Tradicionalno srečanje letos združuje različne strokovnjake s področja onesnaženosti voda, organizirata pa ga Sekcija za klinično toksikologijo Slovenskega zdravniškega društva ter Center za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana.
Predsednik organizacijskega odbora Miran Brvar z UKC Ljubljana je dejal, da je v Sloveniji z vodo “kar nekaj težav”. Podzemna voda je na primer kontaminirana z nitrati, pesticidi in drugimi toksičnimi organskimi spojinami. Ob uvedbi nove evropske direktive, ki bo znižala mejne vrednosti, pa bo podzemna voda v Ljubljanski kotlini ter na Dravskem in Ptujskem polju spadala med vode s slabo kvaliteto.
Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana Metoda Dodič Fikfak je v svojem predavanju govorila o onesnaženju pitne vode zaradi industrijskih odpadnih voda. Opozorila je, da onesnaženje velikokrat ostane neodkrito, saj se razpozna šele, ko je odkrita bolezen. “Da se bolezen po kontaminaciji odkrije, je potrebnih veliko let, dejansko desetletij in še to morajo prebivalci najprej opaziti sami,” je poudarila.
Po predavanju pa je za STA dejala, da se v Sloveniji tudi tam, kjer so strokovnjaki odkrili huda lokalna onesnaženja pitne vode, ne spremlja zdravja ljudi. Spomnila je na onesnaženje pitne vode z industrijsko odpadno vodo v Anhovem leta 2020 in na nedavne poplave na Koroškem. “Skoraj gotovo so vode tam onesnažene s svincem in kadmijem, a je odvisno v kakšnih koncentracijah,” je povedala. Problem je tudi vojaška industrija in vojaški poligoni, kjer je nenehno onesnaževanje, kemikalije pa potujejo v podzemne vode.
Najpogostejše posledice onesnaževanja se zaradi nitratov in pesticidov. Ti povzročajo različne tipe raka, med drugim na debelem črevesju, rak pljuč, rak sinusov in levkemije. Bolezni je ob tem zelo težko vzročno povezati z onesnaževanjem, saj je latentna doba praviloma dolga. “To pomeni čas izpostavljenosti do pojava bolezni, ki je za levkemijo lahko dve leti, za druge rake pa 10, 20 ali tudi 40 let,” je za STA še dejala Dodič Fikfak.
Tadeja Kotar s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana pa je dejala, da grožnjo pitni vodi predstavlja tudi onesnaženost z mikroorganizmi iz fekalij. V vodi se lahko pojavijo bakterije, virusi in paraziti, strokovnjaki pa rutinsko določajo le vsebnost bakterij v vodi.
Onesnaženost pitne vode z mikroorganizmi se pri ljudeh najpogosteje izrazi kot driska, vročina, krči v trebuhu ali bruhanje. Pojasnila je, da lahko veliko nalezljivih bolezni preprečimo s skrbjo za čisto pitno vodo in rednim nadzorovanjem.
Hidrogeolog Mihael Brenčič z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pa je na primeru kanala C0 v Ljubljani opozoril na vpliv gradenj na kvaliteto zajetij pitne vode. Kanal C0 gradijo tudi čez vodovarstveno območje v bližini Vodarne Kleče, ki v največji meri Ljubljano oskrbuje s pitno vodo. Meni, da je kanal problematičen, saj se nahaja v napajalnem zaledju depresijskih vodnjakov – to je območje, iz katerega črpajo pitno vodo. “Če se v kanal C0 sprosti onesnaževalo, ne govorim a priori, da se bo, obstaja pa realno tveganje, da se to zgodi, bo to onesnaževalo prispelo do depresijskih lijakov,” je opozoril.
Dejal je, da kanal predstavlja tveganje, ki se lahko uresniči, lahko pa tudi ne. “Kanal je naprava, tako kot vsaka naprava se lahko pokvari. Vse naprave imajo tudi svojo življenjsko dobo in tudi kanali imajo svojo življenjsko dobo. Tukaj bi morali narediti dolg strateški premislek,” je opozoril Brenčič.
Po njegovem mnenju sicer funkcionalna vloga kanala ni sporna, sporna pa je trasa, kjer poteka. Današnja tehnologija in sredstva omogočajo, da bi ta kanal tekel drugje, da bi bil manj problematičen za zaščito vodnega vira, je prepričan.
“Kanal v taki obliki se seveda ne bi smel zgoditi, ampak je zdaj dejstvo, s katerim moramo ravnati zelo preračunljivo in pametno ter seveda poskrbeti za to, da bodo posledice realizacije tveganj čim manjše,” je zaključil.
