Ko smo vsi brezskrbno zakorakali v poletje, počitnice in dopuste, so Koroško avgusta doletele katastrofalne poplave neizmernih razsežnosti. Posledice poplav se odpravljajo še danes in se bodo še kar nekaj časa. Marsikdo je ostal brez strehe nad glavo, svojih priljubljenih spominov. Življenje se počasi vrača v tirnice, življenja tistih, ki so bili najbolj ogroženi, pa verjetno nikoli več ne bo isto.
Kot že prej, smo tudi v tem času spoznali, kako pomembni so prostovoljci. Kako pomembno je njihovo delo. Njihova srčnost ne pozna meja. Bodisi so to gasilci, civilna zaščita, pomoč starejšim, pri učenju inpd. Prostovoljci so naše srce.
Mi smo se pogovarjali s prostovoljko Mojco Čerče, mamico dveh otrok, šolsko svetovalno delavko in profesorica psihologije na Gimnaziji Slovenj Gradec. Z njo smo odstirali vprašanja o tem, kaj njej prostovoljstvo pomeni, kako je s prostovoljstvom v Sloveniji.
Velik obseg njenega dela zajema preventivno delo z mladostniki, ki temelji na aktivni udeležbi mladostnika, njegovem samospoštovanju, zaupanju, sposobnosti samouravnavanja lastnega doživljanja in vedenja, duševnem zdravju, medsebojnem sobivanju, strpnosti in solidarnosti.
Koliko časa ste že prostovoljka ?
Že od osnovne šole, saj sem že takrat veljala za učenko, ki je zelo rada pomagala tistim, ki so prihajali iz socialno šibkejših družin in tistim, iz katerih so se norčevali. Vključevala sem jih v skupino in sem že takrat imela nekaj prijetnih izkušenj. Ti otroci so tako potem zacveteli in se vključevali, pokazala sem jim, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Tako sem že v osnovni šoli drugim nudila učno pomoč in socialno pomoč v smislu druženja, vključevanja in povezovanja. Potem pa je ta del mene trajal naprej. Zelo veliko in zelo intenzivno sem kot prostovoljka bila aktivna v gimnaziji, predvsem na učnem področju. Veliko sem pomagala sošolcem in nižjim letnikom pri učenju matematike in kakem drugem predmetu. Na faksu pa sem kot prostovoljka delala 3 leta na Pediatrični kliniki na Oddelku za intenzivno terapijo nedonošenčkov in sicer z mamicami. Z vstopom nazaj na gimnazijo, kjer delam že 16 leto, sem od vsega začetka mentorica prostovoljcem. Od nekdanje kolegice Sonje Lakovšek sem prevzela Humana dela, projekt, ki je temeljil na tem, da dijaki pomagajo v osnovnih šolah v podaljšanem bivanju, v domovih za starostnike, se družijo z vrtčevskimi otroci, počnejo skupne aktivnosti z otroci s posebnimi potrebami ipd. V okviru predmeta psihologija so imeli na šoli dijaki nekoč to kot del rednega pouka, danes pa je to del obveznih izbirnih vsebin šole. Z zaposlitvijo na Gimnaziji sem postala mentorica dijakom pri prostovoljstvu in ves časa tudi sama to razvijala. Izven šolskega konteksta pa sem na nek način bila prostovoljka tudi v družini, iz katere prihajam. In sicer smo tekom celotne moje osnovne šole pomagali gospe na kmetiji pri domačih opravilih in na ta čas me vežejo neskončno lepi spomini.
Kakšno pa je bilo delo z mamicami na intenzivni negi?
Delo je bilo kar težko, saj ko je otrok nedonošenček in na intenzivni negi pomeni, da je z otrokom nekaj kar hudo narobe in upaš, da se bo pozdravil, preživel in da bo imel v razvoju čim manj zapletov in motenj. S kolegico sva delali z mamicami v tem prvem poporodnem času. Delali sva raziskavo o tem, kako pomagati mamicam, kako mamice vzpostavijo stik z otroki in kako jih čim bolj podpreti, da so lahko tudi one dosti časa z otroci, ki sicer ležijo skoraj negibno v inkubatorju. To je bil zelo obsežen projekt, ki smo ga v Slovenijo vpeljali po praksi iz tujine. Z nežnim in umirjenim pristopom do mame ter ob izdatni psihološki podpori se lahko na intenzivni terapiji tudi dosti izboljša zdravstveno stanje dojenčka. Tisti otroci, ki so bili tega programa deležni, so tudi dosti hitreje okrevali.
