Tudi direktor slovenjgraške bolnice na zaslišanje v parlament

Pred koalicijsko preiskovalno komisijo o nabavah zaščitne opreme so se že včeraj kot priče zvrstili direktorji nekaterih slovenskih bolnišnic, nekateri pa pridejo na vrsto danes. Med njimi tudi direktor Splošne bolnišnice Slovenj Gradec Janez Lavre.
Lavre Janez

Včerajšnja pričanja direktorjev bolnišnic kažejo, da so ob začetku epidemije koronavirusa nekatere bolnišnice večino nabav zaščitne opreme izvedle same, druge pa so se zanesle na pomoč države.

Po besedah direktorja Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor Vojka Flisa je bila ustanova z lastnimi naročili zaščitne opreme dovolj dobro pripravljena na prvi val epidemije. Ker so pozorno spremljali, kaj se po svetu dogaja z novim koronavirusom, so že 5. februarja lani ustanovili krizni štab in začeli z objavo javnih naročil za nabavo opreme. Ob razglasitvi epidemije 12. marca so tako imeli vso potrebno opremo za enote za intenzivno terapijo, nekoliko slabša pa je bila preskrbljenost z maskami FFP2 in FFP3, je pojasnil Flis.

Težave so po njegovih besedah začele nakazovati po 24. februarju, zato so začeli z javnimi pozivi ponudnikom za oddajo ponudb za dobavo osebne varovalne opreme. Imeli so sicer sklenjene veljavne pogodbe z dobavitelji, ki pa jih zaradi prekinitev v dobavah niso mogli izpeljati. Nato so 18. marca od ministrstva za zdravje prejeli obvestilo, da se bodo vse dobave zaščitne opreme izvajale centralno, prek zavoda za blagovne rezerve.

V UKC Maribor sicer z lastnim naročanjem opreme niso prenehali, prav tako so sami preverjali njeno kakovost. Za njih je dopis ministrstva po Flisovih besedah pomenil razbremenitev za primer, če bi bili v stiski, a so se nato sami povezali z drugimi zdravstvenimi zavodi, s katerimi so si posojali opremo, nekaj pa so je dobili iz blagovnih rezerv.

Sicer pa so se v UKC Maribor bolj kot na državo zanašali na lastna spoznanja in podatke iz strokovnih krogov. Ker državi načelno niso preveč zaupali, so se sami potrudili, da so imeli ob začetku epidemije dovolj zaščitne opreme za najbolj kritična delovišča, je še dejal.

Po drugi strani so se v splošnih bolnišnicah Izola in Nova Gorica bolj zanašali na pomoč države in jo po besedah Radivoja Nardina, ki je v tistem času vodil oba zdravstvena zavoda, tudi dobili. Kot je poudaril, so nabave zaščitne opreme začeli povečevati januarja, a je opreme na trgu že tedaj začelo primanjkovati oziroma so “cene letele v nebo”, v obeh bolnišnicah pa so imeli le minimalne oziroma nobenih zalog zaščitne opreme.

Poleg tega pa s tedanjim znanjem o novem koronavirusu niso niti vedeli, kako se odzvati in kakšno zaščitno opremo bi sploh potrebovali. To je bil čas učenja,” je ocenil Nardin. Dodal je, da zato za težave ni mogoče na nikogar pokazati s prstom. Sami so se na epidemijo pripravili organizacijsko, glede zaščitne opreme pa so vedeli, da jim bo na pomoč priskočila država. Komunikacijo z ministrstvom za zdravje je ocenil kot zelo korektno, država pa je poskrbela, da so skoraj takoj dobili osnovne zaloge zaščitne opreme. Do junija lani sta obe bolnišnici opremo korektno dobivali, je dodal Nardin.

Prav tako so v obeh bolnišnicah dobili velike količine opreme iz blagovnih rezerv, poleg tega pa so si med seboj pomagali tudi direktorji zdravstvenih zavodov. Nardin je sklenil, da sta obe bolnišnici prejeli dovolj zaščitne opreme in glede tega ni bilo “nobene katastrofe”.

Več težav so imeli v Splošni bolnišnici Brežice. Dopis, namenjen “preštevanju” osebne varovalne opreme, so z ministrstva za zdravje prejeli 3. februarja, ker pa so imeli sklenjene pogodbe z dobavitelji, se jim dobava ni zdela kakšna večja težava in si večjih zalog niso delali, je pojasnila direktorica Anica Hribar. Zato so bili v začetku marca presenečeni, ko je prišlo do težav, sploh pri dobavah zaščitnih mask FFP2 in FFP3.

Ustrezne maske za zagotavljanje dela v rednih programih bolnišnice so zato iskali po različnih trgovinah, obračali so se tudi na druge dobavitelje in različna podjetja. Težave so se po besedah Hribarjeve začele v drugi polovici marca, o čemer so obvestili ministrstvo za zdravje, nato pa 18. marca dobili dopis, da bodo vse nabave opravljene na ravni državi in naj sami ničesar ne nabavljajo. “A se je izkazalo, da se na te skupne nabave ne moremo zanesti,” je dejala Hribar.

