Zgodba dobrodelne Anike Popič ganila Korošce

Anika Popič, Korošcem bolj znana po svoji dobrodelnosti in humanitarnosti do človeka, ter koroška osebnost leta 2016 (po izboru poslušalcev Koroškega radia), je javnosti povedala  zgodbo “Male Anike”, katera jo je naredila takšno kot je danes.

Prevaljčanka je z dobrodelnimi projekti, kot so 10 krogov za 10 nasmehov Ravne na Koroškem (projekt Never Give Up pod okriljem Mateja Markoviča), zbiranje zamaškov za projekt Never Give Up, pomoč Staši za zbiranje denarja za operacijo, akcija za Borisa Kranjca (skupaj z Anjo Vajde) ter še mnoga drugih projektov, katere ima plan prirejati še naprej, pomagala že mnogim. Eden njenih največjih projektov je tudi zbiranje sredstev za štiriletnega Dejana s Prevalj, ki je zbolel za rakom na jetrih, o kateri smo pisali tudi mi (preberi tukaj).

Anika veliko prostega časa preživi z ljudmi v stiski, humanitarno sodeluje v organizacijah h katerimi je prejela povabila. “Zgradili smo čudovite odnose,” je povedala in dodala: “Ni lepšega ko, da nahraniš lačna usta, zbereš dovolj denarja za poseg, in predvsem, da ljudem v stiski, ki si jim zadnje upanje, narišeš nasmeh na obraz. Vse besede so takrat odveč, to lahko samo čutiš, ko si zreš iz oči v oči.”

Seveda vsega tega nebi bilo, če Aniki nebi pomagalo ogromno ljudi, ki darujejo, s katerimi sodeluje pri akcijah, ki dajejo predano svoj čas in, ki so ji vedno na voljo ko jih prosi za sodelovanje in so takrat v pomoč in vsi z enim namenom: “Da pomagajo nekomu na takšen in drugačen način s svojim deležem v boljši jutri ljudem v stiskah.

[siteorigin_widget class=”SiteOrigin_Widget_Headline_Widget”][/siteorigin_widget]

Velikokrat dobivam vprašanje: Zakaj toliko pomagam drugim? Vedno odgovorim zato, ker vem, kako je biti v stiski,” je zapisala Anika v začetku svoje objave na njene Facebook profilu, v kateri je zapisala naslednjo zgodbo “Male Anike”:

Nekako le redki so do sedaj poznali mojo zgodbo. Zakaj je nisem delila javno? Morda zato, ker sem se vsega tako sramovala. Ker sem morda bežala pred preteklostjo groze. Ker sem želela zapreti ta del knjige. Nakar danes po naključju vidim na Facebooku slike, ki so me zadele kot strela z jasnega, ki so mi odprle vse globoko zarite rane. In ugotovila sem, da se vseh teh zidov spominjam še tako sveže, kot bi včeraj bežala med njimi – pred njima. Pred človekoma, ki sta mi za temi zidovi hiše groze vsakodnevno povzročala strašansko trpljenje. Ko me je moj zlati oče pretepal ves pijan s pasom, da je udarec pasa zaril v kožo kot rezina noža, namesto, da bi z mano počel otroške norčije mi je svojo ljubezen izkazoval sredi noči tako, da me je z pestmi boksal v trebuh, me premetaval sem in tja po tleh, brcal po celem telesu z vso močjo in moja ljuba mati, namesto, da bi me ubranila mu je raje pomagala s kuhalnico zadajat udarce po celem telesu, največ jih je bilo po glavi, da mi je populila vse tiste blontne ušive zanemarjene laske, da me je silila jest pobruhano kri, da sta z mano delala huje kot zver z plenom. Zakaj????! In kaj sem lahko storila? Ko me je z vso silovitostjo mlatila, sem v mukah prosila naj odneha in mi da vsaj en objem.. Nikoli ga nisem prejela ne od nje, niti od njega.. Zakaj? Ker sta komaj čakala socialno podporo, da sta lahko vse zapravila za prek*** alkohol in mi nato z vsemi udarci, lakoto, podhranjenostjo, izkazovala vsakodnevno gorečo ljubezen.. Vse dokler me ni socialna odpeljala… Otroke sta štepala vse počez kot da so dobitki na loteriji, na koncu sta jih zavrgla ali mučila.

