Search
Close this search box.

Intervju: Z libeliško zgodbo se širi tudi ideja slovenstva

Zgodovinar Marjan Kos, po rodu iz Libelič, se spominja, da je bila zgodba o priključitvi Libelič k matični domovini med vaščani vedno prisotna, a bolj intimno. V zadnjih desetletjih pa libeliška zgodba skupaj z ostalo dediščino v kraj privablja mnoge obiskovalce. "S tem širimo tudi idejo slovenstva, ne samo Libelič," je Kos dejal za STA.

“Libeliče so edinstven primer v evropski zgodovini ali širše, da si je skupina okoli 600 krajanov uspela izboriti pravico za izključitev iz ene države in priključitev k drugi državi oz. k matičnemu narodu,” je ključni dogodek izpred 100 let povzel Kos.

Libeliče so bile vedno izrazito slovenske

Glede nacionalne strukture so bile Libeliče vedno izrazito slovenska vas, ohranjale so kmečko podobo. V letih od 1849 do 1933 so bile tudi sedež večje občine in, tako kot druga območja na Koroškem, predvsem v 19. stoletju podvržene močnemu ponemčevanju.

Po letu 1848 so se tudi v Libeliče začeli priseljevati nemški uradniki, učitelji, prihajali so orožniki, nemški jezik je bil vseskozi tudi tisti, s katerim so lahko Slovenci na Koroškem gospodarsko uspeli. Kljub temu so Libeliče ohranile slovensko dušo, mnogokrat so bili izvoljeni slovenski župani in svetniki, je v pogovoru nanizal Kos.

Razmere so se začele spreminjati v začetku 20. stoletja. Spremembe je prinesla prva svetovna vojna, razpadla je Avstro-Ogrska, 1. decembra 1918 je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ki je imela kot novonastala država po besedah zgodovinarja kup problemov, značilnih za takšno tvorbo. Eden teh je bilo reševanje meja.

Po odločitvi, da bodo za določitev meje med Avstrijo in takratno Kraljevino SHS na Koroškem izvedli plebiscit, so Libeliče po nekaterih podatkih umetno vključili v cono A zato, ker so računali na več glasov za priključitev k matični domovini, je razložil Kos. A koroški plebiscit, izveden 10. oktobra 1920, je bil za Libeliče izgubljen. V coni A je za priključitev k Avstriji glasovalo dobrih 59 odstotkov ljudi, zato je bila cona skupaj z Libeličami priključena Avstriji.

To je velik del Libeličanov močno prizadelo. V Libeličah z okolico je namreč dobrih 57 odstotkov glasovalnih upravičencev, natančneje 387 ljudi, glasovalo za priključitev k matični domovini.

Po izgubljenem plebiscitu sami v boj za priključitev k matičnemu narodu

Ker so vedeli, da meja še ni dokončno določena in da jo je še vedno možno spreminjati, so se po razglasitvi rezultatov plebiscita začeli zbirati na tajnih lokacijah, predvsem na hribovskih domačijah, kjer so razpravljali, iskali rešitve, prepevali slovenske pesmi, je opisal Kos.

Dogajanje je avstrijsko stran presenetilo. Z različnimi ugodnostmi je skušala vplivati na prepričanje Libeličanov, a neuspešno. Pomembno vlogo v dvoletnih prizadevanjih je imel župnik Anton Vogrinec, ki je prevzel vodilno vlogo v boju Libeličanov, a je zaradi groženj s smrtjo moral leta 1921 pobegniti preko meje v Dravograd.

Libeličani so boj nadaljevali, s tem da leta 1921 pravzaprav z jugoslovanske strani niso imeli neke posebne podpore, je dejal Kos. V dogajanje je posegla mednarodna komisija za dokončno rešitev meja, ki je imela sedež v Mariboru in v katero se je vključil tudi učitelj Rudolf Mencin, po rodu Libeličan. Kot član komisije je hodil po celotni severni meji in prišel tudi v Libeliče.

