30-letni Ravenčan po nesreči z motorjem: “Po 333 dneh od nesreče so kosti že toliko zaceljene, da lahko naredim nekaj majhnih korakov brez pomoči bergel”

Aljaž Hölzl – Hozi je bobnar, voznik hard endura in adrenalinski navdušenec iz Raven na Koroškem, ki bo letos dopolnil 30 let. Pravi, da je ljubitelj motorjev, glasbe in športa že celo življenje. Prvi pravi motor je dobil pri 16-ih letih, nad hard endurom pa se je navdušil šele pri 26-ih letih. Lani je doživel nesrečo z motorjem, kjer si je hudo poškodoval nogo. Ob zapletu bi se lahko zgodilo, da bi ostal brez noge, a sta ga trda volja in vztrajnost pripeljali do tega, da so natanko po 333 dneh od nesreče kosti na nogi že toliko zaceljene, da lahko naredi nekaj majhnih korakov brez pomoči bergel. Kot pravi, to ni bila njegova prva poškodba ali obisk bolnišnice, zato ga celotna situacija niti ni tako pretresla, kot bi si morda kdo mislil. Je pa dobil večje spoštovanje do hitrosti.
slika 2 – kopija

Praviš, da voziš in tudi tekmuješ v “hard enduru.”  Kaj je to?

Hard oziroma extreme enduro je zahtevna oblika terenske vožnje. Če pogledaš na internet, piše, da je to ena izmed najtežjih in najbolj napornih oblik motociklizma, ki obstajajo. Pri motokrosu se vozi kroge, tukaj pa štartaš na točki A in končaš na točki B. Hitrosti so večinoma nekje do 20km/h, teren pa zelo zahteven, zato moraš biti dobro fizično pripravljen. Ta panoga me je privlačila, ker zahteva kondicijo in dobro tehnično znanje vožnje motorja, obenem pa vedno presegaš neko svojo cono udobja, pa tudi zelo razvita in razširjena je v Sloveniji in po svetu. Mojo drugo sezono na tem motorju sem se s prijatelji udeležil nekaj dirk v tujini in doma, kjer sem videl nek potencial in veselje do tekmovanja in druženja. Zaradi tega sem lansko leto nameraval odpeljati 6 dirk v tujini in 5 doma, vendar me je na začetku sezone ustavila nesreča.

Se še spomniš nesreče? Kaj se je zgodilo?

Seveda, tega nikoli ne bom pozabil. Peljal sem se ob železniški progi med Ravnami in Prevaljami, kjer sem zaradi razmočene podlage in prevelike hitrosti padel v jašek oz. podhod pod železniško progo, katerega sem že 1000x obvozil. Ko sem videl, da gre motor naravnost proti luknji in da se kljub stisnjenim zavoram ne ustavlja, sem se iz njega odrinil in letel cca. 6m po zraku in nato treščil v zid. Nagonsko sem predse iztegnil desno nogo, ki je tudi pobrala vso silo in me rešila drugih poškodb. Padel sem 3m globoko na motor in videl nogo, da je obrnjena v napačno stran. Najprej sem poklical prijatelje, ki so prvi prišli do mene, oni pa so nato poklicali reševalce, ki so me skupaj z gasilci odnesli do reševalnega vozila in nato prepeljali v SB SG, za kar se vsem lepo zahvaljujem!

Kakšne so bile poškodbe?

Po padcu sem videl, da mi je iz škornja začela teči kri, kar je pomenilo, da imam odprti zlom, kar so kasneje potrdili tudi zdravniki. Takoj je sledila operacija. Zvečer sem se zbudil v postelji z bolečo nogo in zunanjim fiksaterjem. Naslednji dan je bil ponedeljek, ko so mi na viziti povedali, da imam večkratni komplicirani zlom desnega gležnja, goleni in mečnice. Če se zaplete, je tudi možnost, da ostanem brez noge. Čez 3 dni so me na mojo željo in po posvetom z zdravniki premestili na Travmatologijo v UKC Ljubljana.

Koliko operacij si imel in kako dolgo si bil v bolnici? Se je kje zapletlo?

