Zagovornik je po prejetju dveh prijav domnevne diskriminatornosti prvega odstavka 11. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v RS zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 opravil oceno diskriminatornosti tega dela predpisa.
Obravnavani odlok je ob nekaj drugih izjemah določal, da smejo iz države le posamezniki, ki so covid-19 preboleli ali pa so se proti tej bolezni že cepili.
Prvi predlagatelj ocene diskriminatornosti je navedel, da ga odlok diskriminira zato, ker bolezni še ni prebolel, na cepljenje pa je moral glede na takrat veljavno Nacionalno strategijo cepljenja še počakati. Navedel je, da mu je vlada z odlokom onemogočila dostop do njegove nepremičnine v tujini.
Drugi predlagatelj je navedel, da je prepoved izhoda iz države protiustavna. Opozoril je na izjavo ministra za notranje zadeve o namenu odloka, ki da je bil »omejiti predvsem gibanje na naš jugovzhod«. Po njegovem mnenju je ministrovo pojasnilo pokazalo, da ukrepi omejitve izhoda iz države onemogočajo koriščenje temeljnih pravic predvsem tistim, ki imajo družinske vezi v republikah nekdanje Jugoslavije.
Zagovornik je v postopku najprej ocenil, da je omejitev iz odloka dejansko posegla v več ustavnih pravic vseh tistih, ki takrat še niso preboleli covida-19 ali še niso bili cepljeni in ki jih odlok ni uvrstil med izjeme, ki smejo iz države. Potrdil je navedbe predlagateljev, da so bile nekatere osebe zaradi odloka obravnavane slabše samo zaradi njihovih osebnih okoliščin zdravstvenega stanja oziroma narodnosti in državljanstva.
Zagovornik je v postopku ocene diskriminatornosti zato ocenil še, ali je bil odlok res diskriminatoren ali pa je možno omejitve iz odloka šteti za izjemo od prepovedi diskriminacije po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo.
To je preveril s testom sorazmernosti, v katerem je ocenjeval legitimnost, ustreznost, potrebnost in sorazmernost uvedenih ukrepov. V postopku je upošteval pojasnila vlade in ministrstva za notranje zadeve o razlogih za uvedbo ukrepov. Proučil je tudi argumente iz sklepa Ustavnega sodišča z 8. aprila 2021, s katerim je to zdržalo izvrševanja 11. člena odloka.
Zagovornik je najprej ocenil, da je bil cilj vlade, ki ga je zasledovala s sprejetimi ukrepi, legitimen. Vlada je z uvedenimi omejitvami poskušala varovati zdravje prebivalcev in preprečiti nenadzorovano širjenje novega koronavirusa v državi.
Ob preverbi primernosti predpisa je Zagovornik ocenil, da so bile uvedene omejitve le delno ustrezno sredstvo za doseganje zastavljenega cilja. Pri tem je sledil navedbam ustavnih sodnikov, ki so v svojem sklepu zapisali, da v času uvedbe odloka epidemiološka slika v drugih državah ni bila bistveno slabša kot v Sloveniji in da omejitev izstopa iz države sama po sebi ne more nasloviti vnosa in širjenja bolezni v državi, saj lahko do širitve okužb pride šele ob morebitnem ponovnem vstopu vanjo.
Pri oceni potrebnosti oziroma nujnosti omejitev izstopa iz države za preprečitev širjenja novega koronavirusa je Zagovornik ocenjeval, ali zastavljenega cilja ne bi bilo mogoče doseči z milejšim sredstvom, ki svoboščin ne bi tako omejevalo. Navedel je, da bi bilo zastavljeni cilj možno doseči prav z omejitvami, ki so v istem odloku že veljale za vstop v Slovenijo in so zahtevale predložitev negativnega testa na covid-19. Zato je ocenil, da uvedeni ukrepi niso bili nujno potrebni. V postopku ocene vlada Zagovorniku ni predstavila konkretnih podatkov, ki bi pokazali na nujnost uvedbe omejitev izstopa iz države. Vladna strokovna skupina za zajezitev epidemije pa je potovanje v tujino tudi zgolj odsvetovala.
Pri oceni sorazmernosti omejitve izstopa iz države je Zagovornik preveril, ali ta ni povzročila več škode osebam, ki jim je bilo zaradi odloka onemogočeno koriščenje pravic, kot je bilo od nje koristi pri preprečevanju dodatnega vnosa koronavirusa v državo. Ocenil je, da ureditev ni bila sorazmerna, saj koristi odloka niso bile tako velike, da bi lahko odtehtale škodo omejitve svobode gibanja in s tem povezanih svoboščin.
Zagovornik je tako sklepno ocenil, da je bila omejitev izhoda iz države iz prvega odstavka 11. člena obravnavanega odloka diskriminatorna. Predpis je nekaterim osebam samo zaradi njihovih osebnih okoliščin zdravstvenega stanja oziroma narodnosti in državljanstva pretirano omejil svobodo gibanja in nesorazmerno posegel v pravico do uživanja zasebnosti v povezavi z zasebno lastnino in s pravico do zasebnega in družinskega življenja.
Zagovornik ima v primeru, ko oceni, da je določen predpis diskriminatoren, možnost Ustavnemu sodišču predlagati izvedbo ocene ustavnosti in zakonitosti predpisa. Zagovornik ni tisti državni organ, ki bi lahko sprejel končno odločitev, da je predpis neskladen z ustavo. Takšno odločitev lahko sprejme izključno Ustavno sodišče. Ker je obravnavani odlok že prenehal veljati in ker domnevno neustavnost 11. člena obravnavanega odloka Ustavno sodišče že obravnava, Zagovornik zahteve na ustavno sodišče ne bo vložil.
To je le kratek povzetek ocene, ki je dostopna prek http://www.zagovornik.si/ocene-diskriminatornosti/ in neposredno na: http://www.zagovornik.si/wp-content/uploads/2021/09/Ocena-diskriminatornosti-prvega-odstavka-11.-clena-Odloka-o-dolocitvi-pogojev-vstopa-v-Republiko-Slovenijo-zaradi-zajezitve-in-obvladovanja-nalezljive-bolezni-COVID-19.pdf.
Zagovornik je sicer glede obravnavanega odloka že hitro po prejemu prijav za začetek postopka ocene diskriminatornosti odloka vladi priporočil spremembo predpisa. Priporočilo s 1. aprila 2021 je dostopno na naslovu: http://www.zagovornik.si/wp-content/uploads/2021/04/Priporocilo-Zagovornika-nacela-enakosti-glede-prepovedi-izhoda-iz-drzave.pdf.
Besedilo: Urad Zagovornika načela enakosti
