Za letos je sicer država v proračunu za sanacijo v preteklosti onesnaženih območij zagotovila 5,2 milijona evrov, za prihodnje leto predlog proračuna v ta namen predvideva 12,6 milijona evrov. Novela zakona o varstvu okolja pa naj bi prinesla tudi okoljski sklad, s katerim bi za izvajanje sanacij zagotovili stalna sredstva, neodvisna od vsakokratnega proračuna.
Ena od podlag, da se država sistemsko loti te problematike, je evidenca potencialno onesnaženih območij, v kateri so zabeležena takšna območja. Okoljsko ministrstvo je to evidenco skupaj z metodologijo za določitev prioritet za sanacijo pripravilo v letih 2021 in 2022 v sodelovanju z oddelkom za geografijo ljubljanske filozofske fakultete.
V evidenci je po besedah generalne direktorice direktorata za okolje Tanje Bolte več kot 600 lokacij, večjih od pol hektarja, ki jih je mogoče šteti kot potencialno onesnaženo območje. “Gre za seznam območij, ki so lahko onesnažena in je torej treba dejansko onesnaženost še preveriti, kar bo naloga ministrstva za okolje,” je Bolte povedala za STA.
Omenjene lokacije z nekaj osnovnimi informacijami so javne. V začetku oktobra so jih dodali v Atlas okolja, ki ga vodi Agencija RS za okolje. Dostopne so na povezavi sta.si/q9SUqq v podrazdelku “Okolje” in dodatnem podrazdelku “Potencialno onesnaženo okolje”.
Arso je objavil tudi posebno spletno stran sta.si/qv9MX2, ki med drugim vsebuje podatke o nujnosti obravnave posameznih lokacij. Iz nje je razvidno, da 35 lokacij nujno potrebuje prednostno obravnavo, pri dodatnih 196 območjih pa je prednostna obravnava zelo potrebna.
Podatka o tem, katerih 35 območij nujno potrebuje prednostno obravnavo, ministrstvo ne razkriva, ker da bi bilo to preuranjeno. Kot pravijo, je namreč treba za vse lokacije izvesti še poglobljeno analizo, s katero bosta nedvomno dokazana vir in obseg onesnaženja, nato pa bodo določili ukrepe za sanacijo.
Omenjeni postopki bodo po besedah generalne direktorice direktorata za okolje natančneje določeni v noveli zakona o varstvu okolja, ki jo pripravljajo. Eno od poglavij bo namenjeno prav degradiranim območjem.
Zakonsko ureditev omenjenega področja na ministrstvu sicer načrtujejo že od leta 2017, a doslej še ni ugledala luči sveta na način, da bi bila poslana in sprejeta v DZ. Bolte meni, da bo zdaj vendarle drugače. Predlog novele bi lahko v javno obravnavo poslali konec tega ali v začetku naslednjega leta, če bo vse teklo brez večjih zapletov, pa bi lahko bil sprejet do jeseni prihodnje leto, je povedala.
V noveli bo med drugim določeno, kaj pomeni pojem “v preteklosti onesnaženo območje“. Jasno bo zapisano, kako poteka postopek ugotavljanja, ali je neko območje onesnaženo in ali je potrebna sanacija, kako se slednjo odredi in kdo je odgovoren zanjo. Opredeljene bodo odgovornosti države, občin in posameznikov, lastnikov v preteklosti onesnaženih območij. Zakon bo določil tudi način financiranja sanacije in finančne vire zanjo.
Slednje bi lahko po besedah generalne direktorice zagotavljal poseben okoljski sklad, ki ga načrtujejo v okviru novele zakona. O njem se sicer še pogovarjajo z ministrstvom za finance, “osnovna ideja pa je, da bi se v sklad stekal del taks, ki se jih plačuje za okolje“. “Na ta način bi imeli zagotovljen stalen vir financiranja sanacij in ne bi bili vezani na posamezna proračunska obdobja”, pravi.
Ko bo vse omenjeno urejeno, bi direktorat po načrtih vsake dve ali tri leta pripravil program potrebnih sanacij, ki bi jih nato izvedlo eno od podjetij v državni lasti. Program bi moralo potrditi ministrstvo za okolje, ki bi tudi določilo območja, kjer je treba prednostno izvesti sanacijo, je povedala Bolte.
Država sicer sanacije v preteklosti onesnaženih območjih izvaja že zdaj na podlagi veljavnega zakona o varstvu okolja. Kot pravijo na ministrstvu za okolje, jih izvajajo predvsem tam, kjer je kljub prenehanju onesnaževanja in njegovi časovni oddaljenosti še vedno zaznati veliko obremenitev za zdravje ljudi.
Praviloma sanacija poteka v šestih fazah. V prvi fazi opredelijo območje, kjer je treba izvesti sanacijo, nato določijo, kdo je odgovoren zanjo, način sanacije in njen obseg. Sledijo zagotovitev javnih finančnih sredstev (če gre za odgovornost države), izvedba sanacije in na koncu še preverjanje izvedenih ukrepov.
Trenutno država izvaja več sanacij. Prioritetna je tista na odlagališču Bukovžlak pri Celju, kjer so v preteklosti nezakonito odložili material neugotovljenega izvora, Slovenijo pa je zaradi neukrepanja doletela tudi tožba. Poleg tega ministrstvo v prihodnjih dveh letih načrtuje sanacijo odlagališč Rakovnik v občini Šmartno pri Litiji in Globovnik v občini Ilirska Bistrica ter sanacijo Celjske kotline, vključno z območjem Stare Cinkarne. V letu 2024 naj bi dokončali tudi sanacijo tal ob celjskih vrtcih, sanacijo Mežiške doline pa bo podrobneje obravnaval zakon o obnovi po poplavah, so za STA navedli na ministrstvu.
