Priložnost smo imeli poklepetati s človekom, ki mu glasba kroji celo življenje. Andrej Švab, nadarjeni harmonikaš, vodja ansambla Rosa, ravnatelj Glasbene šole Slovenj Gradec in prejemnik Bernekerjeve plakete, nam je namenil del svojega pestrega dneva in odgovoril na nekaj vprašanj.

Komunikativen Korošec je z dušo in srcem predan glasbi že od otroštva. Kljub izzivom, ki jih prinese življenje, pa je odločen, da se je iz napak potrebno učiti. Sebe pogosto postavi na zadnje mesto in ena izmed njegovih odlik je zagotovo empatija, ki jo premore do sočloveka. Njegova pozitivna naravnanost pa je ena izmed lastnosti, ki mu ob organiziranju in usklajevanju mnogih področij življenja pride še kako prav.

Kdo je Andrej Švab?

Samega sebe je najtežje opisati, a menim, da sem zelo komunikativna oseba, morda včasih celo preveč popustljiv. Na prvem mestu mi je družina. Imam tri čudovite otroke, ki vsi obiskujejo glasbeno šolo. Hčerki Tia in Lia sta osnovnošolki, sin Tai pa je letos zakorakal v srednjo šolo. In ne smem pozabiti na mojo izjemno ženo, ki mi stoji ob strani že več kot 20 let.

Imate življenjski moto, ki se ga držite?

Moj življenjski moto je: Nikoli ne naredi drugemu, kar ne bi želel, da drugi naredijo tebi. Vse, kar počnem, čutim kot svoje poslanstvo.

Kako ste odkrili ljubezen do glasbe?

Tako kot moji otroci sem tudi sam obiskoval Glasbeno šolo v Slovenj Gradcu, kjer sem se navdušil nad glasbo. Spremljala me je skozi osnovno šolo, nadaljeval pa sem na Konservatoriju Johann Joseph Fux v Gradcu in nato svojo pot usmeril v pedagoški poklic.

Kako dolgo se že ukvarjate z glasbo in na katere dosežke ste posebej ponosni?

Z glasbo sem povezan že vse življenje, poklicno kot učitelj že več kot 20 let. Z ansamblom Rosa letos praznujemo 30 let delovanja. Zelo ponosen sem, da sem v teh dveh desetletjih poučeval več kot 300 otrok in jim približal igranje tako klavirske kot diatonične harmonike. Sodeloval sem pri oblikovanju programa za diatonično harmoniko v glasbenih šolah in soustvarjal prvi učbenik za ta instrument. Sam sem priredil več kot 150 skladb. Z ansamblom Rosa smo nastopali po vsej Sloveniji, v sosednjih državah, in celo na tritedenski turneji v Kanadi. Naša skupna pot je bila polna lepih, pa tudi malo manj lahkih trenutkov — a v vseh teh letih smo ostali povezani.

Kot ravnatelj Glasbene šole Slovenj Gradec posebno pozornost namenjate Hugu Wolfu. Kako ga vključujete v izobraževanje?

Drži. Našemu skladatelju samospevov Hugu Wolfu namenjamo posebno pozornost. Njegovo glasbo približujemo najmlajšim skozi raznolike glasbene delavnice, naše učiteljice pa sodelujejo tudi pri izvedbah koncertov in drugih dogodkov. Dobro sodelujemo tako z Društvom Hugo Wolf kot tudi z muzejem.

Ste zadovoljni z vpisom v glasbeno šolo?

Zelo! Vpis se iz leta v leto povečuje. Posebej veseli smo, da smo navdušili najmlajše, ki z veseljem obiskujejo skupinski pouk glasbene pripravnice in predšolske glasbene vzgoje. Lahko rečem, da smo kot kolektiv na isti valovni dolžini, učiteljski poklic doživljamo kot poslanstvo. Moram dodati, da imam izjemne sodelavce, s katerimi sodelovati je res pravi užitek.

Kaj vam pomeni prejem Bernekerjeve plakete?

Najprej sem se vprašal, ali si jo sploh zaslužim. Ko sem ob pripravi gradiva pogledal nazaj, sem ugotovil, da je bilo res veliko narejenega in na marsikaj sem ponosen. Kot ravnatelj se trudim v Slovenj Gradec pripeljati priznane glasbenike in umetnike ter organizirati strokovne seminarje. Z ansamblom Rosa pa smo ime našega mesta ponesli širom Slovenije in celo v tujino. Občutki ob prejemu plakete so bili izjemni, zelo sem vesel, da moje delo doma cenijo in spoštujejo. Iskreno sem hvaležen.

Imate vzornika, po katerem se zgledujete?

Mislim, da te največ naučijo starši – naučijo te, kaj je prav in kaj narobe. Seveda pa tudi okolje pomembno vpliva na to, kdo postaneš. Verjamem, da se človek lahko uči celo življenje, če si to res želi. In sam sem zagotovo med takšnimi.

