Slovenija dobiva novo podjetje, ki bo zaposlenim, četudi so na krajšem delovniku, priznalo zaposlitev za poln delovni čas, vključno z višino plače in drugimi pravicami. Tak model je namreč za september napovedal še Hofer. Stroka medtem ob tej na prvi pogled privlačni ureditvi opozarja na pokojninski vidik in vprašanje pravičnosti.
Kot so pred dnevi pojasnili v Hoferju, bodo uvedli nov zaposlitveni model in delavcem v prodaji in logistiki ponudili zaposlitev za poln delovni čas, to je osem ur dnevno oziroma 40 ur tedensko, pri čemer bodo v povprečju 10 ur na teden prosti.
Zaposlenim bodo, kot so zatrdili, pripadale vse pravice, ki jih prejmejo zaposleni za poln delovni čas, med drugim bodo upravičeni do polnega regresa, v celoti pa pa se jim bo štela tudi pokojninska doba.
Prvo podjetje, ki je pri nas uvedlo 30-urni tedenski delovnik in delavcem ob tem priznalo vse pravice, je bilo Donar, ki iz recikliranih materialov izdeluje oblikovalsko dovršeno pohištvo. Direktor podjetja Matej Feguš je za STA pred časom pojasnil, da so se za to odločili, ker so ugotovili, da prava učinkovitost traja največ šest ur. Največji doprinos je videl v tem, da bi bili ljudje, če bi 40 let delali po šest ur, za četrtino manj obremenjeni. “In po 40 letih bi lahko še vedno prispevali družbi in bili aktivni, ne pa, da gredo v pokoj ali denimo ležijo doma na strošek zdravstvene blagajne,” je menil.
Njihovemu zgledu naj bi sledilo tudi podjetje Plastika Skaza, ki proizvaja izdelke iz umetnih mas za dom in prosti čas.
Četudi je na ta način skrajšan delovnik na prvi pogled zelo privlačen, pa se za njim skrivajo pasti in številna vprašanja. Kot je za STA nakazala Iris Pensa, ki se v odvetniški pisarni Jadek & Pensa ukvarja z delovnim pravom, je problematičen predvsem pokojninski vidik.
Po obstoječem pokojninskem sistemu je namreč pravica posameznika do starostne pokojnine in do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino odvisna tako od vplačil kot od delovne dobe, pri čemer se delovna doba računa v odvisnosti od opravljenih delovnih ur, in ne glede na delovno aktivna koledarska leta. Zaposleni s krajšim delovnim časom zato pozneje dosežejo pogoje za upokojitev kot zaposleni za poln delovni čas, je spomnila.
“Na prvi pogled je med skupinama posameznikov, ki delajo osem ur dnevno in tistimi, ki delajo šest ur dnevno, očitna razlika v številu opravljenih delovnih ur, saj jih zaposleni s krajšim delovnim časom v določenem časovnem obdobju opravijo manj kot zaposleni s polnim delovnim časom. To pomeni, da je obseg njihove delovne aktivnosti vsekakor manjši. Vendar se tu postavi vprašanje, ali so zaposleni s krajšim delovnim časom pri višjih starostih zares manj zgarani? Vprašanje je, ali je intenzivnost dela med obravnavanima skupinama posameznikov primerljiva ali celo bistveno enaka pod pogojem, da tako zaposleni za krajši delovni čas kot zaposleni za poln delovni čas delajo neprekinjeno 40 let ali več,” je opozorila.
V tej luči se sprašuje, ali ne bi bilo “bolj primerno, če bi bil datum za pridobitev pravice do pokojnine odvisen od dejanskega trajanja delovnega razmerja oz. dolžine veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, in ne količini dela, ki je bilo v tem času opravljeno”.
Poleg tega je treba pri ureditvi pokojninskega sistema in upoštevanju dela s krajšim delovnim časom po njenih besedah upoštevati dejstvo, da ženske pogosteje kot moški prevzemajo pomembne neplačane naloge, kot so gospodinjska dela in skrb za otroke in sorodnike, zaradi česar delajo v zmanjšanem obsegu.
“Posledično bi bile lahko ženske zaradi pokojninskega sistema, v katerem se za izpolnitev pogoja delovne dobe upoštevajo delovno aktivne ure, in ne delovna aktivna koledarska leta, postavljene v slabši položaj kot moški, kar bi lahko pomenilo posredno diskriminacijo žensk,” je povedala.
Pensa sicer pod črto priznava, da ima o novi organizaciji delovnega časa zelo skope podatke. “Po dostopnih javnih objavah se zdi, da se ravno zaradi navedenega razlikovanja pri upokojevanju nekateri delodajalci odločajo, da delavce zaposlijo za poln delovni čas in nato določijo njihovo delovno obveznost zgolj recimo na šest ur dnevno, namesto za osem. S tako prakso bodo delavci izpolnili pogoje za upokojitev enako hitro, v primerjavi s tistimi delavci, ki bodo delo dejansko opravljali osem ur dnevno. Vprašanje je, ali je tako postopanje glede na obstoječi pokojninski sistem ustrezno in pravično do tistih zaposlenih, ki delo dejansko opravljajo v polnem obsegu,” je opisala svoja razmišljanja.
Ob pomanjkanju informacij pa se ji zastavljajo tudi vprašanja z vidika odrejanja nadurnega dela – kdaj se šteje, da delavec opravlja nadure, že po šestih urah dnevno ali šele po osmih; zagotavljanja odmorov in počitkov med posameznimi izmenami; evidencami delovnega časa; varnostjo in zdravjem pri delu ter predvsem, na kakšen način je delavcem zagotovljena pravica do dejansko krajšega delovnega časa. Zanima jo torej, ali gre zgolj za obljubo delodajalca ali ima delavec res zagotovljene delovne obveznosti zgolj v obsegu šestih ur dnevno.
“Če gre za dejansko dvostransko dogovorjeno delovno obveznost, je seveda potem vprašanje, kako je takšna organizacija delovnega časa skladna s pokojninskim sistemom in ali je res moč z vidika pokojninskega sistema šteti, da so delavci zaposleni za poln delovni čas,” je navedla.
Se pa pravnica strinja, da bi bilo smiselno pokojninski sistem v tem oziru spremeniti, saj v prihodnosti pričakuje še intenzivnejše uveljavljanje krajših in prožnejših delovnikov.
“Zakonodajne spremembe je mogoče med drugim utemeljevati z vidika pozitivnih socialnih in ekonomskih vplivov zaposlovanja s krajšim delovnim časom na spodbujanje širše zaposlenosti, zajezitve širjenja negotovega začasnega in občasnega zaposlovanja, zmanjšanja pojavnosti invalidnosti z naslova dela, ter zagotavljanja usklajevanja poklicnega in družinskega življenja,” je sklenila.
