Danes, 4. maja, obeležujemo florjanovo, god svetega Florijana, ki je po mnogih krajih ljudski praznik. Sveti Florijan je namreč eden od priljubljenih svetnikov, ki med drgim varuje pred ognjem in je tudi zavetnik gasilcev.
Ime Florijan, z različicama Florjan in Florian, izhaja iz latinskega imena Florianus, izpeljanega iz Florus. V latinščini ime Florus pomeni cvetoč, svetel, sijajen, krasen. Florijan pa se imenuje tudi zelo znan svetnik, ki je bil rimski vojščak in mučenec v času rimskega cesarja Dioklecijana ter velja za zavetnika, ki nas varuje pred ognjem, sušo, povodnjami in vojsko. Za svojega zavetnika pa so si ga izbrali tudi gasilci. V Sloveniji je po sv. Florijanu poimenovanih 44 cerkva. Po njem nosi ime tudi več krajev in zaselkov, različne upodobitve sv. Florijana pa krasijo številne gasilske domove po vsej Sloveniji, je zapisano na spletnis strani Gasilske zveze Slovenije.
Florijan je zavetnik gasilcev in ga pogosto upodabljajo, ko z vrčem vode gasi ogenj. Je priprošnjik tistih, čigar domove pogosto ogrožata požar ali strela. Tako se dasilci na Florjanovo spomnijo vseh tovarišev, ki so umrli ali bili poškodovani, ko so pomagali drugim in se pri mašah zahvalili ter prosili svojega zavetnika za varnost na intervencijah, vajah ter ostalih aktivnostih. Mi pa se ob tej priložnosti zahvalimo vsem poklicnim in prostovoljnim gasilcem, ki so nam ves čas na razpolago, pripravljeni nuditi pomoč in nesebično žrtvovati svoje življenje za pomoč drugim.
Kot zanimivost, v knjigi Florjanovo (Dušica Kunaver) je navedeno, da na florjanovo gospodinje niso smele peči, niti zakuriti peči. Tudi kovači tega dne niso delali, saj so se bali zameriti svetemu Florjanu.
Gospodinje pa so v Mežiški dolini na večer pred florjanovim položile v star klobuk klobaso, jajca in mošt in nato pa so ta klobuk položile na ugaslo ognjišče poleg trsk. Ponoči se je eden od vaških fantov pritihotapil v hišo, zakuril ogenj s pripravljenim lesom, spil mošt in vtaknil jajca in klobaso v malho in tiho odšel. Ob koncu takih obhodov so se fantje zbrali pod vaško lipo, gospodinje pa so medtem pekle cvrtje jajčno cvrtje, ki je bilo tega dne obredna jed.
Jajčarija je danes značilna zlasti za območje Črne na Koroškem. Fantje pa na predvečer sv. Florijana oziroma na prvo soboto po Florjanovem pobirajo jajca tudi še v nekaterih drugih krajih na Koroškem in Štajerskem ter v naslednjih tednih pripravijo veselico oziroma gavdo, ki jo imenujejo Jajčarija.
Na predvečer 4. maja se fantje odpravijo od hiše do hiše. Nekoč je veljalo, da če je vreme na ta dan slabo, se datum prestavi. Prav tako se dandanes v nekaterih krajih, ko je večidel mladih fantov med tednom v šolah in v službah dogovorijo za dan, ki pade na petek ali soboto in je najbliže godovanju sv. Florijana, ponekod pa še vedno pobirajo jajca iz 3. na 4. maj, ne glede na dan v tednu.
V knjigi Občina Ravne na Koroškem, ki je sestavni del projekta ‘način življenja Slovencev v 20. stoletju’ je Karla Oder leta 2007 zapisala, da se je Jajčarija do 90-ih let ohranila v Javorju, Ludranskem vrhu, Bistri, Jazbini in Koprivni. Do začetka 50-ih let so “ledični” fantje na dan pred svetnikom že zgodaj popoldan začeli pobirati jajca pri kmetijah, ki so sicer sodelovale pri skupnih delih. Jajca so morali pobrati do polnoči, gospodinje pa so jim dale še masti in belega kruha. Iz nagajivosti so kdaj stopili tudi k drugim kmetijam in domačim fantom pobrali jajca, kar je pogosto izzvalo pretep.
