Primož Suhodolčan: “Danes največkrat podarjam knjige. Če dobim v zameno veselje v očeh, je to zame dovolj in nekaj najlepšega.”

Statistični podatki, ki smo jim prebirali ob nedavnem Svetovnem dnevu boja proti revščini, so hudo zgovorni. Če jim prištejemo še socialne stiske, v katere prebivalce naše države iz dneva v dan bolj peha epidemija novega koronavirusa, v našo prihodnost gledamo z resnim obrazom.

Že zdaj ogromno staršev svojim otrokom ni moglo privoščiti niti dneva počitnic na morju, pa čeprav bi bilo to iz zdravstvenih razlogov nujno, kako bo prihodnje leto, si ne upamo niti pomisliti. Tudi veliko starostnikov o takšni možnosti najbrž lahko le sanja. Prav zanje, za otroke in ostarele iz socialno ogroženih okolij, pri Rdečem križu Slovenije še vedno poteka dobrodelna akcija Peljimo jih na morje. Pred dnevi se je med ambasadorje akcije vpisal tudi priljubljeni pisatelj, avtor številnih mladinskih uspešnic, Primož Suhodolčan, ki se zaveda stisk in težav ljudi iz deprivilegiranih okolij in jih dobro razume.

Ste človek, ki mu je v življenju uspelo. Kaj vam osebno pomeni uspeh, ste si kdaj mislili, da boste postali eden najbolj prepoznavnih Slovencev?

Kaj je to uspeh? Zame je uspeh tudi to, da si z nekom izmenjaš prijazen nasmeh. Kar se tiče uspeha, sem hkrati ponosen in ponižen. Zadovoljen sem, da se lahko potrepljam po ramenu, po drugi strani pa vem, kaj za nekatere prinaša in kaj odnaša življenje. Vse, ki si prizadevajo narediti svet boljši, enako spoštujem. Lahko je to doktor znanosti, profesorica, prodajalka v trgovini, delavec za tekočim trakom, šofer tovornjaka, medicinska sestra ali ekipa, ki prazni kante za smeti.

Kot mladinskega pisatelja vas učitelji radi vabijo v šole, da otrokom predstavite svoje junake in svoj pogled na svet. Kaj vas otroci sprašujejo in kako jim odgovarjate? Jih zanima, kako uspeti v življenju kot tisti vrhunski športniki, o katerih pišete v svojih knjigah?

Zelo sem vesel, kadar sem med mladimi bralci. Med nastopom jim predstavim svoje junake na prav poseben način. Največkrat jim poskušam dokazati, da je vse, kar je napisano v mojih knjigah, resnica, samo resnica in nič kaj drugega kot resnica. Na primer, kako je začel s košarko Goran Dragić. Pravkar smo ga gledali v finalu NBA. Čeprav je bil ves polomljen, je hotel na igrišče. In je tudi šel! Začel pa je kot majhen, suhljat fantič na Iliriji.

Čeprav imate v prvi vrsti opravka z najbolj uspešnimi ljudmi na tem planetu, pa gotovo v življenju srečate tudi takšne, ki niso imeli takšne sreče, moči, pameti ali trdne volje. Bržčas se tudi zavedate, da vsi ne moremo biti najboljši, nenazadnje so na odru za zmagovalce samo tri stopničke, in če se zelo trudiš, pa ti vseeno ne uspe, si razočaran še bolj. Kaj menite?

V življenju obstajajo zmagovalci in zmagovalci. Nekateri pravijo, da si zmagovalec, če si najboljši po dobičku na borzi, največji pisarni ali premagovanju tistih, ki se ne morejo in ne znajo upreti. Drugi pa je zmagovalec v glavi in v srcu, kot so junakinje in junaki, katerih zgodbe sem opisal v svojih knjigah. Tina Maze, Goran Dragić in Anže Kopitar so takšni zmagovalci. Seveda so bila tudi v njihovem življenju velika razočaranja, vendar želja po ‘Gremo naprej’ pri tem zelo pomaga. Za najbolj strmim hribom se vedno odpre najlepši svet.

Veliko ste na terenu, med otroki, med ljudmi nasploh. Kakšna je vaša izkušnja z revščino, vam kdaj pade v oči?

Naša domača hiša na Prevaljah je bila vedno odprta za vse. Sam sem imel srečo, da mi v resnici ničesar ni manjkalo. Ker smo se doma tudi veliko pogovarjali, sem že takrat vedel, da nekateri te sreče žal nimajo. Zato sem velikokrat svoje igrače, kakšen avtomobilček na primer, podaril nekomu, ki tega ni mogel imeti. Potem smo lahko vsi skupaj uživali v avtomobilskih dirkah in bilo je enkratno. No, kar nisem podaril jaz, je kasneje moja mama skoraj vse podarila otrokom, za katere je vedela, da si tega ne morejo privoščiti.  Danes pa največkrat podarjam knjige. Če dobim v zameno veselje v očeh, je to zame dovolj in nekaj najlepšega.

