Razpravo je spodbudil z več kot 5000 podpisi volivk in volivcev julija letos vloženi predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je nastal v okviru društva Srebrna nit. Z njim želijo neozdravljivo bolnim, ki trpijo neznosne bolečine, zagotoviti možnost dostojanstvene smrti, ki je pravno urejena, zagotavlja družbeni nadzor in varnost postopka pred zlorabami.
Omogočil naj bi tudi pomoč pri prostovoljnem končanju življenja v skrajni stiski posameznika ob koncu življenja, ko mu ne moreta pomagati niti medicina niti paliativna oskrba. Dejanska možnost zlorabe je po ocenah Srebrni niti nična.
Predsednica komisije, poslanka SDS Eva Irgl, je uvodoma dejala, da je namen seje, da razpravljavci na vprašanje evtanazije pogledajo izhajajoč iz dejstva, da je življenje sveto. Temu so nasprotovali številni razpravljavci, predvsem iz vrst filozofov, saj da gre pri svetosti za verski pojem. Bolj smiselno bi se zato po njihovem mnenju pogovarjati o nedotakljivosti življenja, ki je tudi ustavna kategorija.
Državni sekretar na ministrstvu za zdravje Marjan Pintar je izpostavil, da je zakonski predlog nastal v sferi civilne družbe, ministrstvo za zdravje pa si želi predvsem razvoj področja paliativne oskrbe. Ministrstvo se ob vprašanju evtanazije opira predvsem na zdravstveni vidik in na mnenja medicinskih in zdravniških organizacij, stališča slednjih pa so pretežno odklonilna, je izpostavil.
To se je izkazalo tudi v razpravi. Predstavniki zdravniške stroke so izpostavljali predvsem nesprejemljivost sodelovanja zdravnikov in medicinskega osebja pri končanju življenja, saj je to v nasprotju z zdravniško etiko. Zdravnik Alojz Ihan je predlagal, da bi lahko glede na majhno število zahtev po evtanaziji imeli eno za to usposobljeno ambulanto, namesto da zakonski predlog to nalaga vsem zdravstvenim in socialnim delavcem.
Predstavnik Srebrne niti Andrej Pleterski je izpostavil, da uzakonjenje evtanazije prinaša ljudem možnost in zavedanje, da imajo, če bodo “poraženci na loteriji življenja”, možnost zasilnega izhoda, kar daje občutek varnosti.
Filozof Darko Štrajn je izpostavil, da vprašanje, ali je dovoljenost evtanazije lahko tudi spodbuda k samomoru, “daleč pretehta” argument o nesmiselnosti trpljenja. Ob tem je pozval, da se “ozremo po svetu, kjer lahko govorimo o višje razviti demokraciji in višji stopnji splošne kulture”, pri tem pa izpostavil Francijo, ki evtanazijo uzakonja. Filozof Borut Ošlaj pa je na to odvrnil, da bi za to morali v višje razvitih državah tudi živeti in imeti urejene osnovne parametre dolgotrajne oskrbe in paliativne oskrbe.
Zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore je izpostavila, da je potrebno vprašanje pomoči pri samomoru ali evtanazije urediti zakonsko. Ob tem pa je spomnila tudi na možnost pacienta, da podpiše izjavo o zavrnitvi zdravljenja ali prepovedjo oživljanja, ki je zakonsko urejena.
Predsednica Slovenskega društva Hospic Renata Jakob Roban pa je dejala, da bi morali imeti ljudje možnost pravice do izbire, a meni, da ta zakonski predlog ni dober. Vodja specializiranega paliativnega tima onkološkega inštituta v Ljubljani Maja Ebert Moltara je dejala, da kot družba nismo zreli za tak zakon in da bi morali povečati dostop do paliativne oskrbe. Slednje je izpostavljala tudi večina razpravljavcev.
Generalni tajnik Slovenske Karitas Peter Tomažič je opozoril, da se bodo za evtanazijo odločali predvsem starejši in revni, tisti, ki bodo imeli občutek, da so odvečni.
Predstavniki krščanske, evangeličanske in islamske verske skupnosti so evtanaziji odločno nasprotovali. Izpostavili so, da bi uzakonjenje evtanazije pomenilo spodbudo h končanju življenja, kar pa je za verske skupnosti nesprejemljivo. Pravico do odločanja o življenju in smrti ima po njihovem mnenju le bog.
Odvetnik Urban Vertačnik pa je predlagal, da se pred javno razpravo o evtanaziji, v kateri se ni mogoče izogniti subjektivnim stališčem, opravi strokovna razprava. Ministrstvo za zdravje bi po njegovem moralo imenovati strokovno komisijo, ki bo prišla do družbeno sprejemljive rešitve vprašanja evtanazije. Njegov predlog je med razpravljavci, ki so sicer v večini evtanaziji nasprotovali, naletel na širše odobravanje.
