Search
Close this search box.

Napeto nočno vračanje iz šole v naravi na Koroško

Posebno izkušnjo iz osamosvojitvene vojne imajo takratni četrtošolci in njihovi spremljevalci iz Slovenj Gradca in okolice, ki so se morali zaradi zaprtih cest v Sloveniji iz šole v naravi v Fiesi na Koroško vrniti prek Italije in Avstrije. Dogajanje je bilo zelo napeto, se spominjajo.

Na enotedensko šolo v naravi v počitniški dom v Fiesi so se junija 1991 skupaj s spremljevalci odpravili četrtošolci takratne Osnovne šole Franja Vrunča Slovenj Gradec in Podružnične OŠ Sele-Vrhe. Skupno je bilo v šoli v naravi 91 učencev, je podatke izbrskal plavalni vaditelj in takrat razrednik 4. razreda podružnične šole Tomislav Klemenčič.

“Ko smo se 23. junija peljali z avtobusom tja, smo vsi razmišljali, kaj neki nas čaka. Čez tri dni je počilo. Nekateri starši so panično telefonirali in zahtevali, da se takoj vrnemo domov. To pa ni bilo enostavno, saj so bile barikade na cestah in prihod avtobusov je bil nemogoč. Poslušali smo poročila po radiu in TV. Stanje je bilo napeto,” je v spominih v zborniku ob stoletnici OŠ Sele-Vrhe zapisal Klemenčič. Obala je bila prazna in redki domačini so jih začudeno gledali, se spominja.

Medtem ko so otroci razmeroma brezskrbno preživljali dneve ob morju, je njihove spremljevalce in starše iz dneva v dan bolj skrbelo, še posebej, ker so tudi nebo nad slovensko Obalo preletavala vojaška letala.K sreči je bilo tam zaklonišče in so se imeli kam umakniti, s tem smo lahko deloma pomirili tudi starše,” se spominja takratna direktorica slovenjgraškega centra za socialno delo (CSD) Boža Vitežnik Raj. Takrat je namreč počitniški dom upravljal CSD, ki je tam imel upravnika Ivana Ajtnika.

Zaklonišča za morebitni umik se spominja tudi takrat četrtošolec Mitja Repnik. Kot je dodal, pa kot udeleženci šole v naravi niso občutili napetosti in strahu, saj niti niso vedeli točno, kaj se dogaja.

“Edina sprememba je bila, da nam niso več dovolili telefonirati domov,” je povedal Repnik, danes tudi sam učitelj v Glasbeni šoli Slovenj Gradec. V pogovoru za STA je zato izrazil občudovanje in spoštovanje učiteljem in spremljevalcem, ki so bili z njimi v Fiesi. Danes, ko ima tudi vsak učenec svoj telefon, bi bilo to zagotovo drugače, je dodal.

“Trudili smo se, da otroci ne bi vedeli, kaj se dogaja,” je za STA povedala vodja šole v naravi, danes upokojena učiteljica Polona Vajt. Pred odhodom v Fieso po njenih besedah sploh ni bilo dileme, ali naj gredo ali ne, nihče si namreč ni predstavljal, da bi se lahko razmere tako hitro zaostrile.

Glede na dogajanje so ocenili, da vrnitev z vlakom ne bi bila dovolj varna, zato so se v dogovorih s slovenjgraško civilno zaščito in šolo odločili za avtobusni prevoz. Kdaj bodo ponje prišli avtobusi in če sploh, pa niso vedeli, saj je bila komunikacija otežena, razmere pa nepredvidljive.

Na večer odhoda je danes na Koroškem in širše poznan radijski glas in glas mnogih likov iz risank Dušan Stojanovič, takrat plavalni vaditelj, prek ozvočenja prebral zgodbo za lahko noč, nato pa so otroci odšli spat. A so jih kmalu zatem zbudili – ponje sta se namreč pripeljala avtobusa s pogumnimi koroškimi šoferji. Brez dokumentov za prehajanje meddržavne meje so se nato odpravili proti takrat jugoslovansko-italijanski meji.

“Prvi šok je bil, ko smo prišli na italijansko mejo in je na avtobus prišel policist ali vojak s puško. Takrat smo šele videli, da gre zares,” se spominja Repnik. Stojanovič pa dodaja, da je bilo za prehod meje z Italijo in Avstrijo, kjer so se znašli v koloni tujih turistov, potrebnega tudi nekaj pregovarjanja, na koncu pa so bili vendarle uspešni.

Vožnja proti Koroški je trajala celo noč. Za nami je bila dolga pot. Na mejnem prehodu Vič pri Dravogradu nas je čakalo policijsko vozilo, ki nas je spremljalo skozi Dravograd, kjer so boji še potekali. Na Selah so nas čakali redki starši. Presenetili smo jih s telefonskim klicem, naj pridejo po otroke,” je v omenjenem zborniku zapisal Klemenčič.

V Slovenj Gradcu je otroke pred upravno enoto čakalo nekaj staršev, ki jih je medtem dosegla informacija o povratku, druge otroke so domov odpeljali s pomočjo gasilcev in drugih. “Spomnim se, da sem šel domov spat, potem pa so nas že kmalu zbudile sirene,” je še povedal Repnik. Stojanovič pa, da je takoj po vrnitvi iz Fiese osamosvojitveno vojno aktivno spremljal tudi kot sodelavec Koroškega radia.