Fantje so pred vsako hišo zaigrali in zapeli, gospodinja pa jim je v hiši postregla z malico in pijačo, neporočeno dekle pa s šopkom. Fantje so morali za jajca prositi, iz blagoslovljenega lesa pa so naredili križ in z nekaj lesa zakurili v kuhinji. Ko so hišo zapuščali, so za sabo pometli s svojo metlo, da niso puščali nereda. Naslednji dan ali tudi konec tedna so se zbrali pri največjem kmetu, ki jim je dal na razpolago skedenj, mošt in žganje, da so se lahko zabavali. Najpomembnejša jed so bile “šnite”, ki so jih pekla dekleta, jedli so še okisana jajca in pili surova.
Kot še piše Karla Oder, se je šega v 50-ih in 60-ih letih razširila na večje območje (ne samo na določene kmetije). Konec 80-ih let so se fantje zbrali v gostilni ali pri kmetu, kjer je bila potem Jajčarija. Jajca so pobirali do jutra. Pri vsaki hiši so morali jajca poiskati, skrita so lahko bila v mleku, pepelu, cvetju, nikakor pa ne v predalih ali kredencah. Dekleta so pripravila šopek iz cvetja, ki je cvetelo v hiši, in vejice rožmarina. Iz blagoslovljenega lesa so fantje naredili križe in zakurili v štedilniku. Preden pa so odšli, so pojedli pripravljeno malico na mizi in pustili sporočilo, kdaj in kje bo Jajčarija, ki je morala biti v naslednjih 14 dneh. Na njej pa so potem poleg šnit, surovih in okisanih jajc jedli še potico, prekajeno meso in pecivo. V spodnjem delu Mežiške doline Jajčarija ni bila znana, so pa še po drugi svetovni vojni na Florjanovo za kosilo spekli šnite.
V današnjem času pa na sv. Florijana, večer pred godom cerkvenega patrona ali na soboto, domači, neporočeni fantje hodijo od hiše do hiše, pobirajo nastavljena jajca ter zraven tudi zapojejo. In tako bo med drugim to soboto tudi v Ludranskem vrhu, Bistri in Javorju. Kmalu pa bodo, če bodo ukrepi dopuščali, v vsakem kraju pripravili še veselico oziroma »gavdo«, ki jo imenujejo Jajčarija.
Nekoč je moralo biti število pripravljenih jajc pri posamezni hiši liho. Če so jih gospodinje pripravile sodo število, so morali fantje manjkajoče jajce, ki je bilo premišljeno skrito, poiskati. Lahko je bilo kjer koli: v moki, sladkorju, pepelu, krušni peči, štedilniku ali celo v čevlju na nogi. Če je bilo jajce skrito v dimniku, je bilo prav tako črno kot njegov najditelj. Šele ko so fantje skrito jajce našli, so lahko vzeli ostala jajca z mize.
Danes v večini krajev tega več ni. Še vedno pa velja, da če v hiši ni jajc ali pa so jih gospodinje pozabile pripraviti, da jim fantje v tem primeru tudi ponagajajo in se jim »maščujejo« s kakšno vragolijo. Tako se zna zgoditi, da tisti, ki zjutraj prvi vstane, prime za namazano kljuko, najde določen kos orodja ali kakšno drugo stvar na drevesu …
Predvsem v preteklosti je bilo pobiranje jajc za fante priložnost, da so spoznali dekleta, danes sicer temu ne pripisujejo več tolikšnega pomena, čeprav pri nekaterih hišah še vedno pripravijo šopke, kar je že nekoč pomenilo, da so v hiši neporočena dekleta. Zagotovo pa tudi v današnjem času kakšen fant spozna svojo bodočo ženo ravno na »gavdi« in morda bo temu tako tudi Jajčarijah, ki se bodo v naslednjih mesecih odvile na območju Črna na Koroškem, kamor ste prisrčno vabljeni že danes
Vir: Knjiga Florjanovo (Dušica Kunaver), Gasilska zveza Slovenije, knjiga Občina Ravne na Koroškem (Karla Oder) in Zavod za varstvo kulturne dediščine
