V sredo, 19. februarja, se je po podatkih Policijske uprave Kranj, na območju Jesenic, na cesti Lipce-Savski most, zgodila prometna nesreča, v kateri je življenje izgubil mlajši moški. Dan za tem pa se je z ganljivim in poučnim sporočilom o nesreči in dogajanju tisti dan v njegovi službi preko Facebook profila oglasil član GARS Jurij Jeršin, poklicni gasilec, ki že skoraj trideset let žrtvuje svoje življenje za življenje drugih.
Po podatkih Policijske uprave Kranj je do omenjene prometne nesreče prišlo okoli 17. ure, v njej pa so bili udeleženi trije osebni avtomobili s skupno sedmimi udeleženci. Povzročitelj, ki je bil v vozilu sam, je kasneje zaradi poškodb v zdravstveni ustanovi umrl. V nesreči je bilo še pet oseb lažje poškodovanih, ena pa huje.
Okoliščine kažejo, da je 34-letni povzročitelj med vožnjo po klancu navzdol na cesti, ki poteka v “S” zavojih, zapeljal na nasprotno smerno vozišče in trčil z dvema drugima avtomobiloma, še pojasnjujejp na Policijski upravi Kranj.
Kot rečeno, je poklicni gasilec Jurij Jeršin po tragični nesreči na Facebook profilu objavil čustven zapis, ki ga objavljamo v celoti.
“Sreda je, čaka me dnevna polovica turnusa, kot že tolikokrat v moji karieri poklicnega gasilca. Drugo leto bo okroglih trideset let. Kar zdrznem se ob tem dejstvu in v misli poskušam ujeti delce teh let, ki se mi izmikajo kot bi jih lansirali v hadronskem trkalniku. Sodelavec Marko danes zaključuje in odhaja v »penzjon«. Isti dan sva prišla v enoto, dobila »fabrške cote« in začela delati. Koliko se je od takrat spremenilo? Oprema, vozila, midva … Ostajajo pa spomini na lepe trenutke tega poklica in tiste grde, ki ostanejo za vedno nekje zadaj potlačeni v razmetani shrambi v najbolj zakotnem delu možganov. Vsake toliko časa se shramba odpre, preišče in v njej najdeš stvari, ki si jih iskal že dolgo časa ali pa najdeš stvari, ki si nanje že davno pozabil. Kar ne morem verjeti, da Marka ne bo več v nočno in niti na vse naslednje turnuse. Danes bo dan za brskanje po shrambi.”
“Dan se začne kot vedno. Ob 7:00 predaja službe, pregled vozil, pregled knjige, kamor se vpisujejo naloge za tisti dan. Pregledati je potrebno gasilne aparate v »fabrki«, zamenjati pivnike na Savi, opravljati spremstvo ADR v predoru Karavanke in seveda biti pripravljen za morebitne intervencije. Mene ob 15:00 čaka še sestanek Sveta zavoda, ob 17:00 pa sestanek v Lescah, zato bom tudi prej odšel iz službe.”
“Danes nas je v službi osem, kar je maksimalno število gasilcev na izmeni. Za vodjo dobra novica, saj se vse naloženo delo tistega dne, lažje opravi. Ob jutranji kavi razdelimo naloge, najmlajši popiše za malico in dan se lahko začne. Seveda se ne moremo izogniti debati o Markovem odhodu. Večinoma se spominjamo dogodkov povezanih z njim, ki nas dodobra nasmejejo.”
“Dan se že preveša čez poldne. Večina dela je zaključenega. Ob dveh je čas za kosilo, ki nam ga priskrbi Marko kot njegov zadnji obed z nami. Ob 15:00 je čas za sestanek Sveta zavoda, sprejmemo nekaj pomembnih sklepov, ki bodo zavodu omogočili nadaljnji razvoj in obstoj. Do 16:30 zaključimo sestanek. Ravno prav, da se odpravim v Lesce na sestanek Komisije za letalsko reševanje v sklopu GRZS. Preoblečem se, pozdravim fante, jim zaželim mirni dve uri ostanka »šihta«. Zlezem v Kangooja in že sem na poti v Lesce. V križišču na Javorniku potiho razmišljam: »Je bol po »tastari« al po avtocest?« Skoraj nehote zavijem proti Lipcam in avtocesti. Kar precej vozil je na cesti ob tej uri. Vozim za terenskim vozilom srbskih tablic. Nehote razmišljam, da je daleč od doma, saj sem v letih bivše »juge« tam služil vojaški rok. Ja tudi ti časi so tam nekje v razmetani shrambi.”
“Počasi peljemo v koloni čez Savski most, sledi ovinek v levo. Ko gledam vozila pred seboj, s kotičkom levega očesa zaznam nekaj, kar ne spada v urejeno kolono vozil, ki nam vozijo naproti. Eno od vozilo je preveč na naši strani. Zaveš se, da trka ni moč preprečiti. Strašansko poči. Zadnji del nasproti vozečega vozila močno skoči v zrak in pristane z zadnjimi kolesi na robniku pločnika. Sprednji del je popolnoma uničen, prav tako terensko vozilo pred menoj. »Ubogi ljudje!« najprej pomislim in se zavem neverjetne sreče, saj sem se za las izognil trku.”
