Kmetija odprtih vrat na Kurenu, Pr’Figari
Na hribu z razgledom na barje in Ljubljano in še naprej, se v zeleno barvo travnikov, gozdov sadovnjaka in drevja, ki se stegujejo proti cerkvici ter jo mistično zapreda v svoje listje, stoji velika hiša. Pred dvema desetletjema je zrastla na temeljih stare. Ko vstopiš te objame les, ki se zrcali v pohištvu, starinah in številnih slikah po stenah, in je poleg opečnatih tal gradbeni materijal, ki poleg krušne peči na sredini hodnika (tako, da moraš obvezno mimo nje in moraš z vsemi svojimi čuti srkati nektar hrane, ki se v njej pripravlja) nadeva kmetiji prvobitni občutek pra-domačnosti.
Njen lastnik Slavko Čičmirko dalmatinskih korenin, svojo kulinarično zakladnico s tremi gostinskimi sobami ter teraso, vodi pod paradigmo srčnega pristopa do gosta. Polnokrvnost receptov in odličen izbor jedi sta samoumevna. Odprto ob vikendih (petek: 14h – 23h, sobota: 13h – do 24h in nedelja: od 12h do 19h), sicer po dogovoru. Naša miza se je šibila od predjedi, cvetela ob odojku, svinjski pečenki, telečji krači s prilogami in salatami ter za zaključek prejela diadem slaščic (oh ja, tuditisti božji, nepozabni marelični štrudel).
Kuren, prva električna ladjica na Ljubljanici
Saj veste, da je Ljubljanica reka sedmih imen: Trbuhovica (tako se imenuje na izviru pod Snežnikom), potem pa zaradi svojega kraškega porekla postane Obrh, Stržen, Rak, Pivka, Unica in končno pri Močilniku pri Vrhniki postane Ljubljanica. Do nedavnega pozabljena temnozelena reka skorajda brez padca po Ljubljanskem barju, je v zadnjih letih doživela pravi preporod. Na njej so kot drobne perle zaplule ladjice, ki največkrat ponujajo panoramske vožnje po Ljubljani in redkeje v dugo smer, proti Vrhniki.
Bila sem na športnem dnevu z električnimi kolesi, ki pa se je začel z dvoinpolurno vožno z ladjico Kuren od Ljubljane/Livada do Podpeči ter končal na kmetiji Kuren. Vmes smo na kolesih spoznavali naravno in kulturno dediščino barja, Kartuzijanskega samostana Bistra – Tehniški muzej Slovenije in Vrhnike. A začeli smo na ladjici Kuren in se s pomola ob FN baru, tik najstarejšega kajakaškega kluba v Sloveniji (od leta 1931), mimo kanuistov in kajakašev podali v Pravljico zelene reke.
Vse naokoli tišina. Zelena je reka. Zeleno je grmovje, ki jo robi. Zeleni so skupki dreves, ki jo senčijo in ponujajo zatočišče veselo pojočim ptičem. V zraku so insekti in med njimi nastopaški kačji pastirji in romantično razpoloženi metulji. Črički godejo v barjanskih travnikih, ki segajo do vode. Polja stoje mirno in vdano vpijajo kričeče sončne žarke. Tu in tam zasledimo nutrijo, opazimo pižmovko in vidro, ko se obešenjaško potapljajo v valove. Mlado jutro postaja dan! Slišim svoj utrip srca. In potem slišim pok zamaška od penine. Matija in Juš jo postrežeta nam, ki smo na palubi, v udobnih stolih in tistim, ki so v kabini. Potem zadiši po kruhu, spečenem v krušni peči, ki mu delata družbo ravno prav posušena salama in kulen. Vse prinešeno iz kmetije Kuren. Vino, ki sledi je hladno in dobro. Minute se iztekajo, doživetje ostaja. Idealno za turistične skupine, poslovne dogodke, slavja, team buildinge… Cena 150 EUR na uro. Hrana in pijača po dogovoru.
S kolesi do turističnih zakladov
Z nami je Damjan Debevec, naš turistični vodič, ki mu je danes ime Ivan Cankar. Njegovi brki so markantni in večji od pisateljevih. Kolesa so električna in kilometri se kopičijo z lahkoto. Mimo Borovniškega viadukta, svetovno znane gradbene mojstrovine na progi Dunaj-Trst. 561 metrov dolg in 38 metrov visok dvonadstropni viadukt, ki je v loku premoščal najožji del Borovniške kotline in je imel v zgornji etaži 25, v spodnji pa 22 obokov, je stara jugoslovanska vojska zrušila 10. aprila 1941. Danes na to mojstrovino spominja zgolj še en sam steber.
Ustavimo se v kartuzijanskem samostanu Bistra v katerem domuje Tehniški muzej Slovenije in je res vreden ogleda. Ne zgolj zaradi številnih vodnih izvirov Bistre ali pa starih avtomobilov (tam so tudi eksponati, ki so nastopali v filmu Schindlerjev seznam ali pa bili v Titovem voznem parku), polnih nostalgije na prijazne čase naše mladosti in časov, ko smo vse potrebno zložili v ali na fička in pognali konje proti Portorožu. Vpogled v razvoj ribištva, lesarstva, lova in številnih drugih dejavnosti prinašajo različne zbirke. Navduši park, nastal po zaslugi strokovnega znanja Bruna Galleta, ki ponuja hladno senco in tik bajerja postreže s paviljonom v katerem si po plačani vstopnini v park, kar znaša 1 euro, poleg knjige izposodiš še ležalnik.
Zapeljemo se do Retovja blizu Verda, do skupine izvirov Velike Ljubljanice, nato zavijemo proti centru Vrhnike. Naš Cankar se razživi in govori o tistem drugem Ivanu. Tistem, ki je med drugim napisal Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapce, Za narodov blagor in drugo. Naslovi bi bili uporabni tudi za današnja nova literarna dela. Tik pod Cankarjevo spominsko hišo, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše na Vrhniki, se ustavimo v slašičarni s pestro ponudbo sladoledov, med katerimi izstopa Cankarjev sladoled. Zelo dober.
Potem smo nared za vzpon na Kuren, na srečanje s kmetijo odprtih vrat na Kurenu. Tu vam pomagajo udejaniti vse vaše poslovne in privatne želje in potrebe po turističnem ali kulinaričnem doživetju. Organizirajo vožnjo z ladjico ali električnimi kolesi in vam predvsem, pripravijo zelo dobro hrano. Takšno, da pridete spet!
Na kmetiji je sicer tudi 10 dvoposteljnih sob. Če pridete z motorjem, pa ga za čez noč lahko pospravite tudi v garažo.
Besedilo in foto: Renata Picej