Search
Close this search box.

Mamica male koroške borke: “Pot do Ljubljane je bila grozna. Sirene, solze, strah in tresoče telo”

Predstavljamo vam zgodbo koroške borke Ajde, ki je na svet prijokala veliko prezgodaj. Je ena od junakinj prvega nadstropja, velika in neumorna borka, ki bo kmalu praznovala prvi rojstni dan. Kot pravi njena mamica, je njihova zgodba, zgodba s srečnim koncem. Vas pa prosi, da pomagate malima borcema Ažbetu in Reneju, ki pa njima sreča in zdravje nista ravno naklonjena.

Svetovni dan prezgodaj rojenih otrok – 17. november je dan v letu, ki je od leta 2008 posvečen globalnemu ozaveščanju o izzivih in bremenu prezgodnjega rojstva. Junaki prvega nadstropja pa skozi zgodbe vse dni v letu opozarjajo, da je po vsem svetu skoraj desetina otrok rojenih prezgodaj ter da ti otroci in njihove družine zaslužijo pozornost in pomoč.

Tako so v teh dneh na družbenem omrežju Facebook objavili še eno srce parajočo zgodbo. Tokrat koroške mamice, ki je spregovorila o njenih občutkih med nosečnostjo in o rojstvu male borke Ajde, ki je na svet prijokala kot nedonošenček. Danes pa je že živahna punčka, ki bo kmalu upihnila prvo svečko.

Pred dobrim letom sem imela kontrolni pregled v nosečnosti pri svoji ginekologinji. Preden sem odšla skozi vrata hiše, sem rekla sinovoma, da se do 12. ure vrnem domov in da naj bosta pridna ta čas. Nismo pa pričakovali, da pride tista ura, ko se zares vrnem domov, šele čez 3 mesece … Nekje globoko v sebi sem imela občutek, da mogoče nekaj ni čisto v redu. Ginekologinji sem povedala, da zadnje dni čutim manj gibov. Ne bom pozabila njenega pogleda, kot bi me v trenutku prebrala, da nisem v redu. Še pred UZ je rekla, da bi me za nekaj dni obdržala v bolnici … UZ pa je nato pokazal jasen razlog, zakaj se moje dete ne zmore več premikati. Imela sem visok razpok plodovnega ovoja in bila praktično brez plodovnice” je začela s pripovedovanjem danes ponosna mamica male Ajde.

“Očitno mi je plodovnica odtekala kapljično. Takoj sem bila sprejeta na oddelek, kjer sem dobila zdravilo za dozorevanje pljučk. Nekaj minut za tem pa je prišla v sobo ginekologinja, ki mi je povedala, da so se odločili, da me takoj pošljejo v Ljubljano, kjer imajo ustrezno opremo za zdravljenje prezgodaj rojenih dojenčkov. Rekla je: “Čez 20 minut greste.” Na hitro sem poklicala partnerja, da mu razložim trenutno stanje in mu rečem, da naj pohiti k otrokoma domov. Pot do Ljubljane je bila grozna. Sirene, solze, strah in tresoče telo … nisem vedela kaj naj pričakujem, vse kar sem si tisti trenutek želela, je bilo, da še ne rodim, saj sem bila noseča komaj 24. tednov.

“V Ljubljani zopet vsi pregledi znova in slika ni bila nič drugačna. Takoj sem dobila infuzijo in antibiotike, ker se je kazalo tudi neko vnetje, zaradi katerega mi niso mogli takoj narediti carskega reza. Spomnim se samo črnine izpod odeje, pod katero sem ležala v solzah in strahu, kakršnega še nisem kdaj doživela. Po dveh dneh ležanja v obupu in nemoči, pogovorih s pediatrinjo, psihologinjo, ki ti prikažejo realno sliko in te pripravijo tudi na najhujše, pa se je končno pokazal kanček upanja za mojo punčko. Na UZ se je videlo, da se mi je začela plodovnica zopet nabirati. Sicer v zelo malih količinah, ampak bilo je več kot NIČ. In tako smo se odločili, da počakamo še na jutri. Rekli so, da vsak dan šteje in tako sva v paketu preležali in našteli še 39 dni.

“Vmes so bili vzponi in padci. En dan malo več plodovnice, spet drugi dan manj. Vsakemu jutru sem bila hvaležna, ker je bila za mano “mirna” noč. Vsak njen gib (bilo jih je zelo malo) in vztrajno bitje njenega srčka, so mi dali moč za nov dan. Saj ne znam opisati vseh občutkov, ki sem jih takrat doživljala, hkrati močna za hčerko v trebuhu in grozno nemočna za sinova in partnerja, ki so ostali sami doma. Svet se je v trenutku obrnil na glavo. Naši pogovori so se tolikokrat končali v solzah …