“Vklopim vse štiri smernike in kot v transu skočim iz vozila in pomislim, da moji pobi ne bodo imeli mirnih dveh ur. Iz terenskega vozila prihajajo osebe, oče, mama, dva otroka. Vsi se so videti nepoškodovani, le mati se drži za roko. OK, ti so v redu. Misli švigajo kot ponorele. Stečem proti vozilu, ki je zapeljalo na našo stran. V kabini je vse popolnoma mirno, le dim iz sprožene zračne blazine se počasi vije nad volanski obroč in polni notranjost kabine. Specifični vonj eksplozivnih plinov, ki polnijo zračno blazino, polni moje nosnice. Meša se z vonjem pregretega olja, »antifriza«, tekočine za stekla … Kako poznam ta vonj, ki ne prinaša nič dobrega. Prvi trenutek pomislim, da voznika ni več v avtu, a je upanje kratkega roka. Zaradi položaja telesa in velikega plašča ga komajda opazim. Previdno mu primem glavo in ga pokličem. Odziva ni, niti ne diha.”
“Zakličem naj nekdo pokliče 112. Edino kar lahko v tem trenutku naredim je trojni manever. Vozniku dvignem čeljust in na srečo takoj začne dihati. Neverjetno olajšanje. Drugega odziva ni. Fant je v globoki nezavesti. Rečem si: »Drži glavo tem položaju, dokler diha ostaja upanje za življenje. Vsak premik vratne hrbtenice bi bil lahko usoden.« V daljavi zaslišim sirene, službenih pač ne moreš zgrešiti. Moja izmena prihaja, fantje, ki me v vseh teh letih niso nikoli razočarali. Pričakam jih popolnoma pomirjen saj jih poznam in vem, da obvladajo svoj posel. Dela stečejo skoraj brez besed: stabilizacija, požarno zavarovanje, razbijanje šip, rezanje strehe …”
Med tem je tu že ekipa jeseniške urgence z Žigom na čelu. Zamenjati me pravzaprav ne more nihče, v kabini je tesno, poškodovančevo glavo imam še vedno pod nadzorom, izvajam trojni manever in še vedno čutim voznikovo dihanje. Moti me le moj prisiljen položaj. Hrbet strašansko boli, prav tako desna roka, ki je v krču, vendar vem, da je to edina možnost, da ohranim fanta pri življenju. Pod posebno ponjavo, ki varuje ponesrečenca pred delci med rezanjem vozila in čelado, ki mi jo je nataknil sodelavec, čakam, da odstranijo streho vozila, kar bo omogočilo kvalitetnejši iznos in imobilizacijo voznika. Ko je streha odstranjena se začne najbolj kočljiv del intervencije. K sreči nas je dosti, da nežno in previdno iznesemo voznika, kjer ga prevzame urgentna služba in z njim odhiti v bolnico Jesenice. Kasneje izvem, da je bilo v nesreči udeleženo še tretje vozilo, vendar huje poškodovanih ni bilo.”
“Mlado življenje, ki na vse pretege poskuša ostati živo, ne potrebuje »lajkov«, ti ga ne bodo rešili. Potrebuje pa dejansko pomoč in to takoj.”
“Adrenalin počasi popušča, hrbet in roka prihajata k sebi. Razmišljam o intervenciji. Ne vem kaj bi lahko naredil bolje. Redke so intervencije, kjer ne bi kake stvari naredil drugače, ko analiziraš potek. A ta je bila prav taka. Vse je potekalo v logičnem zaporedju, kot nas učijo na raznih tečajih prve pomoči in tehničnega reševanja. Kapo dol sodelavcem in ekipi NMP! Pozna se tudi dejstvo, da vsako leto organiziramo skupno vajo s scenarijem prometne nesreče, saj se na njih tudi realno vedno srečujemo.”
“Sestanek v Lescah je že davno minil brez mene. Na telefonu imam nekaj zgrešenih klicev, ki so skorajda vsi od Tonija. Pokličem ga in povem razlog za neudeležbo, seveda razume, saj je tudi sam že dobršen del življenja član GRS.
Vrnem se v enoto, kjer me razžalosti dejstvo, da so bile slike nesreče, še pred prihodom interventnih služb, objavljene na socialnih omrežjih. Novica, ki te milo rečeno pusti odprtih ust. Mlado življenje, ki na vse pretege poskuša ostati živo ne potrebuje »lajkov«, ti ga ne bodo rešili. Potrebuje pa dejansko pomoč in to takoj!!!”
“Vem, da se nekateri bojite pomagati, pogled na ponesrečenca ni za vsakega, pa vendar je veliko stvari, kjer ste še kako dobrodošli pred prihodom interventnih služb. Klic na 112, gasilni aparat, varnostni trikotnik, opozarjanje drugih voznikov, nepoškodovane lahko povabite v svoje vozilo, proti premiku vozila lahko podložite kolesa … Če se že ne morete upreti slikanju, potem vsaj pomagajte po svojih najboljših močeh. Verjamem, da boste veliko mirneje zaspali ob misli, da ste naredili nekaj dobrega kot ob preštevanju všečkov.”
“Zakaj vse to pišem? Ker fant ni dobil te bitke, poškodbe so bile prehude. Slike nesreče pa ostajajo in pogled nanje vedno znova zareže v srca tistih, ki so ga poznali imeli radi. Zame si bil le neznanec, ki nama je usoda prekrižala poti, vendar boš imel za vedno poseben prostor v moji razmetani shrambi.”
Pri tem naj še omenimo, da je Jurij Jeršin po navedbah spletnega portala SIol.net, gorski reševalec, inštruktor helikopterskega reševanja, vodnik reševalnega psa in poklicni gasilec, eden tistih ljudi, ki so na lastni koži izkusili, kako je, ko je tvoje življenje odvisno od pomoči drugih. 13. decembra 2016 je med ogledovanjem terena zdrsnil po pobočju Jalovca in se pri tem huje poškodoval. O svojem boju za preživetje in reševalni akciji, ki ga je še kot zelenca najbolj zaznamovala, je spregovoril tudi za rubriko Življenje z gorami, o čemer si lahko več preberete TUKAJ.
Vir: PU Kranj, Siol.net in Facebook profil Jurij Jereš