Tako je, to je moja zgodba. Zgodba preteklosti.. Ki sem jo javno izpostavila, ker je čas, da se soočim s to grozljivo preteklostjo, da boste vsi lažje razumeli moj odgovor ZATO na vaš ZAKAJ in ne zato da bi se želela komurkoli zasmiliti… Da boste tudi sami z veseljem prispevali svoj delež pomoči nekomu, ki vas za pomoč prosi. Verjemite to je res moja zgodba, a takšnih je ogromno.. Za štirimi stenami se dogajajo pravi “masakerji”. Vendar nihče ne upa zares nihče, ki je v stiski tega povedat na glas… Ker se bojijo… Ker jih je sram.. In kot otrok sem si želela samo njune ljubezni. In zares sem si jo zapomnila za vse življenje. Vedno bo z menoj na vseh poteh..

Kaj je nauk tega zapisa? Da sem iz vsega tega povzela samo pozitivno, ter se trudim z vso vnemo, srčnostjo pomagati prav vsakemu, ki to potrebuje, pa četudi sem sama za kaj prikrajšana. In predvsem veste zakaj se tako rada objemam in širim objeme.. Ker jih je bilo veliko premalo… In povedo mnogo več kot besede. Zato tudi vi, objemite vsakodnevno svoje otroke, ko boste nad njimi dvigovali glasove ali morda roko, se spomnite te zgodbe, da otrok si želi samo vaše ljubezni in varnega objema, nikar mu ne storite hudega ampak ga raje z vso močjo objemite in mu povejte kako radi ga imate. Vzemite si zanj čas, vso delo lahko počaka, a otrok odraste.. Naj si vas zapomni, neglede na njegove napake, otroške norčije, da ste starši njegovi največji vzorniki.

“Hiša groze”, kot ji pravi Anika

“Zgodba je ganila mnogo Anikinih prijateljev in znancev, z več kot sto komentarji pa so ji mnogi čestitali za pogum in zahvalili za vse kar je naredila dobrega.

Aniko smo kontaktirali tudi mi in nam je povedala, da je pri svojih starših bila do svojega petega leta starosti, nakar jo je socialna odvzela in jo predala rejnikom. K socialni jo je prijavila njena krstna botra in po treh mesecih so jo končno odvzeli. Kljub temu pa vsega hudega ni bilo konec, saj so imeli starši pravico do obiskov, kateri pa do Anikinega 18-tega leta niso bili prav nič prijetni.

Starša sta me vsako leto do mojega osemnajstega leta starosti hodila matretirat z obiski, morala sem biti tiho,” je zapisala. Oba starša sta sicer že nekaj let pokojna, Anikina mati je umrla za rakom, očeta je izdalo srce.

Kljub težkem otroštvu danes z nasmehom na ustih

Hvaležna sem rejnikom, da so me vzeli pod streho, ker če me nebi, me danes nebi bilo več. Kljub vsemu hudemu pa sem uspela dokončati šolo, študij, imam službo ter čudovito družino.”

Z dobrodelnostjo Anika ne bo prenehala, saj ji je to postal način življenja. Z vsako njeno dobrodelno akcijo se bomo potrudili tudi iz našega uredništva in poskusili njene akcije razširiti do čimveč ljudi, ki bodo/boste pomagali.

Anika resnično upa, da s to zgodbo vzpodbudi marsikoga, ki trpi med štirimi stenami, da se opogumi in poišče pomoč. Kot pravi imamo le eno življenje in osrečimo si trenutke s toplino, ljubeznijo in srečnimi trenutki.

Če kdorkoli trpi in potrebuje pomoč, se lahko obrne name in vem da bomo skupaj našli, kljub vsem strahovom, rešitev ker si nihče ne zasluži trpljenja.”

Dogodki

Prosta delovna mesta

Zadnja obvestila