Ime tedna je postal Andrija Halužan, zdravnik splošne medicine v Vuzenici, ki v svoji ordinaciji paciente sprejema že 53 let. Je povsem predan svojemu poslanstvu zdravnika, ob tem pa v prvi vrsti človek človeku, do svojih pacientov čuti veliko mero odgovornosti. Tudi, ko so ga iz studia poklicali za intervju, se je ta javil iz svoje ordinacije kjer ga je čakal še en delovni ponedeljek. A vzel si je čas za pogovor z omenjenim medijem ter dodal, da je presenečen, da je bil velik odziv ljudi, ker on reklame pač ne potrebuje. Še enkrat več pa je ob tem spomnil, da si ljudje očitno res želijo boljšega zdravstva in odnosov drug do drugega.
Pravi, da ima sam veliko srečo, da ima zelo dober tim in vodstvo v zdravstvenem domu. Le to ima občutek in posluh za to, da se o vsem dogovorijo in vse skupaj izboljšajo, če se le da. Pove, da je svoji direktorici postavil en sam pogoj in sicer, da na njegovi mizi ni računalnika, pacientu se želi namreč posvetiti in ga gledati v oči.
V vseh 53 letih aktivnega dela se je po njegovem mnenju v zdravstvu spremenilo res veliko stvari, žal več v minus kot v plus. Takole pove: “Na voljo je ogromno pripomočkov, da lahko bolje delamo, a nam sistem tudi veliko stvari onemogoča. Pred petdesetimi leti je pacient zdravniku verjel, mu zaupal, ni preverjal njegovih postopkov, ker je imel občutek, da mu zdravnik želi dobro ter da bo zanj naredil največ kar lahko zanj naredi. Nato se je petdeset let uničevalo image zdravnika na primarni ravni. Žal na tej ravni sloves zdravnika ni več kar je bil. Namesto, da bi ljudje bili predani svojemu poklicu, jih vodi denar in druge materialne dobrine. To pokvari človeka. Zdravstvo ne more biti dobičkonosna dejavnost. “
Ob trenutni situaciji in stavki pove, da ima nekaj mladih kolegov in kolegic, ki se trudijo in fantastično delajo. Pogajanja, ko vsak stoji na svojem bregu, niso pogajanja. Naproti si morajo priti zdravniki, vlada, sindikati in pacienti. Pogajanje je lahko uspešno le, če popuščata obe strani. Največ škode utrpijo pacienti, ki niso krivi, da se dogaja, kar se sedaj dogaja. Zdravje, versko prepričanje in znanje morajo biti vsem ljudem v Sloveniji enako dostopni, brez tega ali nekdo ima ali nima takšne ali drugačne resurse.
Za ime tedna sta se potegovala še dva kandidata. Kazimir Drašlar – Mikec, alpinist, jamar in biolog ter eden od vodilnih alpinistov iz 60. let prejšnjega stoletja. S številnimi izjemnimi vzponi, med katerimi so tudi triglavska Sfinga, Bonattijev steber in Anapurna II, se je zapisal v zgodovino slovenskega alpinizma. Pri Planinski Zvezi Slovenije so mu podelili priznanje za življenjsko delo v alpinizmu. Pa tudi Rok Drakšič, nekdanji slovenski judoist, ki je od leta 2020 selektor finske reprezentance v judu. Na spletnem glasovanju so navijači med predlogi Mednarodne judo zveze njegovo izjemno sezono izbrali za trenerski dosežek leta 2023. Pod Drakšičevim vodstvom je Martti Puumalainen osvojil evropski naslov in s tem prvo medaljo za finski judo na prvenstvih stare celine v zadnjih 30 letih.
Vir: Val 202
1984
1984
Ko me je pri Bertinih nenadno vsekalo mi je iztisnilo zrak in zvil sem se na pol. Sanjalo se mi ni kaj je. Poln moči, tekal na tekih po Sloveniji in še kje, pa Lop!. Nenadoma izza zasede z vso močjo in naglico. Takega so me nekako spravili v dolino k zdravniku od tam pa v bolnico v Slovenj Gradec. Na Urologijo. Nekaj z ledvicami.
Tam mi je dr. Vodopija drugi dan razložil, da imam eno ledvico čisto zakrknjeno in praktično ne deluje in jo morajo NUJNO! odstraniti. Sicer ne ve, kaj bo z drugo ledvico in mano. Vprašanje življenja. Sem za? DA ali NE? Star sem bil 24 let.
