Na police je prišla nova izdaja Guinnessove knjige rekordov 2020, v kateri je tudi Slovenjgradčan, jadralni padalec Bojan Gaberšek, ki mu je skupaj še s tremi rekorderji uspel najdaljši povratni prelet z jadralnim padalom. Z Bojanom smo se pogovarjali o tem kako se je začela njegova zgodba na poti do rekorda, kako je potekal najdaljši prelet in kakšni so občutki ob vpisu v Guinnessovo knjigo rekordov.
Pred kratkim je izšla nova izdaja Guinnessove knjige rekordov za leto 2020. V enajstih poglavjih, polnih presežkov so predstavljeni izjemni in navdihujoči podvigi, v katerih predstavljeni rekorderji dokazujejo, da je s trudom, trdim delom in talentom mogoče vedno znova premikati meje mogočega. Guinnessova knjiga rekordov 2020 prinaša tudi 23 slovenskih rekordov. V knjigi je pet rekordov postavljenih povsem na novo, drugi pa so bili že doseženi in objavljeni že v prejšnjih izdajah, so zapisali na portalu 24. ur. Med nove rekorderje Guinnessove knjige pa spada tudi Bojan Gaberšek iz Slovenj Gradca. Bojan Gaberšek, Jošt Napret, Primož Suša in Dušan Orož so rekorderji najdaljšega povratnega preleta z jadralnim padalom, ki so preleteli 302,1 kilometra.
BOJANOVA ZGODBA
Bojan Gaberšek je 32 letni samostojni podjetnik iz Slovenj Gradca. Ukvarja se z odkupom poškodovanih vozil in prodajo rabljenih rezervnih delov za osebna vozila. Ves svoj prosti čas pa nameni jadralnemu padalstvu. Pravi, da če je lepo vreme gre leteti tudi vsak dan. Njegovo življenjsko zgodbo že od samega začetka spremlja jadralno padalstvo. Oče je eden izmed pionirjev jadralnega padalstva, ki ga je že pri rosnih treh letih prvič peljal s padalom. V mladosti se je ukvarjal še z drugimi športi, a želja po letenju je postajala vse večja in komaj je čakal dan, ko je bil dosti težak, da je lahko poletel z jadralnim padalom. Pri svojih 12-ih letih je opravil prvi samostojni polet z jadralnim padalom. »Od tistega trenutka dalje sem vsak dan znova želel, da se moje noge odlepijo od tal in da poletim, kjer je svoboda in občutek kot iz sanj« je povedal Bojan. Od prvega samostojnega poleta je stvar postajala vse bolj resna. Oče je komaj nadziral njegovo »norost«, sam pa je zaradi mladosti in neizkušenosti želel prehiteti stopnje šolanja. S pravim pristopom je dosegel, da se mu v vseh teh letih ni zgodilo nič. A vendar je po parih letih letenja želel preizkusiti nekaj novega. Želel je tekmovati in tako je leta 2004 kot eden najmlajših pilotov v Sloveniji nastopil na prvem državnem prvenstvu v hitrostnih preletih (Srbija – Sičevo). Letenje v skupini s piloti ga je še bolj osvojilo in vse več je tekmoval. Čez dve leti, leta 2006 je stopil v Slovensko reprezentanco in nastopil na evropskem prvenstvu, ki je potekalo v Franciji. Pravi, da se od takrat do danes ni spremenilo kaj dosti, veliko nastopa na tekmah svetovnega pokala, udeležuje se močnih mednarodnih tekem. Trenutno je eden izmed najboljših jadralnih padalcev v Sloveniji. Letos je zmagal na Slovenski ligi v jadralnem padalstvu, ki vključuje 20. hitrostnih etap na različnih koncih Slovenije. Na svetovni jakostni lestvici je med najboljšimi piloti sveta, kjer zaseda 15. mesto (izmed 6100 registriranimi piloti).
NAJDALJŠI POVRATNI PRELET Z JADRALNIM PADALOM:
Sam prelet s povratkom je bil izveden 21. aprila 2018 iz vzletišča Sorica (Soriška planina ) vse do Italijanskih dolomitov in nazaj v vas Sorica (pod Soriško planino). Prelet je bil dolg 302,1 km. Za odleteno razdaljo so jadralci potrebovali 10 ur letenja brez postanka. Vzleteli so ob 9. uri zjutraj, pristali pa ob 19. uri zvečer. Bojan nam je povedal, da so bile priprave dolge, saj so polet načrtovali par let (preučevali so vreme in možne poti, kjer bi lahko izpeljali polet). Med načrtovanjem so se udeležili veliko tekem, ki so jim dala veliko znanj za hitro letenje, kar pa je za takšen polet potrebno. Dodal je, da so se med odločanjem ali je vredno poskusiti s takšnim preletom pojavilo veliko vprašanj: ali bo uspelo, ali je pravi veter, kaj vse lahko gre narobe, ipd. Pravi, da se je na dan preleta zbudil ob 4. uri zjutraj ter se vprašal ali sploh naj gre na polet. »Pa je potem nek moj notranji glas vseeno rekel, da kdaj, če ne zdaj…in smo šli. Izkazalo se je, da smo ujeli dan kot iz sanj. Vse je potekalo tekoče, leteli smo lahko zelo hitro. Edini kritični trenutek zame je bil pri povratku, kjer sem se za en trenutek znašel precej nizko nad področjem, kjer ni bilo lepih pristankov, le sneg, katerega je bilo tisti čas še zelo veliko. Ob pristanku, ko smo vsi vedeli, da nam je uspelo nekaj norega, nekaj kar ni še nobenemu na svetu je bil občutek neizmerne hvaležnosti. Vse je šlo res točno po načrtu, ki smo si ga zadali.«
GUINNESSOVA KNJIGA REKORDOV 2020
»Zame je to kot nekakšna potrditev, da če se s športom ukvarjaš s strastjo in predanostjo je uspeh zagotovljen. (smeh) Malo za hec… rad bi samo povedal, da se z voljo da resnično veliko in, da so v življenju sanje tiste, ki nas ženejo dalje, zato nikoli ne smemo nehati sanjati. Vsak uspeh pa rabi čas.« je povedal, ko smo ga vprašali kakšni so občutki ob vpisu v Guinnessovo knjigo rekordov 2020. In kakšni so cilji za naprej? Letos je med drugim tudi 20 let od njegovega prvega samostojnega poleta. V prihodnosti se bo še naprej udeleževal tekem v hitrostnih preletih na najvišjem nivoju. Dodal pa je, da bi se rad izpopolnil v disciplini hodi-leti. Gre za posebno disciplino, kjer moraš na hrib najprej peš, potem pa odletiš kamor ti tvoje znanje in oprema omogočata.
VIR: Bojan Gaberšek, 24. ur