Prva je bila na dan nesreče, druga pa nato čez 5 dni v Ljubljani, kjer so mi odstranili prvi fiksater in ga nadomestili z Ilizarjevim fiksaterjem. To pomeni, da so mi odstranili dele kosti ter vse naravnali z 12 žicami in 3 vijaki. Čez 1 mesec je sledila 3. operacija, kjer so mi presadili kost iz medenice v nogo. 2 meseca po nesreči so mi odstranili spodnji del fiksaterja tako, da sem lahko začel malo premikati prste in gleženj. Ker je še vedno manjkalo veliko kosti, so mi čez 3 mesece presadili kost še iz leve strani medenice v golenico. Po 8-ih mesecih so mi odstranili Ilizarjev fiksater, vendar noga še ni bila okej, zato je bila potrebna še ena operacija. Tokrat so mi skozi koleno vstavili t.i. intramedularni žebelj po celotni dolžini in ga fiksirali s tremi vijaki. Skupaj torej 7 operacij in 40 dni v bolnici.

Kakšne so tvoje izkušnje z zdravniki?

Pozitivne, zelo zadovoljen sem z delom kirurgov, zdravnikov, fizioterapevtov, sester in bratov. Vsi so mi pomagali na svoj način in mi omogočili, da danes skoraj že hodim, za kar sem jim neizmerno hvaležen! Izpostavil bi mojega kirurga, dr. Iztoka Grila, ki je opravil izjemno delo! Kapo dol!

Preberi še:  Kacin ob večjih dobavah cepiva v prihodnjih tednih poziva k odločitvi za cepljenje

Je covid vplival na tvoje zdravljenje, kako?

Da, vplival je neposredno. Zaradi epidemije so bili v bolnišnici prepovedani obiski, zato sem ves čas preživel sam, brez družine in prijateljev. Niti na zrak ne smeš, tako da si obsojen na sobo. Drugače pa je samo zdravljenje potekalo normalno.

Kako je potekala oz. poteka rehabilitacija?

Jaz sem z rehabilitacijo začel že prvi mesec po nesreči. Po 14-ih dneh ležanja v postelji so mi popolnoma izginile mišice na desni nogi, zato sem vedel, da me čaka dolga pot in sem takoj začel z vajami za krepitev mišic. Po vsaki operaciji je bilo podobno, vendar sem vedel, da če ne bom treniral, razmigoval in skrbel za nogo, ne bom mogel hoditi. Kljub bolečinam je to postala moja dnevna rutina. V to sem vložil ves svoj čas in trud, kaj drugega mi itak ni preostalo. Če bi čakal, da mine samo od sebe, bi verjetno še danes ležal v bolnici. Na prve fizioterapije sem tako hodil že z Ilizarjevim fiksaterjem, pred kratkim sem prišel iz 14 dnevne rehabilitacije v Dolenjskih toplicah, kar je končno prineslo tudi nek vidni napredek. Sedaj vsakodnevno telovadim in trenutno tudi obiskujem fizioterapije na Prevaljah.

Koliko časa je preteklo od nesreče? Naredil si prve korake… Kakšni so občutki?

Danes mineva natanko 333 dni od nesreče in kosti so že toliko zaceljene, da lahko naredim nekaj majhnih korakov brez pomoči bergel, kar je preseglo tudi moja pričakovanja in želje. Od začetka sem si postavljal majhne in kratkoročne cilje, kot je na primer, kdaj bom lahko premaknil palec na nogi itd. Vedno pa je bila neka tiha želja, da naredim korake brez pomoči, preden mine 1 leto od nesreče. In to mi je uspelo po 10-ih mesecih! Občutki so fenomenalni, čeprav je noga zaradi mišične atrofije in nerazgibanosti še dokaj nefunkcionalna, ampak se stanje vidno izboljšuje.

Od kod črpaš moč?

Iz moje pozitivne narave do stvari in ljudi ter konec koncev, samega sebe. In tudi misel, da bi lahko ostal brez noge ali da je ne bi mogel več normalno uporabljati, je v meni sprožila nek alarm. Vedel sem, da bo okrevanje težko in boleče, zato sem si rekel, da se nikakor ne smem predati in moram nujno ostati pozitiven in na vse gledati z nasmeškom, kar mi je tudi nekako uspelo. Tekom zdravljenja sem spoznal veliko ljudi, ki so imeli še hujše in trajnostne poškodbe pa so ostali pozitivni in predani, kljub črnim napovedim. Rekel sem si, da je vedno lahko še slabše in da moram iz dane situacije izvleči le najboljše.

Dobil si hčerko… je bilo zaradi tvoje poškodbe kdaj še posebej težko?