Če povzamem, moje prve večje prosocialne aktivnosti so bile tako v šoli učna pomoč, skrb za tiste, iz katerih so se norčevali, da se vključijo, in da pokažemo, da lahko lepo sodelujemo ter vsestranska pomoč zdravih rok, ki želijo delati, gospe na kmetiji.
Kaj vam prostovoljstvo pomeni?
Prostovoljstvo mi pomeni zelo veliko in marsikaj, saj je povezano z nečim dobrim. Kot psihologinja na gimnaziji imam prostor, kjer lahko razvijam veliko primarnih dejavnosti za krepitev duševnega zdravja mladih. In prostovoljstvo je en od takšnih dejavnosti. Namreč dijak, ki sodeluje v prostovoljstvu, praviloma doživi in občuti številna dobra občutja in to je dragocen zalogaj za duševno zdravje in pozitivno samopodobo. Preko prostovoljstva in z njim povezanih prijetnih občutij se razvija njihova motivacija, pozornost pa se preusmeri od včasih predolgo trajajočega razmišljanja o problemih in tem, kaj vse jim v odraščanju ne gre. Prostovoljstvo na Gimnaziji Slovenj Gradec zato želim ponuditi čim širšemu krogu dijaku. Prostovoljstvo nadalje pomeni tudi to, da lahko pokažemo, da je veliko dobrega v nas in da lahko že samo s svojo prisotnostjo naredimo veliko dobrega. Pokaže, da je marsikaj, kar ne stane, mogoče in kaj je pravzaprav tisto, kar ljudje najbolj potrebujemo.
Osebno mi pomeni izpolnitev, da lahko krepim in razvijam tako pri sebi kot pri dijakih pomembne človeške vrednote, v katere trdno verjamem. To so spoštovanje, vključevanje drugih, ne ločevanje med sabo in drugimi, temveč skrb za drugega in sodelovanje. In zato tudi čutim samoizpolnjenost. Prinaša številna dobra občutja, da lahko velikokrat s smehom, pozitivno prisotnostjo, preprostostjo in delom naredimo marsikaj dobrega.
Zakaj ste se odločili za tako plemenito pot?
Ker se ves čas zavzemam za boljši svet. Ker v njega verjamem. Če lahko narediš nekaj, naredi to. Preprosto naredim tisto, kar lahko naredim, kot posameznik. Ko vidiš zadovoljne otroke, starostnike, ki so veseli, ko vidijo prostovoljca-ko. Za prostovoljstvo se ne žrtvuješ, ampak preprosto lahko sodeluješ in včasih si nekomu cel svet. Verjamem, da tisto, čemur posvečaš svojo pozornost, postane tvoje življenje, to je tvoja resničnost, tak je svet. Svet spoznavaš skozi sebe, skozi svojo duševnost. Če dijakom to pokažem, oni sami lahko spoznajo, da je svet dober. Svoj prosti čas posvečaš temu, kar deluje, v kar verjameš in svet je lahko dober. Lepa beseda greje, prijaznost osrečuje, te navdaja s pokojnostjo in mirom.
Kako usklajujete zasebno življenje, življenje prostovoljke in poklicno življenje?
Prišla sem do spoznanja, da si za določene stvari, ki jim imamo radi, vzamemo čas in marsičemu rečemo ne. Čas si vzamem na način, da si aktivnosti, ki mi pomenijo veliko (doma in v službi) načrtujem vnaprej. Kar mi je pomembno, si dam v svoje življenje. Postavljam si prioritete. In časa imamo vsi enako, za vse traja dan 24 ur. Lepo se da uskladiti, saj tudi vse prostovoljne aktivnosti niso vsakodnevne. Poglejte, enkrat tedensko imamo aktivnosti, včasih dvakrat, to ni dosti. In koliko zadovoljstva, sreče. Ne pozabimo, da sem mentorica in da pri vsaki aktivnosti sodeluje dosti dijakov in je torej dosti src še srečnejših. Na nek način malo, a kmalu vidimo, da v pomenu veliko.
