V Sloveniji doma nekoga oskrbuje vsak peti do deseti državljan, to pomeni skoraj 400.000 ljudi. Implementacija zakona o dolgotrajni oskrbi bo ena največjih prelomnic za področje družinske oskrbe v Sloveniji do sedaj.
Ali vemo kdo sploh so družinski oskrbovalci, s čim se spopadajo in kaj najbolj potrebujejo?
Družinski in drugi neformalni oskrbovalci so družinski člani, prijatelji in znanci (v Sloveniji pogosto tudi sosedje), ki dlje časa oskrbujejo svojega kronično bolnega, starostno onemoglega ali invalidnega bližnjega. To delo opravljajo od nekaj ur tedensko do 24 ur na dan vse dni v tednu, se pa količina in teža dela lahko s časom spreminjata.
Praviloma se spreminjajo tudi oskrbovalne naloge. Velikokrat družinski oskrbovalci bližnjemu najprej pomagajo pri opravilih kot so: nakupovanje, čiščenje, vožnja avtomobila, uporaba transportnih sredstev, uporaba telefona, plačevanje računov, priprava hrane, pranje perila, jemanje zdravil, upravljanje z denarjem in podobno. Z napredovanjem bolezni ali starostne onemoglosti pa priskočijo na pomoč tudi
pri osnovnih vsakodnevnih opravilih, kot so: hranjenje, hoja, vstajanje s postelje in gibanje po stanovanju, uporaba stranišča in kopalnice, oblačenje in osebna higiena. Zaradi nesreče ali hude bolezni pa je lahko skrba že od samega začetka intenzivna.
Težko iskanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem ter oskrbovanjem bližnjega. Pomembno je zavedanje, da se v vlogi družinskega oskrbovalca lahko znajde vsak izmed nas.
Ena izmed družinskih oskrbovalk je z nami delila zgodbo: »Po materini smrti se je očetova bolezen poslabšala. Z bratom naju je skrbelo, kako bo odslej živel sam. V dom za starejše ni želel, zato sva se z bratom dogovorila, da bova izmenično skrbela zanj. Sedaj preživi nekaj dni v naši družini in nekaj dni v tednu v bratovi. Ob službi in skrbi za družino dolgo nisem opazila, kako se oče spreminja; postajal je
pasiven, težko sem ga pripravila, da je vstal iz postelje, še teže, da je kaj pojedel. Kar naprej je govoril,
da nam je v breme in da želi domov. To me je jezilo, čutila sem se izdano, saj smo se vsi zanj trudili, ga
imeli radi, zdelo se nam je, da našo skrb vrača z nezadovoljstvom. Včasih je bilo res hudo, rekla sem tudi
kakšno besedo preveč ne samo njemu, temveč tudi možu in otrokom. Postajali smo živčni in vedela sem,
da tako ne more iti več naprej. Potem je naneslo, da sem zasledila oglas za usposabljanje za družinske
in druge neformalne oskrbovalce pri Inštitutu Antona Trstenjaka. Zdel se mi je zanimiv, toda bila sem
preutrujena od vsega in nisem imela ne moči, ne volje, da bi se prijavila, pa me je soseda Marjeta
prepričala zaradi skupnega prevoza. Sedaj vem, da nismo mi krivi, ker se je oče počutil slabo; izguba
žene, kronična bolezen in depresije so naredili svoje. Obiskali smo zdravnika, predpisal mu je primerna
zdravila za depresijo. Včasih je oče pletel košare, z možem sva ga prosila, da naju nauči, kajti res bi se
tega rada naučila. V očeh so se mu prižgale iskrice, malo je sicer pogodrnjal, nato pa privolil. Do vseh
teh idej ne bi prišla, če se ne bi udeležila usposabljanja; od strokovnjakov, predvsem pa ob dobrih
izkušnjah in spodbudah drugih udeležencev, sem dobila moč in znanje za lepši odnos z očetom, ki sedaj
odseva tudi v moji družini.«
Vir: Ravne.si