“In verjetno tudi vplival, da so bolj intenzivno prisluhnili želji krajanov in tudi kmetov na Libeliški gori. Vsa nasprotovanja Libeličanov in posegi mirovne konference so prinesli rezultate. V jeseni 1922 je komisija dala predlog, da Libeliče vključijo v Kraljevino SHS v zamenjavo za slabo poseljene hribe na levi strani Drave, kjer so bili prebivalci nemško usmerjeni. To je bila minimalna izguba, Libeliče so pomenile nekaj veliko večjega,” je ocenil Kos.

V Libeliče je nato 30. septembra 1922 prišla jugoslovanska obmejna straža, v vasi je 1. oktobra sledilo veliko slavje. S tem so Libeličani, kot je dejal Kos, kar se tiče narodnostnih pravic, zaživeli pristno slovensko življenje, so pa kljub temu ostali še naprej gospodarsko močno povezani z Avstrijo.

“Plebiscitna zgodba je živela v podzavesti Libeličanov. To ni bila stvar širše debate, tu in tam se je to omenilo. Prva večja proslava je bila leta 1972 ob okrogli obletnici. Takrat se je tu res zbralo ogromno ljudi, ne le iz Slovenije, ampak tudi iz drugih jugoslovanskih republik. Takrat smo prvič pravzaprav tako javno začutili, da smo nekaj posebnega,” je dejal Kos.

“O plebiscitu so razlagali posamezniki, ki so sodelovali pri teh dogodkih, pripovedovali so svoje zgodbe, ampak stalno moram poudariti, da je to bila intimna zgodba, da se o njej ni govorilo v gostilnah, ko se je pilo,” se spominja Kos. Tudi zato je, ko je začel delati v Koroškem pokrajinskem muzeju, začel razmišljati, kako bi zgodbo bolj predstavili javnosti.

Razstave in druga ponudba Libelič privlačijo tudi goste z druge strani meje

Prvo razstavo o koroškem plebiscitu so v muzeju v Slovenj Gradcu postavili okoli leta 1990, nato pa so leta 1997 plebiscitno zgodbo predstavili v prvem nadstropju mogočne stavbe libeliškega župnišča ob robu vasi. Takrat so tako lahko obiskovalcem Libelič poleg že prej znane kostnice predstavili tudi plebiscitni del zgodovine.

Sledila je še ureditev kmečke zbirke v bližnjem gospodarskem poslopju, kjer so zbrali prek 900 različnih kmečkih predmetov. V Libeliče je pritegnila dodatno število obiskovalcev, hkrati so turistično ponudbo razširili z ureditvijo t. i. črne kuhinje v pritličju župnišča in šolske učilnice, kakršna je ta bila v preteklosti.

“Tako je nastala zelo lepa ponudba vasi Libeliče. Včasih smo imeli ob sobotah tudi od pet do deset avtobusov obiskovalcev. Epidemija je obisk oklestila. Upamo, da se bo stvar obnovila,” se nadeja Kos, ki opaža tudi povečanje zanimanja turistov z avstrijske strani.

Zgodovinar Marjan Kos je večkrat zapisal, da jugoslovanska država Libeličanov za domoljubno dejanje ni nagradila. Danes plebiscitna zgodba živi v ljudeh, ki so, kot je dejal v intervjuju, v Libeličah še vedno zelo povezani. So gostoljubni, si med seboj pomagajo, kulturni utrip je živahen, aktivni so lokalni vodiči, ljudje se v vas priseljujejo. Edino, kar manjka, je gostilna, je še dejal Kos in v isti sapi dodal, da pa imajo pod vasjo manjše športno letališče.

Pogovarjala se je Vesna Pušnik Brezovnik

Zgodovinar Marjan Kos, po rodu iz Libelič, se spominja, da je bila zgodba o priključitvi Libelič k matični domovini med vaščani vedno prisotna, a bolj intimno. V zadnjih desetletjih pa libeliška zgodba skupaj z ostalo dediščino v kraj privablja mnoge obiskovalce. "S tem širimo tudi idejo slovenstva, ne samo Libelič," je Kos dejal za STA.