Dvakratna olimpijska prvakinja je izpustila sedem tekem letošnje sezone svetovnega pokala, nekaj, česar ni naredila niti takrat, ko je bila poškodovana.

“To je moj najdaljši premor doslej, če ne štejemo obdobja zaprtja zaradi koronske pandemije. Zaradi poškodbe palca sem izpustila eno ali dve tekmi,” je v pogovoru za STA dejala Garnbret, ki pa ne obžaluje odločitve, da se je odločila za premor.

“Po takšni sezoni, kot je bila lanska, sem čutila, da je treba stopiti korak nazaj, si malo oddahniti od vseh tekem, mentalno in fizično, in dobro mi je delo. A to ne pomeni, da ‘zabušavam’, še zmeraj treniram tako, kot je treba. Moja forma je kar dobra, sem zadovoljna, zato se veselim, da bom to lahko pokazala v Innsbrucku konec junija,” je povedala šampionka ter potrdila načrte, da se bo karavani svetovnega pokala pridružila konec meseca na Tirolskem.

V obdobju tekmovalnega premora več pleza v naravnih stenah. “Skalo sem zapostavljala, zato sem vesela, da se ji lahko zdaj bolj posvetim.”

V nedeljo se bo odpravila v Francijo. Tam se bo lotila naslednjega velikega cilja. Kot prva ženska želi preplezati smer Bibliographie, z oceno 9b+, v steni na južni strani gore Ceuse pri Gapu.

“Grem spet plezat to smer, ki mi lani ni uspela. Upam, da mi letos bo,” si želi. Na podvig, ki ga je označila za primaren cilj, se je pripravljala v Švici, v Avstriji, doma v Ospu, Mišji peči, bila je tudi v Arcu.

Plezanje v skali je nekaj posebnega. “Pogojeno je s številnimi dejavniki. To ni kot tekma, ko prideš, imaš na voljo dva dneva in greš domov. Tu je vse odvisno od vremena, od kože, kako se počutiš, včasih je preveč vlažno, včasih preveč mrzlo ali toplo, tako da moraš vse te stvari vzeti v zakup. To zna zame biti frustrirajoče, ker nisi odvisen samo od sebe. Lahko se počutiš najboljše, pa tisti dan zaradi razmer ne moreš plezati. V zvezi s tem se še vedno učim biti potrpežljiva,” je dejala Garnbret.

“Gre za eno najtežjih smeri na svetu,” pravi. “Sezona plezanja v tem plezališču je zgolj poleti. Gre za goro 2000 metrov višine, tako da je tam dolgo mrzlo, ko postane toplo, pa se hitro shladi. Nočem razmišljati, da mi zdaj ne bi uspelo, ker si res želim, da bi mi. Če mi slučajno ne bo, bom najverjetneje takoj po tekmi v Innsbrucku poskusila še enkrat. Podviga ne želim znova prestavljati za še eno leto.”

Garnbret je nazadnje tekmovala 7. septembra, ko je v Kopru pred domačo publiko osvojila rekordno 46. zmago v svetovnem pokalu. Avgusta pred tem je v Parizu prišla do drugega olimpijskega zlata. Od zadnjega tekmovalnega nastopa Garnbret je tako minilo že skoraj devet mesecev oziroma 270 dni.

“V tem času nisem imela nobene tekme. V Innsbrucku bo mogoče prvi občutek malo čuden, ko bom po toliko časa spet na tekmi. Ampak po drugi strani vedno pravim, da imam kar nekaj izkušenj, že desetletje tekmujem na najvišji ravni in tekmovati ne pozabiš kar tako. Mogoče bo čudno, počutila se bom malo zarjavelo oziroma zategnjeno. Ampak mislim, da bom kar kmalu padla v avtomatizem in bo na koncu čisto ‘okej’,” je še dejala Garnbret.

Šestindvajsetletnico čaka pestro poletje in še bolj pestra jesen. V Slovenski Bistrici bo 22. in 23. avgusta pripravila prvi 24-urni plezalni maraton z dobrodelno noto, ko bo skušala v družbi preplezati kar 100 smeri. To bo njen način priprave na septembrski finale sezone, koprsko tekmo svetovnega pokala in svetovno prvenstvo v Južni Koreji.