Dobil sem najlepšo punco na svetu, Emmo, ki mi je vlila še dodatne moči in motivacije! Težko je bilo v vseh pogledih, sploh to, da nisem mogel pomagati takrat, ko bi najbolj moral. Namesto, da bi v visoki nosečnosti npr. jaz hodil v trgovino in skrbel za partnerko, je bilo ravno obratno. Zadnji mesec pred porodom sploh nisem vedel, ali bom doma ali v bolnišnici, ker je ravno takrat bila na vrsti druga operacija presaditve kosti iz medenice. Psihično mi je bilo takrat res zelo težko. Na srečo sem bil že do poroda doma, vendar sem bil na vozičku in je bila situacija dokaj zapletena, zato so na pomoč priskočili tudi prijatelji in družina.

Preberi še:  Zvečer nas bo dosegla izrazita hladna fronta z nalivi, ponekod bo tudi snežilo

Kakšna je prihodnost za ukvarjanje s športom? Kaj pa igranje bobnov?

Zaenkrat kaže dobro. Strast in želja po motociklizmu seveda ostajata, kaj bo pokazala noga sama bomo pa videli. Bobne lahko igram, saj sedim in sile na nogo niso prevelike, kar me zelo veseli! Čaka me še dolga pot, vsaj še leto ali dve, da bo noga približno to kar je bila. Po moji oceni sem nekje na polovici rehabilitacije. Zaenkrat se že vozim s kolesom na fizioterapije in nazaj, čeprav kost še ni čisto zaceljena. Komaj sem čakal, da lahko grem sam iz stanovanja na zrak, saj sem večino časa preživel doma na kavču ali balkonu. Telovadim pa že od vsega začetka, rečeno mi je bilo, da bolj kot bom aktiven, bolj se bo kost celila. In tega sem se držal kot pijanec plota. Tudi, ko je noga najbolj bolela sam leže v postelji delal, samo da kri kroži. Brez športa in glasbe za mene ni življenja.

Se ti je spremenil pogled na svet?

Niti ne, vedno sem vedel, da v tem športu obstaja določeno tveganje in to sem tudi sprejel. Ni bila prva poškodba ali obisk bolnišnice, zato me niti ni tako pretreslo ali prizemljilo, kot bi si morda kdo mislil. Je pa res, da sem dobil večje spoštovanje do hitrosti.

Katere stvari so ti zdaj (naj)bolj pomembne, pa ti mogoče prej niso bile?

Definitivno družina in to, da imaš vse kosti cele. Sreča v nesreči je ta, da sem lahko doma zraven hčerke in partnerke ter spremljam, kako odrašča. Glede kosti sem vedno mislil, da največ kar se mi lahko zgodi je zlomljena noga ali roka in sem čez par mesecev že nazaj na motorju in bobnih. Dokler se ti ne zgodi huda nesreča misliš, da si neustavljiv.

Pravijo, da v nesreči spoznaš, kdo je tvoj pravi prijatelj. Bi se strinjal s tem?

Seveda. Sreča je, da imam veliko dobrih prijateljev. Že takoj na kraj nesreče so prišli brez oklevanja in mi pomagali do prihoda reševalcev! Tudi kasneje so mi bili v veliko oporo, sploh psihično. Vsak dan sem imel obiske, klicali so me po telefonu in mi pisali preko socialnih omrežji ter mi želeli le najboljše! Pomagali so moji partnerki pri vsakodnevnih opravilih, saj je bila v mojih najtežjih časih ravno visoko noseča. Nekateri so postali še boljši, malo pa je bilo tistih, ki so se od vsega skupaj raje odmaknili. Spoznal sem veliko novih prijateljev, sploh tekom zdravljenja v bolnišnici in na rehabilitaciji. Res hvala vsem, takšne podpore ne bom nikoli pozabil!

Kdo ti je bil v tem času najbolj v oporo?

Družina in prijatelji, najbolj pa seveda punca Patricia, za kar sem ji neizmerno hvaležen in ne vem, če se jim bom v življenju sploh lahko kdaj dosti oddolžil. Čeprav je bila noseča in je cele dneve na žalost imela nosečniško slabost, je vseeno našla moči, da mi je pomagala. Po operaciji včasih tudi cel teden nisem mogel iz postelje, zato sem potreboval oskrbo 24/7. Ko sem imel nameščen Ilizarjev fiksater, je bilo potrebno vsak dan čistiti žice in prevezovati rane, kar je zahtevalo veliko potrpežljivosti in natančnosti. Bila mi je tudi v veliko psihično oporo, sploh v dnevih po operacijah, ko je bilo najtežje in ti po glavi rojijo predvsem negativne misli. Samemu… dvomim, da bi mi uspelo!

Naroči se
Obvestilo o
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

prijavi se

prijavi se v svoj račun