Samooskrba s hrano je pomembno vprašanje ob pandemiji koronavirusa, v času zapiranja meja in izrednih razmer v mnogih državah. Slovenija ni v celoti samooskrbna, temveč je samooskrbna le v nekaj kategorijah agroživilskih proizvodov. Strokovnjaki menijo, da prostor za spremembe na bolje je, a pridelave ni smiselno povečevati za vsako ceno.
Slovenija je bila leta 2018 po začasnih podatkih Statističnega urada RS – za lani ti še niso na voljo – v celoti samooskrbna z mlekom, govejim in telečjim mesom ter perutninskim mesom. Najvišja je bila stopnja samooskrbe z mlekom, ki je dosegla 128 odstotkov. To pomeni, da je Slovenija doma proizvedla za slabo tretjino več mleka, kot ga je porabila. Stopnja samooskrbe pri govejem in telečjem ter perutninskem mesu je dosegla 109 odstotkov.
Stopnje samooskrbe so bile leta 2018 v primerjavi z letom prej višje pri žitu, zelenjavi, sadju, jajcih in medu, znižale pa so se pri krompirju, mesu in mleku. Stopnje v medletni primerjavi sicer po pojasnilih statistikov precej nihajo, saj so odvisne od sprememb v obsegu pridelave in porabe.
Zaradi večje rasti domače proizvodnje od porabe se je povečala samooskrba z mesom drobnice (dosegla je 92 odstotkov), samooskrba s prašičjim mesom pa je ostala na ravni iz leta 2017 (38 odstotkov). Samooskrba z jajci je bila leta 2018 96-odstotna, z medom pa 79-odstotna.
Stopnja samooskrbe z žitom je bila 68-odstotna, s krompirjem pa 48 odstotkov. Malenkost večja kot leta 2017 je bila leta 2018 samooskrba z zelenjavo (39 odstotkov), najbolj pa se je vpliv dobre letine izrazil pri sadju, kjer je stopnja samooskrbe znašala 48 odstotkov in je bila s tem močno nad povprečjem zadnjih petih let.
Blagovna menjava agroživilskih proizvodov je leta 2018 presegla 3,8 milijarde evrov. Na večjo menjavo sta vplivala večji izvoz in uvoz, pri čemer je bila rast uvoza večja za nekaj manj kot pet odstotkov. Izvoz je pokril 57,1 odstotka uvoza, kar je slabe tri odstotne točke več kot leta 2017. Trgovinski primanjkljaj je na tem področju dosegel približno 1,05 milijarde evrov.
Kljub motnjam se lakote ni bati
Samooskrba z lokalnimi živili je velikega pomena, saj zagotavlja državno varnost za obdobje gospodarskih kriz in zmanjšuje odvisnost od zunanje trgovine, kar je pomembno predvsem v času motene globalne oskrbe, so za STA navedli na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Po mnenju direktorice Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS Tatjane Zagorc se v trenutnih razmerah splošnega pomanjkanja živil kljub pomanjkljivi samooskrbi Slovenije ni bati. Kot je nedavno dejala v intervjuju za Dnevnik, je zalog surovin in živil v nasprotju z zaščitno opremo dovolj.
“Poleg tega se v času epidemije potrebe po hrani na prebivalca ne povečajo toliko, kot se povečajo potrebe zdravstvenega osebja, podjetij in posameznikov po zaščitni opremi,” je dodala. Poudarila je, da bi nekaterih izdelkov sicer lahko za nekaj časa zmanjkalo, a le v primeru in za čas popolnega zaprtja državnih meja.
Lokalna hrana ena od prioritet skupne kmetijske politike
Spodbujanje kratkih oskrbnih verig in lokalna hrana sta po navedbah kmetijskega ministrstva ena od prioritet skupne kmetijske politike EU in tudi strateška usmeritev slovenske kmetijske politike.
Uživanje lokalne hrane in s tem lokalno trajnostno oskrbo ministrstvo med drugim izvaja prek tradicionalnega slovenskega zajtrka ter sheme šolskega sadja in zelenjave. V podporo slovenskim pridelovalcem in predelovalcem hrane je tudi splošna promocija osveščanja potrošnikov o pomenu uživanja lokalne, v Sloveniji pridelane hrane, pa tudi nova shema kakovosti Izbrana kakovost.
“Za zagotavljanje samooskrbe pa sta ključnega pomena zlasti varstvo kmetijskih zemljišč pred spreminjanjem namenske rabe in odpravljanje zaraščanja kmetijskih zemljišč,” so še poudarili na ministrstvu.
Le omejene možnosti za spremembe na bolje?
Glede na razpoložljive kmetijske površine v Sloveniji so pri samooskrbi možne določene spremembe, zelo velike pa ne, je za STA ocenil agrarni ekonomist Stane Kavčič. Da bi jih dosegli, so po njegovih besedah nujni drugačni pristopi na področju organiziranja agroživilskih verig.
Govedorejo bi lahko po njegovih besedah v še večji meri vezali na travinje, ki ga sicer razen z drobnico težko izkoristimo za pridelavo hrane, njivske površine, ki jih imamo v vsakem primeru premalo, pa namenili pridelavi hrane neposredno za ljudi. “A to se lahko vzpostavi le na podlagi za akterje privlačnih cenovnih razmerij,” je opozoril. Na dolgi rok je to predvsem stvar organiziranosti verig s hrano in ne političnih ukrepov, je prepričan. “Proizvajati nekaj doma za vsako ceno, če za to nimamo pogojev, pa je nesmisel,” je še dodal.
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar medtem meni, da koncept spodbujanja samooskrbe, ki je največkrat v ospredju v Sloveniji, ni ustrezen. “Pojem samooskrbe, ki se obravnava v javnosti, namreč vključuje le kmetijske surovine, ki pa v veliki meri niso užitne. Danes uživamo veliko bolj kompleksno hrano kot pred desetletji,” je dejal.
Indikator stanja Slovenije na področju samooskrbe bi morala biti po njegovem mnenju konkurenčnost kmetijsko-živilskega sistema, torej povezanost oz. sodelovanje kmetijstva kot pridelovalca surovin in živilskopredelovalne industrije, ki izdeluje končne izdelke. “Politika bi si morala prizadevati, da bi ta sistem postal bolj konkurenčen,” je poudaril za STA.
Kriza kot priložnost za izboljšave
Kuhar meni, da je kriza zaradi pandemije novega koronavirusa lahko priložnost za spremembe na bolje. Sicer pa bo po njegovem mnenju nedvomno vplivala na cene živil, vendar ne vseh. Zaradi nekaterih omejitev, ki so jih prinesli protikoronski ukrepi, se je povpraševanje po določenih izdelkih, kot so pijače, namreč zmanjšalo.
Tudi Kavčič je prepričan, da bodo nekateri ukrepi šli v smeri povečanja samooskrbe, se pa boji, da “nastavki niso najbolj posrečeni”. Pozval je k spremembam kmetijske politike, da bi s proračunskimi plačili prvenstveno nagradili tiste, ki hrano v resnici pridelujejo. Trenutni ukrepi so posredno v veliki meri pripeljali do tega, da na nekaterih območjih pridelamo zelo malo ali skoraj ničesar, marsikje pa veliko manj, kot bi lahko, je dodal.
Zagorčeva prav tako pričakuje spremembe v slovenskem kmetijstvu in živilski industriji. Pričakuje predvsem, da se bo utrdil njun strateški položaj.
Besedilo: Matej Luzar
