Mednarodni dan medicinskih sester obeležujemo vsako leto 12. maja. Pretekli ponedeljek smo se poklonili vsem medicinskim sestram, letošnje leto pa je mednarodni dan potekal pod geslom ”Naše medicinske sestre, naša prihodnost: Skrb za medicinske sestre krepi družbeno blaginjo”. Z njim mednarodni svet medicinskih sester poudarja pomen vlaganj v zdravstveno nego ter opozarja, da je treba sprejeti ukrepe za izboljšanje delovnih pogojev in počutja medicinskih sester.
Kljub temu, da se medicinske sestre v svojem poklicu srečujejo z marsikatero situacijo, v kateri je potrebno ohraniti trezno glavo in čim hitreje pravilno odreagirati, še prevečkrat pozabimo, da so zaposleni v zdravstvu samo ljudje, ki se prav tako vsakodnevno soočajo z velikimi pritiski, stresom in različnimi izzivi.
V oziru na mednarodni dan medicinskih sester se je na naše uredništvo obrnila bralka, po poklicu medicinska sestra, ki želi s svojim zapisom opozoriti na to, da je skrb za lastno zdravje na prvem mestu, če želiš pomagati komu drugemu. Da se za nasmehom in prijazno obravnavo ob obisku zdravstvene ustanove skriva več, kot je videti na prvi pogled. Zapis bralke, ki je želela ostati neimenovana, objavljamo v celoti:
| ”Danes, 12. maja 2025, obeležujemo dan medicinskih sester. Poklica, ki je pogosto prepoznan po požrtvovalnosti, sočutju in izjemni odgovornosti. A za nasmehi in urejenimi uniformami se velikokrat skriva tudi tišina – tišina stiske, izgorelosti in nerazumevanja. Sama sem medicinska sestra. V bolniškem staležu sem že eno leto – zaradi posledic dolgotrajnih slabih odnosov in pritiska na delovnem mestu. To ni enostavno priznati, še posebej ne, ko si del poklica, ki je namenjen skrbi za druge. A prav zato je še pomembneje, da spregovorimo. Ogromno medicinskih sester se sooča z občutki nemoči, izčrpanosti in celo mobinga. Mnoge ne poiščejo pomoči – bodisi zaradi strahu, sramu ali občutka, da “moramo zdržati”. A resnica je, da nihče ne more skrbeti za druge, če je sam na robu. In skrb zase ni šibkost – je pogum. Ob tej priložnosti želim deliti tudi iskreno zahvalo zdravnici iz Zdravstvenega doma, ki me je s svojim pristopom slišala in videla kot človeka. Njene besede, čas in človeški odnos so mi dali občutek, da imam še vrednost. Pismo, ki ga prilagam, ni le zahvala – je dokaz, da v zdravstvu obstajajo posamezniki, ki znajo slišati tudi tišino. Zato vsem medicinskim sestram – in vsem, ki ste v skrbstvenih poklicih – želim povedati: vaše delo je neprecenljivo. A tudi vaše počutje je. Če se počutite slabo – poiščite pomoč. Če vas kdo rani – povejte. In če kdaj podvomite vase – vedite, da niste sami. Ob tem dnevu naj ne zvenijo le prazne besede hvaležnosti, ampak tudi resnica o tem, kaj vse nosimo s seboj. In upanje, da nas bo vsak dan več, ki si bomo upali povedati svojo zgodbo.” |
Poleg svojega zapisa je posredovala tudi javno zahvalo zdravnici v zdravstvenem domu, ki jo je obravnavala, ko je potrebovala medicinsko oskrbo. Njeno zahvalo objavljamo v celoti, zaradi varstva podatkov pa celo ime zdravnice hranimo v našem uredništvu.
| Spoštovana dr. M. K. B., Točno eno leto nazaj sem poiskala pomoč – utrujena, izgorela, na robu. V tistem trenutku nisem bila več sposobna prestopiti niti praga svojega delovnega mesta. V ambulanto sem prišla s strahom, brez moči in z občutkom, da se mi svet podira. Niste bila moja osebna zdravnica – v tistem času ste nadomeščali. Pa vendar sem imela srečo, da sem naletela prav na vas. Vem, kako naporno in zahtevno je delo zdravnika. Vem, da vsak dan prinaša številne stiske, odgovornosti, utrujenost. Ampak vem tudi nekaj drugega – da zdravniki ne rešujejo življenj samo s postopki oživljanja in zdravljenjem telesa. Življenja rešujete tudi z besedami. Z glasom, ki je miren. Z očmi, ki vidijo nekaj več od diagnoz. Z dotikom, ki pove, da je človek vreden pozornosti. Vi ste mi v tistem trenutku dali prav to. Pogled, ki me ni presojal. Besedo, ki me je pomirila. Čas, ki ga niste merili v minutah, ampak v človečnosti. Vem, da se vam to morda zdi samoumevno – pa ni. V meni je pustilo globoko sled. V tistem trenutku ste mi dali občutek, da moje življenje še ima vrednost. In morda sem ravno zaradi tega danes še tukaj. In lahko napišem to pismo. V tednih in mesecih, ki so sledili, ste me večkrat poklicali in me povabili v ambulanto – na pogovor, brez pritiska, s čisto človeškim pristopom. Takih zdravnikov je malo. Ne bom nikoli pozabila, kako ste me takrat sprejeli – s sočutjem, potrpežljivostjo in toplino. Hvala, ker ste me videli, ko sem sama skoraj izginila. Hvala, ker ste kot zdravnica in kot človek obrnili besede – ne le za telo, ampak tudi za dušo. Z globoko hvaležnostjo, |
Kljub številnim pobudam, akcijam in osveščanju o skrbi zase – ne le telesni skrbi, temveč tudi psihični – še vedno prepogosto zanemarjamo duševno zdravje. Kljub velikim korakom v smeri napredka in izboljšanja dojemanja skrbi za duševno zdravje v družbi, so pogovor in ukrepanje na tem področju še vedno stigmatizirani.
Zapisi, kot ga je bralka delila z našim uredništvom, lahko pripomorejo k boljšemu razumevanju lastne stiske, lažji odločitvi, da poiščemo pomoč in da se zavedamo, da v tem nismo sami.