V Slovenjgraški bolnici je bilo v sobi cca 8 do 12 ljudi. V sredini je bil hodnik in pri vratih miza z ogromnim, res ogromnim loncem čaja in zajemalko obešeno na rob lonca. Zraven sta bila dva stolpiča šalic. Ne spomnim se ali plastičnih ali kovinskih. Lonec so kar naprej preverjali in ga po potrebi polnili. Na prvi pogled idilično. A le na prvi pogled. Ko si bil nekaj časa v sobi si lahko pogledal še enkrat in še nekajkrat. In videl. Starčke, ali ravno operirane mlajše, ki pa so komaj stali na nogah, kako drsajo proti loncu. Zajamejo z zajemalko čaj in ga s tresočo roko nalivajo v lonček. Lonček so držali nad loncem, da se ne bi čaj polival po mizi ali po tleh. Kot je treba in se spodobi. Čaj se res ni polival mimo lonca. Se je pa lepo razlival po rokah teh natakarjev in njih pižamah. Zraven je kanila še kakšna grenka solza (prisežem) reveža, ki je moral na ukaz (po izjavah sodeč) spiti tudi deset litrov čaja na dan za čiščenje ledvic. In je teklo, kot v tisti Ježkovi. Glažek vinčka hej. Samo da vinček ni bil vinček ampak čajček s solzami, ki se je nemalokrat kar v postelji spremenil v mokro gretje nič hudega slutečega in nič več čutečega ubožca. In krog je bil sklenjen. Seveda so morale še prej sestre zamenjati pižamo in posteljnino.
BRICO je kuhal najboljšo turško kavo. V SG je prišel iz Bosne. Ker je Slovenjgraška urologija menda takrat veljala za nekakšen Nadstandard v državi. Se pravi – ne le v takrat še republiki Sloveniji. Ampak v celotni takratni državi – Jugoslaviji. Najbrž je nekaj že moralo biti na tem. To je nekako zvedel tudi sivolasi starček, prav tako iz Bosne, kot Brico. Le da je bil iz Travnika. Čičo je imel čez osemdeset let a bil je trden in samozavesten hkrati pa silno družaben, preprost in neskončno hvaležen. V Travniku v Bosni je slišal o slovesu Slovenjgraške bolnice. Kupil je vozno karto za vlak se usedel v vagon in se pripeljal direktno v Slovenj Gradec. Brez izvidov, kakšnih papirjev ali zdravniške napotnice. »Ovdje sam, pa me, operišite il me vratite.« In so ga operirali. Videti je bilo da uspešno. Ko so ga peljali v operacijsko je pel …
V Slovenj Gradcu sem bil okrog štirinajst dni. Odšel sem brez ene ledvice. In z precej veliko brazgotino na hrbtni strani, ki je precej vidna še danes. Tako da sam ne morem soditi o upravičenosti slave, ki je bolnico tisti čas neformalno pokrivala. Ne vem pa kaj bi raje še enkrat. Ali se odločal ali pa šel na sam poseg. Tisto prvo me je morda celo bolj usekalo. Še posebej potem po operaciji, ko mi je bilo nekako med vrsticami rečeno, da je že res, da je bila ena ledvica manjša in skoraj da ni opravljala svoje funkcije menda že dlje časa, ampak da bi jo morda lahko tudi – brez posebne škode pustili.
Hu-u! Malo zraka.
A Slovenj Gradec maram. Že zaradi sredje šole, kamor sem hodil. Pa Šternovih, sošolke Anke, Name, slaščičarne, Tisnikarja, Pečkota, prof. Vrliča, Uršlje gore, in svoje mladosti. In zaradi Slovenj Gradca samega. Korošci smo zmeraj za mušter bili.
Mi je pa moj domači zdravnik, gospod Andrija Halužan, ki pri bogu in naši hecni državi še vedno dela, oz. je to zagotovo občasno počel še kakšno leto nazaj. Sedaj smo leta 2022 in jaz imam 63! let, pa sem bil njegov pacient ko sem hodil v osnovno šolo!!!
Torej.
Mi je pa moj domači zdravnik, gospod Andrija Halužan, ko sem prišel iz bolnice in mu dal v roke izvide, brez ovinkov, s pogledom uprtim naravnost v moj obraz in gledajoč me v oči rekel.
»Tako, zdaj si pa pol človeka!«
In nadaljeval. »Lahko se paziš na vsakem koraku in pri vsakem grižljaju. Lahko ješ dietno hrano; ne ješ mastno; slano; pekoče ipd. Ali pa živiš kot si do sedaj. Ne eno ne drugo, ti ne daje sigurnosti. Sam se moraš odločiti kako in kaj boš.«
In sem se.
Jedel in pil sem celo življenje enako kot do tistega dne. Nikoli nisem pomislil, da česa ne smem ali da mi lahko škodi. Oz. delal povezav z ledvicam. Enostavno sem vse skupaj odmislil. Seveda nisem pozabil in si domišljal, da imam obe ledvici ali posebej izzival usodo. Živel sem normalno, kot sem mogel in znal.
Naj potrkam. Vsaj kar se tega tiče.
Hvala Gospod in Dr. Andrija Halužan.
Janko Mori
(zapisano, 14.10.2022)