Se zavedate, da ste popularizirali igranje harmonike med mladimi?

Glede na današnji vpis lahko rečem, da sem morda res nekaj malega prispeval. A na Koroškem nas je kar nekaj harmonikarjev, ki s svojim delom dokazujemo, da je glasba nekaj najlepšega, kar te lahko spremlja. Lahko ti dvigne razpoloženje ali te pomiri, glasba te vedno najde.

Kaj vam pomenita slovenska glasba in narodna noša?

Zelo veliko. Si sploh lahko predstavljate dan brez glasbe? Slovenska glasba je del naše kulture, brez kulture pa tudi naroda ni. Zelo cenim trud vseh ustvarjalcev slovenske glasbe, meni osebno pa je najbližja narodnozabavna in ljudska glasba. Moj idol je bil in bo Slavko Avsenik, a ga nikoli ne kopiram, ker verjamem, da mora vsak v glasbo dodati nekaj svojega, da lahko vanjo resnično verjame.

Glede narodne noše pa – kot najstnik je nisem vedno cenil. Danes jo oblečem z velikim ponosom, saj predstavlja identiteto naroda. Z leti ti priraste k srcu.

Mnoge zanima, ali ste glede na priimek v sorodu s člani ansambla Modrijani?

V prvih letih našega delovanja smo pogosto nastopali skupaj z ansamblom Modrijani. Na žalost z bratom nisva v sorodu z Blažem in Rokom iz Modrijanov, se pa zelo dobro poznamo.

Z ansamblom Rosa letos praznujete 30-letnico delovanja. Kako gledate na vsa ta leta ustvarjanja?

Z veseljem se spominjam začetkov in navdušenja nad igranjem v skupini. Takrat smo bili zelo mladi, povprečna starost ansambla je bila komaj 16 let. Dva člana sta že imela vozniški izpit, zato smo se stisnili v staro “stoenko” in se odpravili na nastope. Veselic in porok zaradi mladosti še nismo igrali, smo pa nastopali na številnih koncertih po Sloveniji. Bili smo posebnost in hitro postali zanimivi za občinstvo. Odločili smo se tudi za festivalsko pot, pripravljali smo skladbe in se udeleževali festivalov po vsej Sloveniji. S prepoznavnostjo so prišle tudi priložnosti za nastope na zaključnih prireditvah, kjer smo se glasbeno kalili. V tistem obdobju smo izdali več projektov, sprva na kasetah, kasneje tudi na CD-jih.

V srednjem obdobju našega delovanja smo med drugim obiskali Kanado, kjer smo imeli tri tedne dolgo turnejo. Zadnja leta pa zelo pogosto nastopamo na avstrijskem Koroškem, kjer za tamkajšnje Slovence ohranjamo slovensko glasbo in kulturo.

Kateri nastopi so vam ljubši – veselice ali zasebni dogodki?

Vsekakor so nam ljubši zasebni dogodki. Tam se lažje povežeš z ljudmi, ki so resnično prisotni v tistem trenutku. Imajo pa tudi veselice svoj poseben čar – igrati pred tisočglavo množico je nepozabna izkušnja.

Kako usklajujete urnike ansambla, vodenje glasbene šole in zasebno življenje? Vemo, da ste aktivni tudi na številnih drugih področjih.

Imam srečo, da me pri vsem, kar počnem, močno podpira družina – brez njihove podpore bi bilo veliko težje. Večina ansambelskih obveznosti je omejena na vikende, zato se urniki ne prekrivajo preveč. Res je, da zasebnega časa ni veliko, a vseeno se najdejo trenutki, ki jih lahko preživim z ženo in otroki.

Imate za prihodnost kakšne posebne želje ali cilje?

Želim si, da bi še dolgo hodil po tej poti, ki mi je bila dana. Da bi srečne trenutke delil s svojimi najbližjimi in v prihodnosti videl, da je bilo moje delo smiselno in pravilno.

Kakšen življenjski nasvet bi dali mlajši generaciji?

Ostanite pozitivni. Življenje ni vedno postlano z rožicami – iz manj lepih izkušenj se največ naučimo. Uživajte življenje in izberite delo, ki vas veseli. Naj vam bo poslanstvo, ne le sredstvo za preživetje.

Vsestranski glasbenik in človek z veliko začetnico, Andrej Švab, bo tudi v prihodnje zagotovo poskrbel, da bo nekoč v gasbenem svetu pustil še večji pečat, kot ga je že do sedaj. Njegova nalezljiva dobra volja in pozitivno razmišljanje pa bo v pomoč predvsem mlajšim generacijam, ki pod njegovim vplivom, zavednim ali ne, krmarijo skozi življenje.