Enotni plačni sistem velja za vse, ki so del javnega sektorja, torej tako za zaposlene v državnih organih, lokalnih skupnostih, kot tudi za zaposlene v javnih agencijah, javnih skladih in javnih zavodih.
Kot navajajo na spletni strani ministrstva za javno upravo, je vanj vključenih skoraj 3000 proračunskih uporabnikov in več kot 170.000 zaposlenih, za plače katerih se na letni ravni namenjajo več kot štiri milijarde evrov. Tako se znotraj enotnega plačnega sistema plače določajo denimo za zaposlene na ministrstvih, v policiji in vojski, pa za zaposlene v javnem zdravstvu, socialnem varstvu, vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi. Vključeni so tudi funkcionarji.
Do zahtevnega dogovora v prvi Janševi vladi
Zaposleni v javnem sektorju so v nov plačni sistem, ki je nadomestil prejšnjega, vzpostavljenega leta 1994, vstopili v letu 2008, po šestih letih usklajevanj oz. pogajanj s socialnimi partnerji. Odločitev za nov plačni sistem, ki bi veljal za celoten javni sektor, je namreč padla že v času zadnje vlade Janeza Drnovška. A projekt je nato do konca izpeljal Gregor Virant, minister za javno upravo v prvi vladi Janeza Janše.
Glavni razlogi za reformo so bili predvsem fragmentirana ureditev plač v javnem sektorju, ki ni omogočala preglednosti in primerljivosti plačnega sistema, pa tudi parcialno urejanje plač, ki je pripeljalo do neobvladljivosti plačnega sistema in nestrinjanja z razmerji med plačami posameznih poklicnih skupin, so na ministrstvu za javno upravo zapisali v analizi plačnega sistema iz leta 2015.
Cilj enotnega plačnega sistema je bil torej zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, stimulativnost plač, hkrati pa transparentnost, ki jo je v prejšnjem sistemu zamegljevala tudi množica dodatkov, ter obvladljivost sistema z vidika javnih financ. Temeljna pravila delovanja je določil zakon o sistemu plač v javnem sektorju.
Kmalu so se pokazale pomanjkljivosti
A se je že kmalu pokazalo, da tudi nov plačni sistem ni brez pomanjkljivosti. Že ob prehodu v nov sistem so bile posamezne skupine nezadovoljne z vrednotenjem njihovega dela in so opozarjale, da so plačna nesorazmerja ostala oz. niso bila odpravljena v zadostni meri ali pa so nastala nova. Kako odpravljati anomalije, ki so v sistemu, pa je bilo tako že od vsega začetka ena od stalnic v pogovorih med vlado in sindikati.
Poleg tega je na izvajanje reforme plačnega sistema že takoj v naslednjem letu, kot tudi v nekaj kasnejših, vplivala še gospodarska in finančna kriza. Zamaknili so odpravo plačnih nesorazmerij, ki je bila s štirimi uskladitvami dogovorjena ob vstopu v nov plačni sistem. V kriznih letih pa se je pri plačah javnih uslužbencev varčevalo še z vrsto drugih ukrepov.
Odnosi med vlado in sindikati so se zaostrili, sledili so tudi sodni spori in stavke. S koncem krize so varčevalne ukrepe postopno odpravljali. Po policistih v letu 2016 so si leto zatem višje plače izborili še zdravniki, kar je spodbudilo tudi zahteve drugih skupin po dvigu njihovih plač. Večmesečna usklajevanja so v prvi fazi prinesla popravke plač za zaposlene na nekaterih najslabše plačanih delovnih mestih ter za pooblaščene uradne osebe, nato še za vse ostale z izjemo zdravnikov, funkcionarjev in direktorjev.
Čeprav je omenjeni dogovor nekoliko umiril napetosti med vlado in sindikati, pa je vprašanje plačnih razmerij ostalo. Tako minister za javno upravo Boštjan Koritnik, kot vodja konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj sta v preteklih izjavah na primer izpostavila nastanek razlik v sistemu, ko si je ena poklicna skupina povprečno plačo v petih letih dvignila za skoraj 50 odstotkov, druge pa za deset.
“To pomeni, da se razlike znotraj sistema povečujejo, s tem pa tudi napetosti, ki bi lahko takoj, ko se bodo epidemiološke razmere normalizirale, izbruhnile,” je nedavno za STA dejal Štrukelj. Koritnik je izpostavil tudi zmanjševanje razmerja med najnižjim in najvišjim plačnim razredom. Med tistimi, ki so v zadnjem času opozorili na nesorazmerja, pa so tudi župani, nezadovoljni, ker plače direktorjev občinskih uprav, javnih zavodov, komunalnih podjetij ter ravnateljev večinoma presegajo njihove.
Doslej iskanje rešitev znotraj enotnega plačnega sistema, zdaj pripravljenost na izvzem določenih skupin
Čeprav si nekatere poklicne skupine, denimo zdravniki, že dlje časa želijo iz enotnega plačnega sistema, so vlade doslej zadeve poskušale reševati znotraj enotnega plačnega okvirja. So si pa tudi prejšnje vlade želele sprememb v plačnem sistemu, da bi bil ta bolj fleksibilen in stimulativen ter bi omogočal pravičnejše nagrajevanje.
K prenovi plačnega sistema se je v koalicijski pogodbi zavezala tudi aktualna vlada. Glede na napovedi predsednika vlade Janeza Janše pa načrtujejo izvzetje določenih skupin iz enotnega plačnega sistema. Kot je pojasnil v svojih izjavah, bi administrativni del ostal v enotnem sistemu, izvzeli pa bi specifične dele, kot so policija, vojska in zdravstvo.
Kot sta ob teh napovedih poudarila tako Janša kot tudi Koritnik, pa je osnovno izhodišče, da se masa plač za posamezno poklicno skupino ne sme povečati, torej, da se izdatki za plače v končnem seštevku ne bi povečali. Koritnik je posvaril tudi, da bi v nasprotnem primeru to povzročilo neke vrste domino efekt z zahtevki vsake od poklicnih skupin po povišanju plač tudi znotraj njihove poklicne skupine. In temu se želijo izogniti.
Pred tem svari tudi Virant. Kot je ta teden dejal za časnik Večer, bi bila ukinitev enotnega plačnega sistema v javnem sektorju sicer povsem legitimna rešitev, kakršno poznajo v mnogih državah, a jo vladi odsvetuje, saj meni, “da bi bila tvegana in da bi vodila v težje obvladovanje plačne mase, zmanjšanje transparentnosti in povečevanje neutemeljenih razlik v plačah”.
Pripravila Tatjana Žnidaršič