Glede družine pa – pomeni mi zelo veliko in vsemu ostalemu postavljam kar jasne meje. Zelo skrbim, da smo skupaj, čim več in povezano.
Kateri so tisti največji projekti, pri katerih sodelujete kot prostovoljka?
Zelo dragocen projekt, je bil Z roko v roki. Nekaj let nazaj smo se povezali z koroškimi domovi za starostnike, vrtci, osnovnimi in srednjimi šolami v Slovenj Gradcu, Dravogradu, Na Prevaljah in Ravnah ter v Radljah ob Dravi. Načrtovali smo aktivnosti, katera rdeča nit je bila vzajemnost. Imeli smo npr. tečaj nemščine – dijaki so učili starostnike; vrtčevski otroci so sadili rože s stanovalci v domovih, oni pa so otroke učili, kako se sadijo rože, kako so se igrali nekoč, ipd. Skupaj so spoznavali običaje, današnje in v preteklosti. V ta projekt je bilo vključenih veliko otrok in starostnikov.
Danes redno sodelujemo s Koroškim domom starostnikov v Slovenj Gradcu.
Zelo lep projekt je tudi s Koroško galerijo likovnih umetnosti, na katero dejavnost se dijaki prijavljajo že eno leto vnaprej. Naslov projekta je Igraj se z mano, ki je namenjen otrokom s posebnimi potrebami.
Dijaki so redni mediatorji na otroškem parlamentu v Mestni občini Slovenj Gradec, sodelujemo z vrtci, zbiramo stare igračke in konec leta pridejo vrtčevski otroci k Dedku mrazu na Gimnazijo, ki jim prinese te stare igračke.
Dve aktivnosti iz preteklosti, ki sta na poseben način izstopajoči, pa sta še: poplave pred leti in Begunska kriza. Prostovoljec pomeni, da si vedno dosegljiv. Da ne čakaš, ampak pristopiš, ko je potrebno, kar ves čas učim dijake. Pristopite, ponudite roko, povprašajte.
Takrat, ko so bile poplave pred leti, ko je bila zalita Muratova ulica in del Slovenj Gradca, smo skupaj z dijaki šli pomagat. Najprej 20, nato 80 dijakov, nato se je za dva dni pouk na šoli skoraj zaustavil. Slovenska vojska je takrat izjavila: »Kapo dol.«
Naši dijaki so bili do škornjem namočeni v vodi, kidali so blato, pometali, ogromno dobrega dela je bilo takrat narejenega.
Druga akcija pa je tudi bila zelo lepa. Takrat ko so prišli Afganistanski begunci, ko so ljudje s strahom zrli v njih in niso vedeli, ali se jih naj bojijo, ali ne. Jaz sem si takrat predstavljala, kako se mora počutiti otrok, mladostnik, ki je na poti izgubil starše, pride sem in ne ve, kam bo šel. V Slovenj Gradcu smo imeli lokacijo, kjer so bili nastanjeni mladoletni begunci brez spremstva. To so bili Afganistanski mladoletni otroci, ki so na poti izgubili starše in njim smo ponudili roko tako, da so prišli na šolo, preživljali so čas z dijaki in daljše časovno obdobje so dijaki redno vsako popoldne odšli na to lokacijo, kjer so se družili z njimi. Zgodbe teh otrok so pretresljive. Povedali so, da so en del poti imeli teto, potem pa nič več, kje so jih ločili, kako je potekalo njihovo potovanje. Dosti dragocenih izkušenj smo dobili takrat, oboji.
Sodelujemo tudi z Kriznim centrom na CSDju, delamo tudi s paraplegiki.
Kako poteka Vaš običajni dan?
Vstajam zgodaj, zjutraj imam nekaj časa zase, za jogo in meditacijo, potem se zbudi družina in umirjeno vstopimo v nov dan, v vrtec in šolo. Nato sledi tempo – služba, dom, služba, dom in zvečer precej kmalu – lahko noč. Pozno popoldne in zvečer ter za vikende pa sem predvsem mama. Kadar delam, delam prisotno, zbrano, aktivno, lepo se da.
Morda veste, na katerem področju je največ prostovoljcev?
