Lavre ocenjuje, da brez pomoči države ne bi mogli zagotoviti zadostne količine zaščitne opreme. Kdaj so jo prvič prejeli iz blagovnih rezerv, se ni spomnil

Tudi današnje pričanje direktorjev nekaterih bolnišnic pred preiskovalno komisijo DZ je pokazalo, da se je večina bolnišnic v prvem valu epidemije koronavirusa zaradi pomanjkanja zaščitne opreme znašla v stiski, nekatere tudi zaradi projekta sanacije. Nabave opreme so se večinoma lotevale same in niso čakale na pomoč države.
Janez Lavre

Direktorici novomeške in trboveljske bolnišnice, Milena Zupan Kramar in Romana Martinčič, sta pojasnili, da sta bolnišnici zaradi optimalnega ravnanja z zalogami v okviru sanacijskega programa v epidemijo šli z razmeroma majhnimi zalogami osebne varovalne opreme.

Ker je bila novomeška bolnišnica enotna vstopna točka za jugovzhodno regijo, so bile njihove potrebe še toliko večje. Zato so začeli ob težavah z dobavami in visokimi cenami opremo sami iskati na trgu, prejeli so nekaj donacij, sami pa so tudi šivali zaščitne maske.

Njihove potrebe po zaščitni opremi je zbiralo tudi ministrstvo za zdravje, prve zaloge, sicer minimalne, so iz blagovnih rezerv prejeli 3. marca lani, je pojasnila Zupan Kramarjeva. Tudi pozneje zaščitne opreme niso nehali iskati sami, čeprav jih je ministrstvo sredi marca obvestilo, da pripravljajo skupno javno naročilo za vse bolnišnice. A količine, ki so jih dobili iz blagovnih rezerv, niso bile zadostne, pa tudi kakovost zaščitne opreme ni bila ustrezna. Prve večje količine iz blagovnih rezerv so sicer dobili aprila in maja.

V celotnem obdobju epidemije so v novomeški bolnišnici sicer po oceni direktorice približno 20 odstotkov zaščitne opreme dobili iz blagovnih rezerv, ostalih 80 odstotkov pa so si priskrbeli sami. Čeprav so se vsak teden “tresli”, ali bo opreme dovolj, so jo vendarle uspeli sproti zagotavljati, tako da zaposleni in bolniki nikoli niso bili v nevarnosti, je dodala Zupan Kramarjeva.

Martinčičeva je dejala, da so zaščitno opremo sami kupovali, čeprav so z ministrstva za zdravje dobil dopis, naj je ne nabavljajo sami, saj da jo bodo prejeli iz državnih blagovnih rezerv. “Ampak minimum smo morali imeti,” je povedala. Kupovali so jo glede na ocene, koliko jo bodo potrebovali, čeprav je bilo to težko oceniti, saj izkušnje s tako epidemijo niso imeli.

Iz državnih rezerv so prejemali manjše količine opreme, Martinčičeva sklepa, da zato, ker v prvem epidemičnem valu niso bili covidna bolnišnica. Težave z dobavami so zaznali že marca, zaradi česar pravi, da kakšno noč tudi ni spala. V določenem trenutku so imeli težave zlasti z dobavo razkužil. Čeprav se niso nikoli soočali s hudim pomanjkanjem zaščitne opreme, pa so čisto na začetku epidemije nekoliko omejevali njeno uporabo, tako da so denimo kirurške maske nosili do štirih ur, ne pa do dveh.

Da so bili na “tankem ledu”, a nikoli niso prišli v situacijo, ko bi opreme popolnoma zmanjkalo, je povedala tudi direktorica Splošne bolnišnice Ptuj Anica Užmah. Tudi v tej bolnišnici ob začetku epidemije niso imeli velikih zalog, v začetku marca pa so se pojavile težave z dobavitelji ter v zagotavljanju cen po sklenjenih pogodbah. “V tej paniki smo opremo naročali tam, kjer smo jo lahko, in sprejeli cene, kakršne so bile,” je povedala Užmahova.