Ker so vedeli, kako dolgotrajni bodo postopki zavoda za blagovne rezerve, so se zanesli predvsem nase in iskali ustrezne količine zaščitne opreme na trgu. Ključna je bila po njenih besedah donacija enega izmed posavskih podjetij, s katero so bili preskrbljeni do konca maja.

Nekdanji v. d. direktorja splošne bolnišnice Jesenice Miran Rems je med drugim pojasnil, da se je razpršenost njihovih enot po Gorenjski v primeru epidemije izkazala za dobro, saj so zaradi močne kirurške zastopanosti na Jesenicah imeli večje redne zaloge zaščitne varovalne opreme. Zato se ni bal, da bi zaščitne opreme zmanjkalo.

Je pa šlo po njegovih besedah ob izbruhu epidemije “na nekaterih ovinkih zelo na tesno”. Med drugim so imeli težave z razkužili ter maskami FFP2 in FFP3. Sploh v začetku je bila velika tudi panika med zaposlenimi, ki so zato maske in razkužila odnašali domov.

Hujše pomanjkanje zaščitne opreme pa so imeli v Splošni bolnišnici Murska Sobota. Direktor bolnišnice Bojan Korošec je poudaril, da je bila njihova bolnišnica kot peta največja v Sloveniji v epidemiji zelo izpostavljena, saj je imela največ covidnih bolnikov glede na število prebivalcev. Ves čas pa se je soočala tudi z drastičnim pomanjkanjem zaščitne opreme.

V obdobje epidemije so tako stopili povsem “bosi”. Na samem začetku se je tako po njegovih besedah zgodilo, da so v nekem trenutku imeli v bolnišnici vsega štiri maske. Iz škripcev jih je tedaj rešila Madžarska, ki je sosednjim državam in s tem tudi Sloveniji podarila ogromne količine kakovostne zaščitne opreme. V drugem valu so se stvari vendarle začele normalizirati in tudi danes težav z opremo nimajo več, je dodal.

Direktorica Splošne bolnišnice Celje Margareta Guček Zakošek je spomnila na krizne razmere, v katerih so se znašle bolnišnice, ki so na začetku epidemije celo med seboj tekmovale za zaščitno opremo. Kot je poudarila, je hvaležna, da se je prvi val kmalu ustavil, saj se še zavedali niso, kakšno težavo imajo z osebno varovalno opremo.

Običajno so namreč uporabili okoli 50 mask FFP2 na mesec. Že v prvem valu epidemije, torej v dveh mesecih in pol, pa so porabili 2500 FFP2 in 2500 FFP3 mask. V drugem valu pa je bilo 1000 mask FFP2 in 1000 mask FFP3 dovolj za vsega dva dneva, je pojasnila.

Spregovorila je tudi o ventilatorjih dobavitelja Geneplanet. Pojasnila je, da so dobili potrditev, da gre za ventilatorje srednje kakovosti, zato so izvedli ustrezen postopek nabave. Tudi danes pa od zdravnikov na intenzivni negi dobiva odzive, da sicer niso vrhunski ventilatorji, a da z njimi lahko delajo.

Seja se je na pobudo Roberta Pavšiča iz LMŠ, ki je napovedal razpravo o podatkih, označenih s stopnjo tajnost, nadaljevala brez navzočnosti javnosti.

Parlamentarna preiskavo, ki jo je DZ odredil na zahtevo koalicije, se sicer večinoma nanašala na obdobje pred nastopom vlade Janeza Janše oziroma do razglasitve epidemije koronavirusa 12. marca 2020. Predsednica komisije Suzana Lep Šimenko (SDS) je tako vprašanja pričam želela omejiti na omenjeno obdobje, a so v opozicijskih poslanskih skupinah opozarjali, da to ni mogoče oziroma, kot je dejal Franc Trček (SD), se “virus ni začel drugače obnašati, ker je nastopila nova vlada”.

Seja preiskovalne komisije o zagotavljanju zaščitne opreme ter ukrepih institucij in nosilcev javnih funkcij za zajezitev širjenja bolezni covid-19 od 1. 2. 2020 do odreditve predmetne parlamentarne preiskave se bo nadaljevala danes, na njej pa bodo zaslišali več prič, med njimi direktorja Splošne bolnišnice Slovenj Gradec Janeza Lavreta ter bivšega generalnega direktorja UKC Ljubljana in aktualnega ministra za zdravje Janeza Poklukarja.

Vir: STA

Ostani na tekočem

Prijavi se na naše e-novice

Prejmite dnevno sveže ter pomembnejše novice v vaš e-poštni predal.