Prostovoljstvo je zelo razširjeno. Pri srečanju z predsednico države gospo Natašo Pirc Musar je bilo zelo lepo videti toliko prostovoljcev na enem mestu iz različnih področij. Največ je bilo prostovoljcev s strani sociale, medgeneracijskega sodelovanja, športa, zdravstva, tudi šole; na zelo raznolikih področjih in aktivnosti segajo prostovoljci. Lep je občutek, ko vidiš, koliko dobrih ljudi hodi po svetu. To bi se moralo še bolj oglaševati, predstavljati.
Kaj bi želeli glede prostovoljstva v Sloveniji?
Zelo mi je všeč, da se primeri dobrih praks in dobra dela predstavljajo. Krasno bi bilo, če bi lahko sistemsko uredili prostovoljstvo, saj je marsikateri prostovoljec izgorel. Želim si, da bi bilo za prostovoljstvo še naprej posluh, spoštovanje. Prostovoljstvo je potrebno in je razvito tam, kjer gre za nek primanjkljaj. Država naj pogleda, kje je največ prostovoljcev in tam naj prične vpeljevati sistemsko potrebni kader, pomoč in svet bo boljši. Prostovoljstva ni tam, kjer stvari delujejo, ker to ni potrebno, ampak deluje tam, kjer je manko. Npr. ni dovolj zaposlenih, primer v Domu starostnikov, kako so veseli prostovoljcev, ti nas potrebujejo. Aktivnosti so pokazatelj, kjer lahko država še marsikaj izboljša.
Biti prostovoljec pomeni, da mora dijak oditi tudi od pouka, zato si želim, da ima šola, kjer sem zaposlena, še naprej tolikšen posluh in razumevanje do prostovoljstva. In da še vedno ostajajo dijaki, ki jim po pouku ni težko ponuditi roke in srčnosti za sočloveka.
Ali lahko družba obstaja brez prostovoljstva?
Ne more, ker so še vedno anomalije in na srečo so še vedno ljudje, ki srčno in sočutno te vrzeli zapolnjujejo. Želela bi si, da se ne bi preveč zanašali na prostovoljce, da bodo oni vse napravili. Če bi zmogli to sistemsko vpeljati, bodo srčni prostovoljci še naprej to počeli. Ne jih izkoriščati, raje naj bodo luč, kamor lahko država usmerja aktivnosti.
S čim vse se srečujete, kot prostovoljka?
Največ pri starostnikih, na eni strani s potrebo po tem, da so še aktivni, imajo potrebo po pogovoru, da so še zmeraj aktivni in slišani. Pri posebnih potrebah se prilagodimo njihovim usmeritvam, predvsem so potrebe po tem, da bi prostovoljci prišli domov, kaj počistili, se pogovarjali, prinesli ipd. Mi namreč na dom ne hodimo. Hodimo v šole, v Domove starostnikov.
Velik problem je vzgojna problematika otrok. Marsikateri starš bi želel imeti doma popoldne prostovoljca, ki bi otroku učno pomagal.
Kakšna misel, ki bi jo delili z našimi bralci in bralkami?
Prostovoljstvo pomeni opravljati dobra dela, jih prepoznavati v sebi in razumeti sočloveka. V prostovoljstvo dobimo mnogo več, kot si mislimo, da lahko prejmemo. Ne stane in razvija tiste vrednote, za katere verjamem, da nas večina meni, da kujejo svetel svet. To so: spoštovanje, umirjenost, sodelovanje, strpnost, povezanost, učinkovitost in aktivnost. Zato je to pot dobrih dejanj, z roko v roki, po kateri je vredno stopati.
»Ko se pogovarjamo o pomoči drugim ali o prostovoljstvo, marsikdo reče, a ti pa samo na druge misliš, na sebe pa ne znaš pogledati. Človek, ki dela dobro drugim, zna zelo dobro pogledati tudi nase. Ali pa razmišljanje, zakaj mu pomagaš, saj pa on ne pomaga tebi. Na svetu nisem zato, da bi delala slabo, ampak dobro. Nič slabega ni, če nekomu ponudiš roko in pristopiš, če ob tem ne pozabiš tudi nase,« je zaključila svoje razmišljanje o prostovoljstvu Mojca Čerče.
