Zagovornik je ugotovil diskriminacijo učenke, ki je morala zaradi svojega zdravstvenega stanja v povezavi z invalidnostjo pouk deloma ali v celoti opravljati na daljavo. Zaradi gibalne oviranosti sta ji zavod, v katerem se izobražuje, in ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priznala pravico do spremljevalke za fizično pomoč pri pouku. Ji pa ministrstvo te možnosti ni omogočilo koristiti v času, ko je zaradi varstva svojega zdravja šolske obveznosti opravljala doma. Kot je pojasnilo Zagovorniku, je menilo, da za to ni zakonske podlage.
Zagovornik je ugotovil, da je bilo sklepanje ministrstva napačno. Zakon in pravilnik o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ne določata, da se sme fizična pomoč pri izobraževanju upravičencem nuditi izključno v prostorih zavoda, v katerem se sicer izobražujejo. Določata le, da jim ta pomoč pripada v obdobju šolanja.
Zagovornik je tako odločil, da je bila učenka zaradi njenih osebnih okoliščin invalidnosti in zdravstvenega stanja, zaradi katerih se je morala šolati na daljavo, obravnavana slabše kot njeni sošolci, ki so se šolali v izobraževalnem zavodu in so imeli zato še naprej tudi dostop do fizične pomoči pri pouku. Učenka te pomoči v času šolanja na daljavo ni imela, pa čeprav ji je bila takšna pomoč s strani ministrstva priznana kot bistvena za uspešno izvedbo izobraževalnega procesa.
Zagovornik je v odločbi poudaril, da gre v tem primeru za hujšo obliko diskriminacije, saj je bil diskriminatorne obravnave deležen otrok, pravica do izobraževanja pa je tudi temeljna ustavna pravica. Izpostavil je še, da imajo po zakonu o izenačevanju možnosti invalidov osebe z invalidnostmi pravico do ustreznih prilagoditev pri vključevanju v šolski proces in do prilagoditev šolskega procesa. Država ima tudi po mednarodnih konvencijah o pravicah otrok in invalidov dolžnost, da z aktivnimi ukrepi nevtralizira ovire, ki otrokom s posebnimi potrebami otežujejo enakopravno uresničevanje njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Celotno poročilo najdete TUKAJ.
