Rodil se je 5. aprila 1929 v Ljubljani. Njegova starša sta v času gospodarske krize v Slovenijo prišla iz Češke. Gledališče je bilo njegova velika ljubezen že od malih nog. Staršem lep čas ni povedal, da poleg trgovske obiskuje tudi igralsko akademijo.
Po diplomi leta 1953 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal, z manjšim izletom v svoboden poklic, do leta 1989. Sodeloval je tudi z eksperimentalnimi gledališči, med drugim je na Odru 57 leta 1960 igral Kreona v Antigoni Dominika Smoleta, v ad hoc gledališču Drage Ahahačič pa so, kot je ob 85. rojstnem dnevu povedal za STA, prvi v Sloveniji igrali Sartra.
Imel je tudi tri svoja gledališča. Prvo je nosilo ime po telefonski številki blagajne Šentjakobskega gledališča, kjer so imeli v dopoldanskem času – ko so bili člani ljubiteljskega gledališča po službah – vaje.
Njegov drugi teater je bil Stranski vhod – današnja Mala drama. V času “krize Male drame” je ustanovili še Levi oder. “Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil,” je povedal za STA.
Uveljavil se je tudi kot režiser, igral v več slovenskih filmih, radijskih in TV-igrah ter oddajah za otroke. V spomin in srca Slovencev se je zapisal, ko je posodil glas risanim junakom, kot so Flip iz Čebelice Maje, Maxi pes Fik in palček David.
Za svoje delo je leta 1994 prejel Borštnikov prstan, leta 2005 pa viktorja za življenjsko delo. Leta 2018 je prejel tudi nagrado Franeta Milčinskega – Ježka za življenjsko delo.
“Tako kot je h gledališču z žarom nenehnega raziskovalca pristopil zavzeto in premišljeno, je sprejel tudi nove medije in se že na začetku osebne kariere pridružil ustvarjalcem v različnih skupinah na nacionalnem radiu, ki so gradile specifično zvočno podobo izvirne radijske igre in podobno tudi na začetku delovanja slovenske televizije, še v času njenega eksperimentalnega in poskusnega delovanja pred več kot 60 leti,” je pisalo v utemeljitvi.
Njegov radijski opus je eden najobsežnejših v zgodovini slovenskega radia. Njegov prispevek k radiofonski umetnosti je neprecenljiv, tako po obsežnosti kot po raznovrstnosti opusa. Součkove prve televizijske nastope je zaslediti že v letu 1958, kjer je zaigral v prvih smešnih skečih s Franetom Milčinskim-Ježkom. V minulih šestih desetletjih je nato postal eden najbolj prepoznavnih obrazov in glasov slovenske televizije, je še pisalo v utemeljitvi.
Na družbenih omrežjih se vrstijo odzivi na smrt igralca Jurija Součka. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je zapisala: “Jurij Souček je s svojim edinstvenim talentom in človeško toplino neponovljivo zaznamoval slovensko gledališče, televizijo in film.”
“Hvaležni smo mu, ker je bilo naše otroštvo zaradi njega bolj pravljično, česar ne bomo nikoli pozabili. Svojcem izrekam globoko sožalje,” je dodala Pirc Musar.
Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič pa je zapisala: “Velika hvala za polepšano otroštvo, polno iskrivih vlog v gledališču, filmu, radiu, predvsem pa vsebine, namenjene otrokom. Sled, ki ste jo zapustili, je globoka, iskrena in predvsem polna neštetih vrlin. Kolikokrat smo kot otroci zaspali ob vašem glasu, ki je rekel: ‘Lahko noč, otroci’, zdaj lahko rečemo: ‘Hvala, dragi Jurij, in lahko noč.’“
Evropski poslanec Milan Brglez je zapisal: “Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru.” Matjaž Nemec pa je dodal: “Poklanjam se spominu na gospoda Jurija Součka, vsestranskega umetnika, čigar glas je s posebno žlahtnostjo generacije otrok in mladostnikov vodil na brezmejna pota risanih junakov. Ti še danes živijo v nas, kot bo večno živel spomin na gospoda Součka. Hvala vam, počivajte v miru.”
Zapis o Součku je na svoji spletni strani objavil tudi Festival Borštnikovo srečanje; Souček je leta 1994 za svoje delo prejel tudi Borštnikov prstan.
Igralec, režiser, lutkar in direktor Mini teatra in Judovskega kulturnega centra Ljubljana Robert Waltl pa je na igralčevi Facebook strani zapisal: “Dragi Jurij Souček – hvala ti za vse. Počivaj v miru dragi prijatelj in sopotnik.”
Souček je umrl v 95. letu starosti. Ustvaril je približno 150 gledaliških in skoraj 600 radijskih vlog. Nepozabne so njegove sinhronizacije risanih junakov, kot so Palček Smuk, Pipi in Melkijad ter še mnogi drugi.
Po diplomi leta 1953 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal, z manjšim izletom v svoboden poklic, do leta 1989. Sodeloval je tudi z eksperimentalnimi gledališči ter imel tri svoja gledališča.
Součkovi prvi televizijski nastopi segajo v leto 1958, takrat je zaigral v prvih skečih s Franetom Milčinskim – Ježkom. Nastopil je v več filmih, med drugim v klasiki Ne čakaj na maj (1957) Františka Čapa ter v mladinski pravljični seriji Čisto pravi gusar (1987). Igral je tudi v televizijski seriji Waitapu (1990).
Risank Souček ni le sinhroniziral, ampak tudi prevajal in režiral. Na ta način je za najmlajše gledalce ustvaril več kot 100 risanih serij.
V zadnjem letu je svoje dolgo in ustvarjanja polno življenje popisal v avtobiografiji. Pod naslovom Glej ga, Součka! bo letos izšla pri založbi Beletrina.
Vir: STA
