Med udeleženci intervencije je bil tudi Korošec Aleksander Zlatar, pripadnik čete za tehnično reševanje – enota za iskanje in reševanje v urbanih okoljih (MUSAR), obenem je tudi prostovoljni gasilcev PGD Prevalje, zdravstveni delavec. Predvsem pa je prostovoljec po srcu. V Turčiji je bil v pomoč poškodovanim slovenskim članom ekipe ter vodnikom.
Vodniki reševalnih psov svoje življenje posvečajo usposabljanju psov in njih samih, za take situacije. Vendar realnost je povsem drugačna od treningov v nadzorovanem, varnem okolju. “Na take situacije se ne moreš pripraviti v naprej. Ne veš, kako se bo odzval pes, ti sam, kakšni bodo pogoji za bivanje, kako si bosta oba odpočila in nabrala moči za nadaljnje delo. Ker tu ni urnika, ni delovnika, to je delo 24 ur na dan“, je zapisal vodnik Borut Modic.
V tako razsežnih potresih je reševalni pes najhitrejša pot do tega, da najdejo preživele. Še posebej tiste, ki se ne morejo oglasiti, klicati na pomoč. Kako poteka iskanje, nam je razložil Aleksander Zlatar: “Najprej gre na podrto ruševino prvi kuža, ko ta z laježem nakaže, da je v ruševini živa oseba, umaknejo prvega in gre drugi, nato še tretji kuža. Če vsi trije pokažejo na isto mesto, potem je tam zagotovo živa oseba.” Lokacijo sporočijo naprej enoti, ki je zadolžena za izkopavanje, psi z vodniki pa nadaljujejo iskanje na ruševinah. Zraven vsakega porušenega dela je bila tudi gradbena mehanizacija s kopačem, ki je potem pomagal pri izkopih.
Kot je Aleksander dejal: “Nikoli ne bomo izvedeli koliko ljudi so potem rešili, saj je bilo območje preobširno in preveliko, da bi čakali ali jim bo uspelo izvleči preživelega, pa vendar je potrebno ohranjati motivacijo.” To je možno le z vrhunsko usposobljenimi psi in njihovimi vodniki. “Zato vedno poudarjam, da to ni rekreacija ali šport, to je resno in odgovorno delo. In tokrat smo dokazali, da slovenski vodniki reševalnih psov to smo,” je zapisal vodnik Borut Modic.
Aleksander Zlatar nam je tudi zaupal, v kako težkih pogojih so iskali žrtve potresa. Nihče si ne more predstavljati, kako veliko območje potresa je to. Koliko stavb porušenih in uničenih, mesta so dobesedno izbrisana. Cele družine trenutno prebivajo na ulici, saj so ostale brez vsega. “To je izredno težka preizkušnja, čeprav sem izurjen za takšno delo, pa vendar te prizadene, ko gledaš trupla na ulici. Kako se dve majhni punčki poslavljata od mame, ki je umrla, svojci, ki se poslavljajo. Otroški kriki izpod ruševin, pa veš, da ne moreš vseh rešiti.”
Izpostavil je primer, ko so izpod ruševin, kjer je nekoč stal hotel, v katerem je prebivalo 200 oseb, potegnili ven 6 oseb, vseh ostalih 194 je ostalo ujetih pod ruševinami.
“Sedaj ni več pomembno ali si bogat, reven. Na ulici so vsi isti. Bosi, v pižamah, prezebli in brez domovanja“, je dejal.
Ker so prispeli na lokacijo iskanja eni izmed prvih, so si bazo morali postaviti sami. V bazi sta vedno ostala dva, ki sta poskrbela za zdravstvo, logistiko in telefonsko povezavo, ostali 4 so bili na terenu, ki so nudili pomoč vodnikom in psom. Tla so se ves čas tresla, tudi ponoči, kar je bilo zelo utrujajoče, saj se niso mogli dobro naspati.
Aleksander je povedal, da so največji junaki psi. Oni so opravili najtežje delo. Vseh 7 psov ima narejen certifikat za iskanje in so v samem vrhu. Na žalost, je bilo kar 5 psov od 7 poškodovanih, od tega Ira najhuje, ki je bila v sredo, 16. februarja, operirana. Ira tudi zaradi poškodbe ni več iskala, temveč je bila v bazi, kjer se je, kljub poškodbi, igrala z otroki, mahala z repkom in prikradla nasmeh ter iskrice v očeh otrokom, ki so ostali sami, brez vsega.
Dejal je: “Neverjetno kako se lahko v samo petih dneh zbližaš s psi. Bili so ves čas z nami, tudi na letalu, v avtomobilu. Pes je enakovreden član ekipe.”
Aleksander je še na koncu dodal: “Brez družine, ki te podpira, brez dobrih sodelavcev in nadrejenih, ki te razumejo, tega ne bi mogel početi v tako veliki meri, kot lahko počnem. Mogoče je to egoistično, ampak, če bi bilo potrebno, bi še enkrat odšel na pot in šel pomagati ljudem. Danes je Turčija, že jutri je lahko Slovenija.”
Naj ob koncu omenimo še to, da Aleksander ni šel prvič na takšno mednarodno intervencijo, ampak je že pomagal ob poplavah v Srbiji in požaru v Makedoniji. Vendar, je bila ta najtežja preizkušnja. Ves čas so jim na voljo strokovnjaki na Upravi RS za zaščito in reševanje za pogovor in pomoč.
Ob tem naj dodamo še to, da je umrl mehiški reševalni pes Proteo, ob zrušitvi stavbe, ki jo je preiskoval.
Vsem članom intervencije se zahvaljujemo za nesebično pomoč, kužkom pa želimo čimprejšnje okrevanje, še posebej Iri.
