Motovun – turistična postaja s krono
Istra je na pomlad kot ozonska komora, kjer sta zrak in svetloba oaza za človeka, ki mu je zima pobrala energijo in ga brezbarvnega postavila na prag novega letnega krogotoka. Barve kapljajo iz mavrice, glasovi iz narave postanejo orkestralna zasedba ptičjih virtuozov in v zraku je vonj lahkotnih, svežih, po soli in morju dišečih arom. Že, ko po cesti pelješ proti Motovunu, ki se bohoti na 277 m visokem hribu, veš, dabo obisk prava poslastica. Od mejnega prehoda Sočerga je oddaljen 30 km, od morja tam pri Novigradu 20, od Grožnjana še manj… Idealna lokacija za izlet. Ime mu je podarila keltska beseda »Montona«, kar pomeni mesto v gorah. In Motovun je prav to; kot krona na osamelcu ob reki Mirni. Če bi naši politiki poznali zemljepis, bi Slovenija segala prav do sem…
Strme kamnite ulice peljejo proti vrhu, mimo lokalov, restavracij in barčkov.
Zakaj in po kaj?
Staroveški Motovun ponuja doživetja za vse okuse; od zgodovine in kulture do kulinarike in razgledov na vse štiri strani neba. Na srečo so župan, turistična skupnost, domačini, gostinci in ponudniki turističnih storitev – predvsem namestitev, našli linijo sožitja in dobrobiti za vse, zato kraj živi turistično blagodat. Avto moraš pustiti ob vznožju, potem pa se skorajda do mestnega obzidja pripelješ s panoramskim avtobusom ali se vzpneš po 1.052 stopnicah.
Sprejmejo te markantna, dvojna mestna vrata in kamnite ulice te peljejo mimo majhnih trgovinic in lokalčkov do srca mesta, medtem ko razgaljajo dediščino časa v obliki cerkva, palač, trdnjave s 27 metrov visokim zvonikom iz 13. st., mestne lože in srca Motovuna – trga v objemu starih zgradb, ki je od leta 1999 prizorišče znanega Filmskega festivala. Turistična atrakcija in avenija razgledov pa je mestno obzidje, nekdanja obrambna linija, ki je tukaj pravzaprav dvojna. Prvi prstan varnosti sklepa najstarejši in najvišji del mesta, drugi je nižje.
Motovunski gozd
Motovun je zasidran sredi zelenega oceana vinogradov in gozdov pod nim. Ob reki Mirni stojijo drevesa znamenitega Motovunskega gozda, ki je zadnji ostanek poplavnega mediteranskega avtohtonega gozda hrasta doba, poljskega jesna in bresta. Ohranjen samo še ob obalah Črnega morja in Skadarskega jezera. Francozi so ga ogromno posekali, Beneška republika je z njegovimi debli postavila Benetke, Holandska bolezen je iztrebila velik del bresta in regulacija Mirne in bližnje akomulacijsko jezero so za piko na i ogrozili njegov obstoj. Ko propade krogotok vode in površinske vode ne odtekajo tako kot nekoč, močvirska tla začnejo svoj uničevalni pohod: hrast se suši in carstvo belega tartufa (Tuber magnatum) in črnega tartufa (Tuber melanosporum), ki ga je najti v vlažnih tleh gozda, kjer ta goba z močnim vonjem raste na globini 10 do 30 centimetrov v skrivnostnem sožitju s koreninami dreves, ima velikega, nevidnega sovražnika.
Parenzana
Nekoč je mimo Motovuna sopihala celo ozkotirna, 123 km dolga železniška proga. Med Trstom in Porečem je obratovala med letoma 1902 in 1935, ko so jo zaradi nerentabilnosti ukinili. Zdaj je znova aktualna, zaradi turizma so jo obudili in »Pot zdravja in prijateljstva« namenili pohodnikom in kolesarjem.
Vir: Renata Picej