“Tako so minevali dnevi in moje počutje se je začelo slabšati in prišel je čas, ko ne jaz in ne moja mala princesa, nisva bili več varni v paketu. Tako se je 19. 12. 2020, po urgentnem CR, rodila moja majcena borka. Težka komaj 840 gramov in dolga 35 cm. Ko sem zgledala tako drobceno, malo, nebogljeno bitjece v inkubatorju, enostavno nisem vedela kako odreagirati. Zastane ti dih. Zopet greš v upanju na najboljše naprej. Mala Ajda je sicer prve dni zmogla dihati sama, kar je bilo zelo vzpodbudno, vendar se je kmalu utrudila, zato je potrebovala pomoč pri dihanju s kisikom. Zopet sva doživljali vzpone in padce …”

Ajda je ležala v inkubatorju 44 dni. Nato naju je čakal še oddelek. Tako sva se najinih skupnih 39 dni in nato še skupaj, pa vseeno vsaka zase, borili še nadaljnjih 55 dni, kar je skupaj prineslo točno 3 mesece borbenega življenja v ljubljanski bolnišnici. 12. 2. 2021 pa je končno posvetil žarek sreče in odšli sva domov k očku in bratcema. Ko sva stopili iz reševalnega vozila, je mlajši sin takoj planil v jok, saj ni pričakoval tako zelo male sestrice. Starejši sin pa je 3 dni nepretrgoma ležal poleg Ajde in jo gledal. To so bili taki trenutki, ki jih ne bomo nikoli pozabili … Ajda je potrebovala stalno pomoč pri dihanju še vse do sredine meseca aprila. Sedaj pogumno premagujemo vse ovire. Še vedno pa se dojiva, na kar sem zelo ponosna, saj mi je uspelo vzpostaviti dojenje kljub sondi in cuclju …”

Sedaj je stara 11. mesecev, težka pa je 7.5 kg. Dvakrat tedensko obiskujeva nevrofizioterapije. Ajda res lepo napreduje in je zdrava. Kmalu bo naša pogumna borka pihnila prvo svečko. In še nekaj … imeli bomo najlepši božič, saj ga bomo letos lahko praznovali skupaj.

Seveda pa ne smem končati brez zahvale pomembnemu zdravstvenemu osebju porodnišnice Ljubljana. Ko pristaneš sam med nepoznanimi ljudmi, z vsemi Covidnimi ukrepi, še kako veliko pomeni vsaka topla beseda in stisk roke osebja, ki skrbi zate. Brez njihove topline in pozitive ne bi uspela. Hkrati gre zahvala tudi moji osebni ginekologinji, ki je v ključnem trenutku odreagirala kot je, jaz pa sem dobila najboljšo nadaljnjo oskrbo. Ekipi na EINT oddelku, pa 1000-krat HVALA, ker so poskrbeli za mojo drobceno princesko na način, kot znajo le oni. Partnerju, sinovoma, vsem domačim, sorodnikom in prijateljem ena velika hvala za vse vzpodbudne besede, ki so takrat pomenile zelo veliko” zapis sklene Korošica.

Kot pravi Martina, bodo pri mali borki Ajdi imeli letos srečen božič. Želi pa si, da bi ga imeli tudi pri Reneju in Ažbetu, ki pa pišeta nekoliko drugačno zgodbo kot Ajda. Zato poziva naše bralce, da njima pomagate pričarati nasmeh na obraz, še posebej v teh prazničnih dneh.

Kot je za Koroške Novice dejala Korošica Martina, je njihova zgodba, zgodba s srečnim koncem. Kar pa ne velja ravno za njeno “sotrpinko” in Ajdina soborca, dvojčka Reneja in Ažbeta, ki sta se rodila v 28. tednu nosečnosti, katera je bila prekinjena zaradi slabega zdravstvenega stanja Reneja. Zdravniki so sicer napovedali zelo malo možnosti za preživetje, a mali borec Rene se je odločil, da se bo boril in tako je postal medicinski čudež,” pove Martina. Dvojčka bosta kmalu stara leto dni, z razvojem pa zelo zaostajata.

Rene bo po napovedi zdravnikov imel težjo obliko cerebralne paralize, Ažbe pa lažjo. Reneja spremlja še kup zdravstvenih težav. Do sedaj ne uspe držati glavice, diha še vedno s pomočjo kisika, nekajkrat tedensko se zgodijo tudi efektni napadi, včasih so ti bili večkrat dnevno, poleg vseh težav tudi ne sliši in slabše vidi. Tako sta se njuna starša odločila tudi za dodatne terapije, ki njima po navedbah naše sogovornice zelo pomagajo, so pa njuno družino postavile v težek finančni položaj. Zato se je mamice male Ajde odločila, da ob tej priložnosti pozove vse, ki imate možnost, da po svojih močeh pomagate Reneju in Ažbetu ter z vašim finančnim prispevkom pripomorete do boljšega zdravja ter vsem v družini polepšate praznični čas, ki že trka na vrata.

Za Reneja in Ažbeta je še do konca decembra odprt tudi poseben transakcijski račun, na katerem zbirajo sredstva za njuno zdravljenje. Prispevek zanju lahko nakažete na TRR: SI56 0700 0000 0187 397, SKLIC 00 200, ki je odprt pri Gorenjski banki. Z dopisom za družino Maček.

Več zgodb junakov prvega nadstropja najdete TUKAJ.