Nedavno je Slovenijo pretresel – pa tudi povezal dogodek v neraziskani Vranjedolski jami pri Dolenji vasi pri Cerknici. Vanjo se je odpravila skupina šestih jamarjev, ko je 33-letni jamarki Ani na globini okoli sto metrov na glavo, na srečo zaščiteni s čelado, padel večji kamen in jo huje poškodoval. Padla je v nezavest in stekla je zahtevna jamarska reševalna akcija, če ne celo najzahtevnejša do zdaj. Pustila pa je izjemno sled, ne samo v Sloveniji, temveč tudi izven naših meja. Ključno nalogo je poleg izjemnih jamarskih reševalcev opravil brat poškodovanke, ki jo je grel z lastnim telesom vse do prihoda prvih reševalcev. Ti so nato naredili bivak ter dalje poskrbeli, da se ni podhladila.
V nadaljevanju vas vabimo, da od blizu spoznate Matejo Mazgan Senegačnik, ki je vsestranska mlada ženska, saj je v preteklosti že večkrat opozorila nase. Matejo bomo v nadaljevanju tikali, saj se že nekaj časa poznamo. Želimo pa z vami deliti tudi dejstvo, ki veliko pove o tem, kako plemenita oseba Mateja je. Ko smo jo kontaktirali in prosili za intervju, nam najprej pove, da z veseljem, vendar, da je njena želja, da se omeni tudi drugo reševalko s Koroške – Katarino Kotnik. Brez pomisleka, smo ji seveda skromno željo izpolnili in s tem doumeli, kako povezani so jamarski reševalci med seboj in da jih veže tudi izjemno solidarna zgodba prijateljstva.
Mateja je svetovna popotnica. Navdih za potovanja ji je dala njena babica, s katero se je že kot osnovnošolka podala na prvo potovanje. Obožuje neokrnjeno naravo, hkrati pa je športnica, ki se najbolj navdušuje nad adrenalinskimi športi.
Je aktivna jamarska reševalka in tudi sicer rada raziskuje in odkriva nove jame, pleza, predvsem obožuje ledno plezanje, gorsko kolesarjenje, turno smučanje, alpsko smučanje, deskanje na snegu, potapljanje. Vozi 1300 kubičnega čoperja, navdihuje jo tudi vožnja s starodobnimi vozili, igranje pri godbi na pihala, pisanje člankov, fotografiranje,… Sicer pa je tudi predana mamica in v vse aktivnosti vpeljuje tudi oba otroka, stara sedem in osem let.
Mateja s svojo družino živi zelo aktivno življenje in je na pobudo drugih ljudi začela pisati tudi blog, ki ga lahko spremljate TUKAJ. Tu z veseljem deli ideje za izlete, potovanja, početja z otroki. Vabljeni, da jo na njenih poteh in tempu vsakdana odslej spremljate tudi vi, saj vam v njeni družbi pač nikoli ne more biti dolgčas.
Sicer je zaključila dodiplomski študij turizma, podiplomski študij turizma, podiplomski študij varstvoslovja, višjo šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti, naredila pedagoško-andragoške izpite, strokovni izpit za varnostnega managerja, strokovni izpit iz varstva pred požarom, izpit za orožje, … Njen dolg – kot sama pravi, pa je še en izpit ter magistrska naloga na managementu.
Skratka iz nje vre posebna energija in človek takoj začuti, da je Mateja neustrašna in vsestranska – drzna dama z izjemno karizmo in očarljivostjo. Kot neustrašna in neprecenljiva jamarska reševalka se je izkazala v vseh pogledih tudi v zadnji, eni najzahtevnejših reševalnih akcij pri nas, ko je pomagala na zahtevni poti reševanja 33-letni jamarki Ani, za katero je trepetala cela Slovenija.
Takole odgovarja na nekaj naših vprašanj.
Kdaj si postala jamarska reševalka in od kje želja po tem?
“Vedno me je zanimalo neznano, zato verjetno ni dilema, kako sem to, da sem si zaželela pokukati tudi v notranjost zemlje. Leta 2002 so moji začetki jamarstva. Nekaj let sem samo hodila po jamah ter jih raziskovala. Nato pa sem prišla na idejo, da bi naredila na tem področju korak dlje. Izrazila sem željo postati del Jamarske reševalne službe in tako so se treningi začeli. Praviloma je tako, da se najprej naredi izpit za jamarja pripravnika, nato za jamarja, v kolikor kdo želi nadaljevati, za pripravnika jamarskega reševalca in nato za jamarskega reševalca. Med enim in drugim izpitom v povprečju pretečeta dve leti. V Jamarski reševalni službi sem okoli 10 let. “
Kako je potekala zadnja reševalna akcija, kako si jo ti doživljala?
