Tepežni dan, ki ga praznujemo 28. decembra, je bil nekoč edini dan v letu, ko so lahko otroci, ki to ponekod še počnejo, s šibo, vejami ali palico tepežkali odrasle.
Tepežni dan se ima na različnih koncih Slovenije različno poimenovanje: Gorenjci so tepežni dan imenovali pametiva, Korošci šapavica, ponekod ga danes imenujejo tudi tepežnica ali dan nedolžnih otročičev.
Gre za nekakšen splet različnih osnov: poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških.
Otroci so začeli tepežkati že zgodaj zjutraj pa do poldneva. Hodili so od hiše do hiše, vendar še preden so obiskali sosedove, sta jih po riti dobila mama in oče.
Običaj je bil, da so pri vsaki hiši dobili skromno darilo: štručko, jabolka, suho sadje, orehe, tudi kos potice, kruha ali celo klobaso.
Tepežkanje je bilo v času naših babic in prababic blagoslov. S šibo, ki je imela življenjsko moč narave, so z dotikom to moč prenašali na odraslega. Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Če tepežkarjem niso odprli vrat pa je hišo celo leto čakala nesreča.
Ponekod so verjeli, da je to nesrečen dan, zato se niso lotili nobenega nevarnega dela, tudi v gore niso šli. So si pa na ta dan zaželeli srečo. Med mahanjem s šibo so otroci izrekali zanimive ritmizirane izreke.
“REŠTE SE, REŠTE SE, ZDRAVI VESELI, DOLGI, DEBELI,
DA BI DOSEGLI SIVO BRADO IN DOČAKALI LETO MLADO!”
In zakaj se je ta običaj v srednji Evropi uveljavil prav na dan nedolžnih otrok? Cerkev je želela pogansko šego tepežkanja zamenjati z dnevom nedolžnih otrok. A “pokristnjanjevanje” se ji tu, kot piše Kuret, ni najbolj posrečilo. Smisel tepežkanja, to je spodbujanje rodnosti, je poskušala zamenjati s pedagoškim in krščansko-etičnim smislom. V ta namen je iz srednjeveških samostanskih šol prenesla šego “otroškega škofa”. Šega je bila v tem, da se je enkrat v letu red obrnil na glavo. Učenci so vladali, učitelji so ubogali. Učenci so spraševali, učitelji so odgovarjali. Če niso znali, je šiba pela.
A prvotni poganski pomen se ni izgubil. Še več. Tepežkanje se je iz šol preselilo v mesta in vasi. Tako otroci še danes tepežkajo doma in po tujih hišah. Omejeni pa so samo na dopoldanski čas. Medtem ko odrasli fantje tepežniki za svoj obredni obisk navadno ne dobijo nobenega plačila, pa je drugače z otroki. Otroke tepežnike je treba obdarovati. Tako je na primer (ali je vsaj bilo) na Dolenjskem, Notranjskem in ponekod na Štajerskem. Iz tega sklepamo, da se je z otroki tepežniki zlila predstava o sprevodu otroških duš. Mali tepežniki so njihovi predstavniki.
Ta ljudski običaj oziroma šego so v nekaterih krajih ohranili še danes. Zagotovo s tem otroci najbolj razveselijo babice in dedke, saj jih s tepežkanjem spomnijo na otroške dni.
Vir: STA in Ringaraja.net
