28. decembra praznujemo že skoraj pozabljen, a nekoč pomemben praznik tepežni dan.
Tepežkanje je bilo v času naših babic in prababic blagoslov, ki naj bi z narave, to ponazarja šiba, prehajal na ljudi. Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Gorje pa, če pri hiši tepežkarjem niso odprli vrat – udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče – celo leto jih je namreč čakala nesreča.
In kakšna je morala biti šiba za tepežkanje? Otroci so lahko uporabljali zimzelene rastline ter šibe iz drevja, ki spomladi ozeleni. Najpogostejše so bile leskova, brezova, vrbova, smrekova ali brinjeva.
Ta ljudski običaj oziroma šego so v nekaterih krajih ohranili še danes. Zagotovo s tem otroci najbolj razveselijo babice in dedke, saj jih s tepežkanjem spomnijo na otroške dni.
Otroci so med tepeškanjem ves čas ponavljali verz: ”Rešte, se rešte se! Kako na Božič, tako po Božič: Zdravi, veseli, tusti, debeli!”
