V petek je v Hiši kulture v Žvabeku ob 100. obletnici plebiscita na Koroškem potekal večer pripovedovalcev. Zanimiv večer so organizirali predstavniki KPD Drava iz Žvabeka. Obiskovlaci so prisluhnili pripovedovalcem z obeh strani meje, ki so obujali spomine na življenje ob meji nekoč in danes.
Prireditev, katere povezovalec je bil prof. Jokej Logar je del evropskega projekta Carinthija 2020 in je bila zelo dobro obiskana. K sodelovanju sta bila povabljena tudi predstavnika Libelič Franc Perovnik in Adrijan Zalesnik.
Poslušalci so prisluhnili zgodbah o ljubezenskih srečanjih, švercanju, strogih graničarjih in pogumnih libeliških pobih, ki so po plebiscitu 1920 s pomočjo vaške inteligence (župnik Anton Vogrinec, učitelja Rudi Mencin in Janko Gačnik) in s pritiski na slovensko vlado v Ljubljani in Beogradu dosegli ponovno štetje glasov in premik meje. Večji del Libelič je leta 1922 pripadel Kraljevini SHS, manjši del (Leifling) ter Potoče pa so ostale v Republiki Avstriji. Libeličani so bili tako nekaj časa gospodarsko odrezani od sveta. O tem 100-letnem dogajanju sta v začetku programa pripovedovala prof. Štefan Pinter in Adrijan Zalesnik, kako pa so vse to doživljali ljudje ob meji, so povedali tudi pripovedovalci obeh strani meje s svojimi osebnimi izpovedmi.
Spomini na mejo in življenje ob njej:
Najstarejši pripovedovalec, Franc Perovnik je povedal o prvih spominih na mejo in življenju ob njej. Ob koncu je dodal, da je v zadnjih letih, ko lahko prosto prečkamo mejo, vendarle najlepši čas. Ljudje lahko ponovno svobodno obiščejo sorodnike, prosto prečkajo mejo in se neomejeno gibljejo na obeh straneh.
Starejšim pripovedovalcem je meja nekoč predstavljala strah, saj jo je bilo zaradi strogega varovanja težko prečkati. Izogbali so se je, saj so jih starši v mladosti svarili pred graničarji in strogimi ukrepi. Kljub temu je bilo tudi veliko ubežnikov, ki so šli po svetu za boljšim zaslužkom in tam ostali, v domovino pa so se vračali le na družinske obiske.
Tisti pripovedovalci, ki so rojeni po letu 1945, pa so mejo doživljali drugače. Bila je del njihovega življenja, bilo jo je tudi enostavneje prečkati. Po letu 1960 se je meja sprostila, slovenski Korošci so veliko zahajali čez mejo v trgovine. Ker se veliko stvari v Jugoslaviji ni dalo kupiti je trgovcem v Avstriji posel cvetel in tako je meja predstavljala tudi priložnost za dober zaslužek. S tem pa je povezano tudi »švercanje« – tudi o tej iznajdljivosti je bilo govora, pripovedovali so o dogodivščinah o skrivanju aparatov, kave …
Ljudje ob meji so živeli v sožitju, eni so ostali v Avstriji, drugi v Jugoslaviji in kasneje v Sloveniji, a so vseeno nekako uspeli ohranjati sorodstvene in prijateljske vezi. mag. Štefan Kramer, ki ima korenine v Libeličah je na koncu poudaril pomen večjezičnosti in medkulturnosti.
PRIPOVEDNI VEČER V HIŠI KULTURE:
Po uradnem delu so si vzeli čas za druženje in obujanje spominov.
VIR: libelice.si