“Na zadnji reševalni akciji sem kot večina vseh ostalih bedela skoraj dve noči. Aktivirani smo bili v soboto zvečer, ko se nas je večina odpravljala spat. Ampak, ker smo reševalci (55 nas je operativnih jamarskih reševalcev), v takšnem primeru niti pomislimo ne, da ne bi šli pomagati pomoči potrebnim, ampak takoj začnemo kombinirati stvari, ki smo jih imeli v planu.
V mojem primeru je bilo to varstvo otrok, saj je mož igral z ansamblom. Na srečo so bili takoj pripravljeni vskočiti za varstvo otrok stari starši. Na kraj nesreče so najprej prišli zdravstveno osebje ter minerska ekipa (vsi so člani Jamarske reševalne službe). Ker je bila jama zelo ozka (od slabih 100 metrov globine je zgornja polovica zelo ozka), je potekalo miniranje vse do nedeljskega popoldneva.
Do takrat smo ostali pomagali pri raznih delih, od odnašanja (vlečenja) kamenja iz jame, pri pripravi opreme, itd. Ko je bila jama dovolj široka za nosila, smo se porazdelili po jami (razdeljeni smo bili v 4 skupine). Vsaka skupina je pripravila manevre za izvlek nosil. Ko smo imeli vsi vse pripravljeno, se je izvlek začel. V približno 4 urah so bila nosila s poškodovanko zunaj.”
Te je prevzemal strah ali le adrenalin in želja po tem, da nesebično pomagaš?
“Adrenalin je ves čas malo prisoten, ampak to je normalno. Naša želja in seveda cilj slehernega reševalca pa je pomagati poškodovancu. V primeru te nesreče smo odlično sodelovali, tudi z ostalimi ekipami civilne zaščite in potek reševanja skoraj ne bi mogel biti boljši. “
Kakšni občutki so te ob tem prevzemali?
“Ves čas imaš v glavi samo to, da narediš vse, da pomagaš poškodovanki. In ker smo bili tam vsi z istem ciljem, smo delovali zelo usklajeno in v najkrajšem možnem času to tudi izvedli.”
Kako ste se spodbujali med seboj?
“Nekega vzpodbujanja niti ni potrebnega, ker vsi vemo, kaj moramo in ker gre kdaj tudi za življenje in smrt, niti pomislimo ne, da kaj ne bi naredili ali da je kaj težko. Enostavno naredimo tako, da se poškodovane osebe v najkrajšem možnem času varno spravi iz jame. V tistem trenutku nam ni pomembno nič drugega, iz sebe potegnemo zadnje atome moči.”
Kaj je prva misel jamarske reševalke, ko pride klic po intervenciji?
V smehu nam odgovori: »Moja – kam dati otroke?«
Kaj pomeni za reševalca uspešno izvedena akcija?
“Eno veliko zadovoljstvo in potrditev, da smo dobro usposobljeni.”
Zadnja intervencija je združila Slovenijo, vsi smo trepetali, medijska pozornost ob tem je bila velika … Si se ob reševanju soočala s pritiskom, si imela vmes kakšen pomislek, da ne boš zmogla ali kaj podobnega?
“Res je, da smo bili zelo utrujeni, ampak nas je »gor držal« adrenalin. Ves čas upaš, da bo vse ok. Pomislekov je veliko, kaj če se zgodi to ali ono, ampak treba je obdržati trezno glavo, stopiti skupaj in kar se le da najbolje izvesti reševanje. Da ne bi zmogla, pa niti pomislila nisem in prepričana sem, da prav nihče od nas.”
Zgodba, ki še danes odmeva tudi v tujini. Korošci smo ponosni, da sta v tem izjemnem reševalnem podvigu sodelovali kar dve Korošici. Usposobljenost, solidarnost, adrenalin, neizmerna predanost, požrtvovalnost in sodelovanje. Vse to so vrednote in vrline jamarskih reševalcev. Še ena zgodba navdiha, ki je na trenutke dih jemajoča. Kot nam na trenutke vzame sapo, ko se sprehodimo skozi množico aktivnosti, ki jih iz dneva v dan živi naša sogovornica.
Skromno je, če napišemo, da je “super ženska”, ki zmore nemogoče in je lahko mnogim navdih in inspiracija. Mateja, vse lepo ter varno na vseh tvojih mnogih nadaljnjih poteh. Tem za intervju pa imamo še toliko, da verjamemo, da bo Mateja kaj kmalu ponovno ena od naših sogovornic.
Zadovoljni in hvaležni smo, da si je v svojem natrpanem urniku utrgala čas tudi za nas in to z dobro voljo in takojšnjo privolitvijo. Hvala in poklon! V prihodnje si želimo še veliko tako sončnih zgodb, ki dajejo upanje in navdih.