“To je bila ideja, ki sem jo imela v glavi dlje časa, in ki povezuje tekmovalnost in druženje. Šlo bo za dober namen, za pomoč mladim športnikom v okviru projekta Botrstvo v športu, katerega ambasadorka sem,” je dejala.

Lani je od nekdanjega košarkarja Gorana Dragića prevzela vlogo ambasadorke. “Je kar naporno, ampak me veseli, ker gre za dober namen, pomoč mladim športnikom, da uresničijo svoje sanje. Če lahko na kakršenkoli način pomagam pri takih projektih, sem vedno za.”

“Gre pa tudi za veliko odgovornost. Mogoče zato, ker sem prejela štafeto od Gogija, je ta pritisk še večji, saj je on letvico postavil zelo visoko. Ampak jaz se trudim po svojih najboljših močeh, da se mu čim bolj približam.”

Za zdaj še ne namerava športnega plezanja zamenjati za kakšno drugo dejavnost oziroma šport. Že nekaj časa jo veže prijateljstvo z vodjem ekipe v formuli 1 Haas Ayaom Komatsujem, s katerim sta se spoznala prek plezanja, saj je tudi Komatsu strasten plezalec.

“Rada imam hitro vožnjo, ampak da bi šla za dirkačico, pa mislim, da to še ni na vidiku. Za zdaj ni realno, se pa ves čas šalimo o tem,” je odgovorila v šaljivem tonu.

“Veliko se družimo, Komatsu je že skoraj del ekipe, smo zelo dobri prijatelji, pleza in trenira z nama z Romanom (Krajnik, trener; op. STA). Od treninga se veliko nauči in veliko odnese, kar lahko prenese tudi na svoje voznike, in tudi midva z Romanom se lahko po drugi strani kaj naučiva od njega iz sveta formule 1,” je dejala.

Garnbret je bila pred časom med športnicami, ki so prve javno opozorile na problematiko “okostnjakov” v plezanju oziroma podhranjenosti nekaterih plezalcev in plezalk. Gre za sindrom relativnega energijskega pomanjkanja v športu ali s kratico RED-S.

Mednarodna zveza za športno plezanje IFSC se je odzvala in sprejela pravilnik, a so po mnenju Garnbret ukrepi, ki se izvajajo v praksi, nezadostni.

“Pred začetkom tekmovalne sezone smo športniki dolžni izpolniti vprašalnik ter izmeriti osnovne funkcije, kot so srčni utrip, krvni pritisk, športnice smo morale odgovoriti tudi na vprašanje o menstruaciji. Gre za vprašalnik in pri tem se je vse ustavilo. Vsakdo se lahko zlaže na vprašalniku. To ni ravno dobro. Opravljajo se zdravstveni pregledi, ampak se nič ne zgodi, tistih kritičnih ne izključijo, ker se menda bojijo tožb in sodišč. Jaz v to sicer ne verjamem, vse bolj se mi dozdeva, da so vprašalniki namenjeni ustvarjanju vtisa, da so nekaj naredili,” je bila glede tega do mednarodne zveze kritična Garnbret.

“Plezanje je vsekakor šport, v katerem igra teža pomembno vlogo. Se pa mora spremeniti mišljenje plezalcev. Lahko se na zdrav način ukvarjaš s tem športom, ne da bi tvegal zdravje za del svojega življenje, ki mu praviš kariera. Bojim se, da se v zdajšnji generaciji to ne bo spremenilo, ker ima vsak preveč zakoreninjeno svoje mišljenje, upam pa, da bodo spremembe v naslednjih.”

“Ko sem začela opozarjati na to problematiko, so me povabili celo na zasedanje v Torino o tej zadevi. Dobila sem veliko pozitivnih odzivov, tudi od sotekmovalcev, vsi so bili veseli, da sem začela opozarjati na to problematiko. Vendar pa nato ni prišlo do tega, da bi zveza sprejela konkretno odločitev in športniku, ki ima težave, rekla, da ne sme več tekmovati. Upam, da se bo enkrat tudi to zgodilo. Pa ne zato, ker bi hotela nekomu slabo, ampak zato, da bo šport bolj zdrav in da bo šel v pravo smer.”

Vir: STA (Aleksander Mladenović)