Trideset let glasbe, trideset let spominov in trideset let povezanosti z občinstvom, to je zgodba Ansambla Rosa. Od prvih vaj in nastopov, ko so s svojo iskrenostjo in energijo navduševali manjše odre, do današnjih koncertov, kjer njihove melodije povezujejo več generacij.

Kljub občasnim menjavam v sestavi je ansambel Rosa vedno ostal zvesto jedro odličnih glasbenikov, ki s srcem in dušo nadaljujejo pot. Današnjo zasedbo sestavljajo: Andrej Švab na harmoniki, Jani Repnik na trobenti, Marko Fijavž na baritonu, Sergej Vrhovnik na kitari, Žiga Hutmajer na klarinetu ter Arijana Rojko kot vokalistka. Skupaj ustvarjajo prepoznaven zvok, ki združuje tradicijo in sodobnost.

Kako ste izbrali ime Rosa? Je v ozadju kakšna posebna zgodba?

Iskanje imena je bilo prava misija nemogoče. V ožji izbor so prišla imena, kot so Ansambel Špica in Smeh, a nič nas ni prepričalo do konca. Po več tednih premlevanja smo se odločili za ime Rosa. Mislim, da smo se odločili prav, še danes smo rosno mladi in polni energije.

Kako se spominjate prvih vaj in nastopov pred 30 leti? Lahko z nami delite kakšno anekdoto, ki vam je ostala še posebej v spominu?

Prvih vaj in nastopov se ne pozabi nikoli. Imeli smo jih na Selah, kjer vadimo še danes. Bile so maratonske, zaključili pa smo jih v pizzeriji v Slovenj Gradcu. V začetku smo ogromno nastopali – največ na Koroškem, a tudi drugod po Sloveniji. Spomnimo se tudi priljubljenih oddaj Poglej in Zadeni in Šraufncigerjeva Marjanca, kjer smo nastopili kot najmlajši ansambel na Koroškem.

V čem se danes razlikuje vaše ustvarjanje od tistega iz prvih let?

Na začetku smo se opirali na že uveljavljene avtorje narodnozabavne glasbe, ki so bili naši mentorji. Kasneje pa smo se podali na lastno ustvarjalno pot – začeli smo skladati svoje melodije, postali zrelejši, naši aranžmaji pa bogatejši. Vedno smo igrali tako, kot smo čutili, in vsaki pesmi dali del sebe.

Ste kdaj zavrnili kakšno pesem, ki je potem postala hit pri drugih?

Zelo redko. Avtorji so dobro poznali naš slog, zato so nam vedno ponujali skladbe, ki so nam ustrezale. Se je pa zgodilo, da kakšne nismo izvajali zaradi besedila, v katerem se nismo našli.

Katerega koncerta ali turneje se najbolj spomnite in zakaj?

Vsak nastop je bil poseben, a nekaj jih je res izstopalo. Na Ptujskem festivalu smo s svojo turbo polko navdušili tudi maestra Bojana Adamiča, ki je ob poslušanju naše skladbe dejal, da bo narodnozabavna glasba šla izven svojih klasičnih okvirjev. Že več kot 25 let pa nastopamo na Gorenjskem večeru na avstrijskem Koroškem – tradicija, ki nam veliko pomeni. Nepozabna je bila tudi tritedenska turneja po vzhodni Kanadi, kjer smo poleg koncertov spoznali številne zanimivosti in stkali nova prijateljstva.

Ste kdaj na odru doživeli nesrečo, ki se je končala z veliko smeha?

O, teh je bilo kar nekaj! Od tega, da smo kdaj kaj pozabili (narodno nošo, škornje, celo instrument), do tega, da je kdo zgrešil lokacijo nastopa. Na privatnih zabavah pa se je zgodilo, da je plesalec spotaknil ob naše monitorje in kar padel na oder. Takšni trenutki se vtisnejo v spomin za vedno.

Kdo v ansamblu pa je največji pozabljivec?

Vsak ima svoj trenutek, zato smo se navadili, da vse preverimo dvakrat. A ključi od kombija še danes skrivnostno izginejo vsaj dvakrat na nastop.

Če bi morali vsak izbrati eno svojo pesem, ki najbolje opiše vaš značaj – katera bi to bila?

Definitivno Najboljši fantje – saj smo muzikantje veselega srca.

Kdo v ansamblu je na dolgih vožnjah najboljši za družbo in kdo najraje spi?

Največji zaspanček je naš basist Marko, ki zaspi že po petih minutah vožnje. V zadnjem času pa se mu je pridružil še kdo. Najboljša družba na poti domov je kitarist Sergej, ki s svojimi anekdotami in recitacijami vedno poskrbi, da šofer ne zaspi.

Katera hrana ali pijača vas najpogosteje spremlja na vajah in nastopih?

Naš ritual je postanek na prvi bencinski črpalki – sendviči, kava, energijske pijače in včasih špricer. Na veselicah kraljujejo čevapčiči, na porokah pa svatovski meni. Radi rečemo, da imamo tri obdobja glede hrane in pijače: prvo obdobje: divje raziskovanje, drugo obdobje: preizkušanje posledic in zdaj – umirjeno obdobje z veliko vode.

Če bi morali zamenjati inštrumente med sabo za en koncert, kdo bi se najbolj mučil?

Še nismo poskusili, čeprav skoraj vsi igramo več instrumentov. A mislimo, da to ne bi šlo najbolje skozi. Morda pa se nekoč preizkusimo – za šalo.

Kako se je vaše občinstvo spreminjalo skozi desetletja?

Naše občinstvo je raslo z nami. V zadnjih letih pa opažamo, da nas posluša vedno več mladih – kar nam je v veliko veselje. Ob njihovi energiji se tudi sami počutimo mlajše.

Katera je bila najbolj zabavna želja občinstva, ki ste jo morali izpolniti na odru?

Najbolj nenavadna je bila želja, da zaigramo skladbo Mrcina od Murka – kar smo na koncu tudi storili. Občinstvo je bilo navdušeno, mi pa smo se dodobra nasmejali tako, da smo jo kasneje tudi igrali.

Ste kdaj razmišljali o sodelovanju z mlajšimi, modernejšimi glasbenimi izvajalci? Če ja, s kom?

Resno še ne, imamo pa v načrtu snemanje videospota, v katerem bodo sodelovali naši prijatelji glasbeniki s Koroške.

Kaj bi ob 30-letnici sporočili svojemu občinstvu, ki vas spremlja že tri desetletja?

Dragi poslušalci, hvala, da ste z nami že tri desetletja. Brez vas naše glasbene poti ne bi bilo. Obljubljamo, da bomo še naprej igrali iz srca – za vas in ustvarjali melodije, na katere boste z veseljem zaplesali.

V jubilejnem letu se ansambel še posebej intenzivno pripravlja na veliko praznovanje 30. obletnice. 21. septembra bo v Slovenj Gradcu večer, ko bodo poslušalcev pripravili glasbeno poslastico, polno nostalgije, presenečenj in svežih melodij. Dogodek bo združil dolgoletne prijatelje ansambla, zveste poslušalce in nove občudovalce, ki bodo skupaj zapisali novo poglavje v zgodbi Rose.

Ob 30-letnici se Ansambel Rosa nazaj ozira s hvaležnostjo, a hkrati pogumno stopa naprej – k novim izzivom, novim skladbam in nepozabnim glasbenim trenutkom. Njihova zgodba ostaja dokaz, da iskrena glasba in predanost ne poznata meja ter trajata skozi generacije.