V Nemčiji bo leto 2021 super volilno leto. Izbirali bodo namreč deželne parlamente v šestih deželah, vrhunec pa bodo parlamentarne volitve 26. septembra. Merklova se bo namreč takrat po končanem četrtem mandatu in 16 letih na čelu vlade umaknila iz politike. To je doslej uspelo le še Helmutu Kohlu.
Ravno Kohl je bil tisti, ki je bil mentor Merklove in ji je odprl širša vrata v svet politike. V času njegovega vodenja vlade je bila namreč Merklova prvič ministrica, sprva za ženske, kasneje za okolje. Leta 2000 je nasledila Kohla na čelu krščanskih demokratov (CDU), pet let kasneje se je zavihtela na čelo nemške vlade, kjer bo predvidoma ostala do jeseni 2021.
V štirih mandatih kot kanclerka je Merklova peljala državo skozi številne krize in izzive, njen največji izziv, pandemija covida-19, pa naj bi bil tudi njen zadnji.
Kdo bo med krščanskimi demokrati nasledil najvplivnejšo žensko, manj kot leto dni pred volitvami ni znano. Pred najmočnejšo stranko v državi je burno leto. Januarja bodo morali najprej odločati o novem vodstvu, kasneje pa še o kanclerskem kandidatu. Naslednica Merklove na čelu stranke Annegret Kramp-Karrenbauer je namreč februarja odstopila, od takrat pa so v stranki zaradi pandemije covida-19 že dvakrat preložili kongres, na katerem bi izbirali predsednika.
Pri CDU so se na koncu odločili, da bodo predsednika izbrali na digitalnem kongresu 16. januarja. Dolgo časa so se virtualnem kongresu sicer upirali. Za položaj se potegujejo nekdanji vodja poslanske skupine CDU Friedrich Merz, ministrski predsednik Severnega Porenja-Vestfalije Armin Laschet ter nekdanji okoljski minister Norbert Röttgen. Glede na nedavne ankete naj bi največ podpore užival konservativnejši Merz, ki se je za položaj potegoval že leta 2018, ko je zmagala Kramp-Karrenbauerjeva.
Prvi mož CDU pa ne bo avtomatično tudi kanclerski kandidat unije CDU/CSU na volitvah, saj tega izbirajo skupaj s sestrsko CSU. In prav bavarski stranki se glede na ankete prihodnje leto obeta možnost, da bi za kandidata predlagala svojega predsednika Markusa Söderja. Ministrski predsednik ima namreč glede na ankete najboljše možnosti, čeprav vztraja, da je njegovo mesto na Bavarskem.
Na drugi strani pa imajo trenutni koalicijski partnerji unije socialdemokrati (SPD) že dlje izbranega svojega kanclerskega kandidata. To bo po odločitvi vodstva stranke trenutni finančni minister Olaf Scholz.
Glede na trenutne ankete pa se bo morala najstarejša nemška stranka soočiti s porazom na volitvah. SPD bi namreč volilo okoli 16 odstotkov volivcev, kar je za skoraj pet odstotnih točk manj kot na zadnjih volitvah leta 2017. S tem rezultatom bi stranka padla na tretje mesto za Zelenimi. Ti bi lahko bili jeseni osvojili okoli 20 odstotkov glasov, to pa je skoraj 12 odstotnih točk več od leta 2017. Skupaj z unijo, ki ji ankete napovedujejo 36-odstotno podporo, bi lahko oblikovali veliko koalicijo. Zeleni bi tako kot manjši koalicijski partner zamenjali SPD.
Unija in Zeleni sta tudi edini stranki, ki bi glede na trenutne ankete osvojili več glasov kot na volitvah 2017. Skrajno desno Alternativo za Nemčijo (AfD) bi sicer volilo devet odstotkov ljudi, Levico 7,5 in liberalce (FDP) okoli šest odstotkov.
V Nemčiji bo prihodnje leto sicer na volišča dvakrat vabljenih okoli 25 milijonov ljudi. V marcu bodo namreč odločali še o deželnih parlamentih v Baden-Württembergu in Porenju-Pfalškem, v aprilu v Turingiji, v juniju v Saški-Anhalt ter septembra v Berlinu in Mecklenburg-Predpomerjanskem.
V Evropi bo prihodnje leto še nekaj zanimivih volitev. Med drugim bodo v marcu na Kosovu izbirali novega predsednika, na Nizozemskem in v Bolgariji pa bodo izbirali nov parlament. V Albaniji bodo parlamentarne volitve v aprilu. V Združenem kraljestvu pa bo v maju več volitev, med drugim bodo potekale lokalne, na Škotskem pa bodo izbirali tudi nov parlament, ki bo verjetno ključen pri vprašanju vnovičnega referenduma o neodvisnosti.
V drugi polovici leta pa bodo med odmevnejšimi ruske parlamentarne volitve v septembru, oktobra pa bodo nove poslance izbirali tudi Čehi.
Pripravila Sara Erjavec Tekavec
