Danes je tepežni dan, ki je že skoraj pozabljen, vendar se ga ponekod še zelo dobro spominjajo in tudi ohranjajo.
Nekoč so se tepežnega dne najbolj veselili prav otroci, ki so začeli tepežkati že zgodaj zjutraj pa do poldneva. Tepežni dan, ki ga praznujemo 28. decembra, je bil namreč edini dan v letu, ko so lahko otroci, ki to ponekod še počnejo, s šibo, vejami ali palico tepežkali odrasle.
Vremenski pregovor: Če nedolžni otročiči so oblačni, ob letu ne bodo kruha lačni.
Gorenjci so tepežni dan imenovali pametiva, Korošci pa šapavica, ponekod ga danes imenujejo tudi tepežnica ali dan nedolžnih otročičev in je nekakšen splet različnih prvin: poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških.
Na ta dan so bili otroci pokonci že navsezgodaj, ker kar niso mogli dočakati, da se bodo lahko oboroženi s šibami odpravili po vasi, od hiše do hiše. Nekateri so vstali kar sredi noči in razbijali po vratih toliko časa, dokler jim niso odprli. Še preden so obiskali sosedove, sta jih po riti dobila oče in mama. A to ni bilo edino veselje, ki ga je prinašal običaj. Pri vsaki hiši so namreč dobili tudi darilo. Skromne dobrote, kot so jabolka, suhe hruške ali pest orehov, včasih pa kos potice, peciva ali kruha.
Tepežkanje je bilo v času naših babic in prababic blagoslov, ki naj bi z narave, to ponazarja šiba, prehajal na ljudi. Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Gorje pa, če pri hiši tepežkarjem niso odprli vrat – udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče – celo leto jih je namreč čakala nesreča.
Ponekod so verjeli, da je to nesrečen dan, zato se niso lotili nobenega nevarnega dela, tudi v gore niso šli. So si pa na ta dan zaželeli srečo. Ob tepežkanju so otroci peli tudi pesmice. V različnih koncih Slovenije so bile pesmice različne. Ena izmed njih je takšna: “Rešte se, rešte se, zdravi veseli, dolgi, debeli, da bi dosegli sivo brado in dočakali leto mlado!”
Čeprav je to dan, za katerega danes velja, da lahko otroci namenijo kakšen udarec svojim staršem, pa že površno raziskovanje tepežkanja razkrije, da prvotno niso tepli otroci, ampak že skoraj odrasli fantje. Tepli pa niso kar vsepovprek, ampak predvsem mlada dekleta, navaja Niko Kuret v knjigi praznično leto Slovencev. Ti udarci v preteklosti niso bili samo simbolični, “ampak so prav krepko padali”. Udarci s šibo na ta dan naj bi prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih nekatere ženske celo prostovoljno prenašale.
In zakaj se je ta običaj v srednji Evropi uveljavil prav na dan nedolžnih otrok?
Cerkev je želela pogansko šego tepežkanja zamenjati z dnevom nedolžnih otrok. A “pokristnjanjevanje” se ji tu, kot piše Kuret, ni najbolj posrečilo. Smisel tepežkanja, to je spodbujanje rodnosti, je poskušala zamenjati s pedagoškim in krščansko-etičnim smislom. V ta namen je iz srednjeveških samostanskih šol prenesla šego “otroškega škofa”. Šega je bila v tem, da se je enkrat v letu red obrnil na glavo. Učenci so vladali, učitelji so ubogali. Učenci so spraševali, učitelji so odgovarjali. Če niso znali, je šiba pela.
A prvotni poganski pomen se ni izgubil. Še več. Tepežkanje se je iz šol preselilo v mesta in vasi. Tako otroci še danes tepežkajo doma in po tujih hišah. Omejeni pa so samo na dopoldanski čas. Medtem ko odrasli fantje tepežniki za svoj obredni obisk navadno ne dobijo nobenega plačila, pa je drugače z otroki. Otroke tepežnike je treba obdarovati. Tako je na primer (ali je vsaj bilo) na Dolenjskem, Notranjskem in ponekod na Štajerskem. Iz tega sklepajo, da se je z otroki tepežniki zlila predstava o sprevodu otroških duš. Mali tepežniki so njihovi predstavniki.
Ta ljudski običaj oziroma šego so v nekaterih krajih ohranili še danes. Zagotovo pa s tem otroci najbolj razveselijo babice in dedke, saj jih s tepežkanjem spomnijo na otroške dni.
Vir: Aleteia, Bansi, Ognjišče
