše novice v vaš e-poštni predal.