V preteklih dneh smo na družabnem omrežju, na profilu koroške reperke Nushy, zasledili fotografijo zanemarjenega konja. Povprašali smo jo, kaj se je z njim zgodilo? Nuša nam je, še vedno pretresena in z žalostnim glasom, zaupala zgodbo o Don Kampomu.
»Pred leti se je moje življenje odvijalo precej živahno, saj sem uživala v treniranju in tekmovanju v preskakovanju ovir – s prečudovitim lepotcem Don Kampom, ki danes šteje že 13 let,« z žalostjo v očeh pove Nuša in nadaljuje: »Don Kampom je upokojeni »športnik«. Ko je zbolel za astmo, sva prenehala tekmovati. Najino druženje pa sva skozi veliko povezanost in ljubezen nadaljevala na njemu prijazen in sprejemljiv način.«
Nuša se je odločila, da za jahanje in tekmovanje izbere drugega konja. Don, kakor ga skrajšano imenuje, pa je užival tako v družbi z novim konjem kot v družbi z njo in tistimi, ki so zanj vsakodnevno skrbeli, ga crkljali, se mu posvečali in ga imeli radi.
Nuša nadaljuje: »Z veliko ljubeznijo smo mu s pomočjo, takrat bližnjih, ustvarili potrebne in idealne pogoje za bivanje glede na njegovo bolezen. Odprti hlev, imenovan »Lavf štala«, z velikim pašnikom za svobodno gibanje na svežem zraku, kar je osnovni pogoj, ki omiljuje bolezen, saj zaprti in prašni prostori nikakor niso primerni za takšne konje.«
Poleg vsega je Nuša skrbela, da je imel Don ves čas na razpolago primerno prehrano in dodatke ter nego. »Vse skupaj je ustvarjalo prijetnost našega sobivanja. Njegova brezpogojnost, ko je s svojo močno energijo kljub bolezni ustvarjal neverjetno podporo, je bila preprosto nenadomestljiva,« še pove Nuša.
Sledila je najtežja odločitev v Nušinem življenju.
»Pred dvema letoma je v mojem življenju prišlo do nepričakovanih sprememb. Posledično je postal moj čas in druženje z Donom omejen, kar me je dolgo časa bremenilo. Postavljena sem bila pred dejstvo. Zavedala sem se, da je Don tisti, ki potrebuje ob sebi družbo in ljudi, ki ga bodo neomejeno razvajali in crkljali, kot je tega bil vajen do takrat. Tako sem začela zanj iskati nekoga, ki bi mu omogočil to, kar je želel in potreboval, saj mu vsega tega sama v tej meri nisem več mogla nuditi. To je bila ena od mojih najtežjih odločitev,« pove Nuša.
In nadaljuje: »Po daljšem času sem končno našla primerno okolje s prijaznimi ljudmi. No, Vsaj mislila sem, da sem ga. Okolje se mi je zdelo za Dona primerno, še bolj primerno pa to, da je bilo v bližini tudi dovolj ljudi in predvsem otrok, ki so ga bili pripravljeni sprejeti in skrbeti zanj. Vendar se je na koncu izkazalo drugače. Izbrala sem napačne skrbnike za ljubega Dona.«
»V začetku sem ga nekajkrat obiskala in pocrkljala. Z novimi oskrbniki sem se dogovorila, da me obvestijo, v kolikor zanj ne bi več mogli skrbeti ali v primeru, da se mu poslabša zdravstveno stanje in bomo skupaj iskali rešitve. Hkrati pa sem bila pomirjena, ker sem verjela, da je našel dom: torej prostor in ljudi v sobivanju, ki bodo zanj skrbeli, kot mu pripada ter da nudijo drug drugemu tisto energijo, ki se lahko ustvari samo med Donom in ljudmi,« opisuje dogajanje Nuša.
Zgodil se je preobrat, Dona so prodali, brez Nušine vednosti.
»Okoliščine so nanesle, da sem še isto uro izvedela, da so Dona prodali, ne da bi se posvetovali z menoj. Odgovora, zakaj, nisem dobila. Le, da »ni bil več primeren« zaradi svojega »obnašanja«. Začela se je moja kalvarija, ko sem začutila, da ga preprosto moram »rešiti«. Po nekaj dolgih dneh mi je uspelo in popolnoma sesuta sem strmela s široko odprtimi očmi vanj, ko sem ga »našla« v zaprtem prostoru, na trdem in vlažnem betonu, med iztrebki – hvaležna, da je to trajalo le nekaj dni. A skrušena, ko sem zagledala njegovo shirano, zanemarjeno in umazano telo, ki pa zagotovo ni bilo posledica zadnjih nekaj dni. Hvaležna sem bila, da sem sledila svojemu občutku, da ga moram »rešiti«, četudi za to nimam nobenih osnovnih pogojev,« pripoveduje Nuša, ki je danes vesela, da je sledila srcu in s tem pomagala Donu.
»Na pomoč so mi priskočili dobri ljudje, ki so mi takoj ponudili začasno rešitev, da smo ga lahko prepeljali v zdravo in njemu primerno okolje, kjer v sobivanju z osebo, ki mu, kot jaz, brezpogojno pomaga, skrbimo zanj na primeren način. Moja naloga ni, da se ukvarjam s tem, zakaj in kako je prišlo sploh do takšnih okoliščin, četudi sem vprašala. Moj namen ni izgubljati časa in energije v iskanju vzrokov in obsojanju, saj za nazaj ničesar ne morem rešiti. Pomembno je resnično samo to, da sem sledila občutku in srcu in se odločila osredotočiti na REŠITI STANJE ZDAJ,” dodaja Nuša.
Nuša ostaja pozitivna: “Zato sem resnično hvaležna vsem, ki so pripomogli k temu, da smo Dona »pripeljali nazaj« in ga »rešili«. Moje srce se počasi sestavlja nazaj, saj se Don že po nekaj dneh počuti bolje. A kljub temu sama še vedno nimam teh pogojev, da bi mu nudila, kar mu pripada, zato si mu želim najti »pravi dom«. Kot sem to želela že prej. S pomočjo drugih sem naredila vse, kar sem mogla zanj. V sebi težko sprejmem dejstva, da je možno in mogoče, da sem ga dobila v takšnem stanju. Še težje, da je preprosto bil »izobčen« in »nepomemben«. Tega si ne želi nihče od nas, tega si ne želijo niti živali«
Zdaj Don ponovno išče dom.
Vse, kar si želim zdaj, je, da Donu najdem DOM. Da resnično pride v njemu prijazno okolje, torej med ljudi, ki pa ga bodo imeli brezpogojno radi, četudi jim ne prinaša bogastva ali pomembnosti. Da ga bodo sprejeli takšnega, kot je. Kajti vem in prepričana sem, da mu je takšen dom namenjen in da še obstajajo ljudje, ne glede na to kruto izkušnjo, ki ga bodo sprejeli. Ljudi, ki bodo dojeli, da je njegov namen drugačen in da lahko v sobivanju z njim vzpostavijo tisto ljubezen, moč in podporo, kar vse je lahko nudil meni in kar vse lahko še komu nudi samo on, za konec pove Nuša.«
Tudi mi ne bomo sodili, ampak se pridružujemo njeni želji in vas vabimo, da s skupnimi močmi najdemo Donu dom. Če želite pomagati ali pa spremljati, kaj se s konjem dogaja, spremljajte Nušo: https://www.instagram.com/nushymusic/
