Minuli teden je marsikje v Sloveniji, ter na Koroškem minil v izdelovanju snopov. Tako je bilo tudi v kraju Šmiklavž in Podgorje, kjer so otroci skupaj z mentorji izdelovali snope, ki so jih v nedeljo ponesli v cerkev na blagoslov. Hkrati so se medgeneracijsko družili in prenašali znanje iz roda v rod. Tako, da ni bojazni, da bi izdelava snopov na Koroškem izumrla.
V torek 28. marca so se v kulturnem domu v Podgorju družili babice, dedki in vnuki. Skupaj so izdelovali snope, čudovite rožice iz krep papirja, si pripovedovali zgodbe, katere se prenašajo iz roda v rod in si tako popestrili prihajajoče praznike.
V Šmiklavžu so se otroci zbrali v soboto, 1. aprila 2023, pred cerkvijo, kjer so skupaj z mentorji, ki jih je bilo kar 7, starši in starimi starši izdelali najrazličnejše snope, ki so jih okrasili z prekrasnimi rožicami iz raznega papirja.
Kot zanimivost so izdelali snop v obliki palice, s katero so včasih starejši lažje prišli do cerkve, hkrati pa so imeli blagoslovljen snop. Ter snop v obliki križa, katerega so na cvetno nedeljo pustili v cerkvi.
Ob prijetnem kramljanju je čas prehitro minil in otroci so s ponosom odnesli izdelane snope domov.
Nekdaj so v Šmiklavžu pripravljali tudi tekmovanje in sicer:
- nagrajen je bil tisti, ki je prinesel največji snop
- nagrajen je bil tudi tisti, ki je prinesel snop najdlje peš
- nagrajen je bil najlepše okrašen snop
- nagrajen je bil tudi najmanjši snop
Marsikje v Sloveniji pa tudi na Koroškem so se ohranili različni običaji, kot npr: krajani izdelajo največji snop, ki ga potem prinesejo peš v cerkev ali pa tekmujejo med vasmi, kdo je izdelal največji snop. Blagoslovljene vejice se odnesejo na travnike in vrtove, da bi letina bila bogata, v času neurij se blagoslovljene vejice zakurijo, vejice se lahko tudi obesijo na kozolce, na podstrešje. Vsaj del mora priti v hlev k živini in v vsak kraj, kjer hranijo kaj dragocenega. Dajejo ga tudi bolnikom, da se ga dotaknejo. Snopi ozr butare so imele na deželi tudi statusni pomen. Večjo in lepše okrašeno, ko jo je kakšna družina imela, več je veljala. Marsikje pa danes velja za sobni okras.
Obred, da se na cvetno nedeljo nese blagoslovit oljčne vejice ali zelenje kot simbol Kristusove zmage nad smrtjo, se ohranja iz 9. stoletja. Po blagoslovu pa je treba po prepričanju butaro čim prej nesti domov.
Izdelava butar se prenaša iz roda v rod in se precej razlikuje od kraja do kraja. Imamo bogat nabor različnih cvetnonedeljskih butar: nekatere so izdelane samo iz zelenja, druge so okrašene še z jabolki, trakovi, pecivom, oblanci. Toliko kot jih je, toliko je zanje različnih imen: v Prekmurju presnec, v Porabju mačice, na Štajerskem vejnik, snop, leseni žegen, na Koroškem presta, prajzelj, cvetovec, na Gorenjskem beganica, prajkl, žegen, v Ljubljani butara, na Dolenjskem žegen, pušelj, v Beli krajini drenek, moški žegen, na Notranjskem cvetni žegen, močerad, na Primorskem veja, faš, oljčna butara, v Beneški Sloveniji prajtelj.
fajn so zrihtali