Medtem so na ministrstvo za zdravje in zavod za blagovne rezerve začeli pošiljati prošnje za dobavo opreme. Prvo pošiljko so dobili 3. marca, količina zaloge je bila za njihove takratne potrebe precejšnja, za poznejše potrebe pa “kaplja v morje”, je dodala direktorica. Potem ko so 18. marca od ministrstva dobili obvestilo o skupnem javnem naročilu, so vseeno nadaljevali s svojimi aktivnostmi za nabavo zaščitne opreme, saj “glede na izkušnje temu nismo zaupali”. Tako jim je vendarle uspelo zagotoviti, da opreme ni nikoli zmanjkalo, čeprav so bile zaloge res minimalne, je dodala direktorica SB Ptuj.

Tudi v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec so, potem ko so se konec januarja pojavile težave z dobavo zaščitne opreme, začeli preverjati drugačne možnosti in šli v nabave sami, je pojasnil direktor omenjene bolnišnice Janez Lavre. Obrnili so se tudi na ministrstvo za zdravje, kjer so jim pojasnili, da bodo prejeli vsa navodila. Kdaj so prvič prejeli opremo iz blagovnih rezerv, se Lavre ni spomnil, je pa povedal, da so dobili majhno količino, saj niso bili covid bolnišnica.

V drugi polovici marca pa so po njegovih besedah začeli intenzivno sodelovati z ministrstvom, kamor so sporočali svoje potrebe po zaščitni opremi in bili v dnevnih stikih. Ko so 18. marca od ministrstva dobili dopis o centraliziranih nabavah, je Lavre prosil za navodila, kaj storiti z razpisi, ki so že v teku, in dobil odgovor, da jih lahko izpeljejo do konca. Podoben dopis so sicer bolnišnice prejele junija, a Lavre takrat ni zasedal funkcije direktorja slovenjgraške bolnišnice.

Lavre je še pojasnil, da v bolnišnici v prvem valu epidemije hudih potreb po zaščitni opremi niso imeli, saj niso sprejemali covidnih bolnikov. Kljub temu pa ocenjuje, da brez pomoči države sami ne bi mogli zagotoviti zadostne količine opreme.

Nekdanji generalni direktor UKC Ljubljana in aktualni minister za zdravje Janez Poklukar pa je danes povedal, da so se v začetku epidemije sami lotili nabave zaščitne opreme in jo kupovali do 18. marca, ko so prejeli dopis ministrstva, da bo to prevzel zavod za blagovne rezerve. Ker so bili dobavni roku dolgi in so jim zelo primanjkovale maske tipa FFP2 in FFP3, so v nekem trenutku preklicali vsa podjetja v Sloveniji, ki pri delu uporabljajo tovrstne maske, da so se dogovorili za donacije, s katerimi so lahko pokrili obdobje do dobave.

Takrat so namreč imeli še za teden varovalne opreme, poleg tega so jih konec februarja začeli stalni dobavitelji obveščati, da ne morejo zagotavljati dobav in jih tudi niso.

Poraba zaščitne opreme se jim je tudi močno povečala, denimo v letu 2019 so porabili dva milijona kirurških mask, samo marca 2020 pa 450.000.

Prvo pošiljko opreme so iz blagovnih rezerv prejeli konec februarja. Opreme pri svojih zaposlenih niso fizično omejevali, so pa morali delati z njo racionalno, je povedal Poklukar. Kot je dejal, je takratni minister za zdravje Aleš Šabeder skušal situacijo, ki jo je podedoval iz prejšnjih obdobij, korektno peljati in je tudi želel podatke o zalogah po bolnišnicah itd. Kot je dejal Poklukar, Šabeder čez noč ni mogel obrniti položaja, saj denimo redni postopki dobav trajajo 40 dni.

So se pa na UKC v dneh pred odločitvijo vlade, da priskrbi opremo za javne zavode, iz “čiste previdnosti” odločili, da naročijo za šest mesecev varovalne opreme, antibiotikov in drugih nujnih stvari, ter dodatnih 30 odstotkov teh potreb, je pojasnil Polkukar.

Parlamentarna preiskava, ki jo je DZ odredil na zahtevo koalicije, se sicer večinoma nanaša na obdobje pred nastopom vlade Janeza Janše oziroma do razglasitve epidemije koronavirusa 12. marca 2020. V sklopu preiskave so že v torek zaslišali šest direktorjev bolnišnic.

Ostani na tekočem

Prijavi se na naše e-novice

Prejmite dnevno sveže ter pomembnejše novice v vaš e-poštni predal.