Kaj vam osebno pomeni solidarnost, ste prepričani, da se človeku v življenju dobro z dobrim vrača, ali je to že arhaična filozofija, ki z današnjo realnostjo nima nobene zveze?

Ljudje smo enaki, kot smo bili pred tisoč leti, smo danes in bomo še čez tisoč let. Naše življenjsko delovanje bo vedno ostalo enako ali vsaj zelo podobno. Veselje, žalost, sreča, nesreča, jeza, ljubosumje, ljubezen, objemi  in nasmehi nas bodo večno spremljali. Zato trdno verjamem, da kar gre naokrog, zagotovo pride nazaj. Prepričan sem, da se dobro vedno z dobrim vrača. Tako kot na drugi strani jeza, hudobija in nasilje vedno povzročijo samo še več tega istega. Ni potrebno biti starogrški filozof ali novodobni guru, da to ugotoviš ter poskušaš nekaj narediti in spremeniti.

Sodeč po naslovih vaših knjižnih uspešnic ste zelo zabaven človek, ki mu smisla za humor ne manjka, navzlic dejstvu, da ste bili rojeni v zelo resnem in strogem okolju, vaš oče je bil ravnatelj, mama knjižničarka. Ste takšni po naravi ali delate kakšne vaje za smeh in dobro voljo?

Resno in strogo okolje? Prav nasprotno! Pri nas je vladal moto: Dan brez smeha je izgubljen dan. Tudi s tem je oče je dobil kar veliko navdiha za svoje zabavne zgodbe. Tako sem bil prvi model za Petra Nosa , ker sem bil nenehno potolčen. Ta odnos do pozitivnega razmišljanja in optimizma se je prenesel tudi na mlajše generacije. Kadar smo skupaj s sestrino družino, ves čas treniramo zelo glasen smeh. Za nedeljsko kosilo nas zato vedno posadijo v posebno sobo, da zaradi neprestanega govorjenja in režanja ne motimo ostalih gostov.

Kakšna je vaša prva izkušnja z morjem, kje ste se naučili plavati, kakšne spomine imate na počitnice ob morju?

Prav zanimivo je bilo, ko smo se štirje v fičku, zraven pa še šotor, kovčki, igrače, brisače in kar je še bilo tega, odpeljali na morje. Brez klime, avtoceste in prenosnih telefonov, pa smo vseeno zelo uživali. Ko smo se peljali čez Črni kal, smo vsi tekmovali, kdo bo izza ovinka prvi videl morje. Plavati pa sem se naučil tako, da so me pač vrgli v vodo. Ker me po površini še ni neslo, sem plaval tik pod gladino, dvignil glavo, zajel sapo kot tjulenj in se spet potopil. Do konca poletja pa mi je že uspelo plavati tudi na površini.

Primož Suhodolčan na morju.

Ste tudi sami kdaj bili na otroškem ali mladinskem letovanju. Kaj vam je ostalo v spominu?

Naša občina je imela otroško in mladinsko letovišče v Karigadorju v Istri. Spali smo v šoli, na telovadnih blazinah in pogradih. Neizmerno smo uživali. Druženje, veselje, morje, sonce, prijatelji in taborni ogenj zvečer. Nepozabno! Nekaj let kasneje sva se z Liljano tja vrnila tudi kot vzgojitelja.

Kako, kje ste letos preživeli poletne počitnice?

Prav posebna izkušnja je bila, ko sva z Liljano letos prvič najela avtodom in jo mahnila proti jugu. Malo ob Kolpi v Vinici, malo v Podzemlju in še malo kje drugje. Vsako jutro sem s kolesom naredil velik krog in v tistih dneh sem prevozil skoraj celo Belo krajino.

Kako gledate na našo akcijo Peljimo jih na morje, poznate tudi sami kakšnega otroka ali starejšega iz vaše soseščine, ki bi ga vi osebno radi odpeljali na morje, ker veste, da si sam tega ne more privoščiti?

Čestitam vam zanjo in mislim, da je ta akcija zelo dobrodošla. Sploh v teh časih. Z velikim veseljem bom sodeloval. Upam, da bo z mojo pomočjo in seveda s pomočjo moje družine, še kakšen otrok več lahko šel na prave morske počitnice.

Dobrodelna akcija RKS Peljimo jih na morje za leto 2020/21 še poteka!
Naj bo njeno 13. leto srečno!

Besedilo: RK Slovenije

Več iz istega kraja

Več iz iste kategorije