Adventni čas je čas za pripravo na Jezusovo rojstvo in praznovanje tega v krogu družine.
Adventni čas je poimenovan po latinski besedi adventus, ki pomeni prihod. Ta čas je namenjen pričakovanju Jezusovega prihoda oziroma rojstva.
Advent se začne štiri nedelje pred božičem, na tako imenovano prvo adventno nedeljo. Konča pa se na sveti večer – to je na večer pred božičem (25. decembra).
Adventni čas v katoliški cerkvi pomeni začetek novega liturgičnega leta.
Liturgija
Simbolično se obdobje adventa označuje z vijolično barvo. Ta označuje spokornost, saj je pomembno, da se v tem času na Gospodov prihod pripravimo s kesanjem in samorefleksijo.
Advent ima trojni namen:
- Spominjati se preteklosti: praznovati moramo Jezusovo rojstvo v Betlehemu, ko se je naš Gospod utelesil in postal eden od nas, da bi nam pripravil pot do nebes.
- Živeti sedanjost. Jezus Kristus je z nami vsak dan. On je naša moč, da hodimo po njegovi poti.
- Pripraviti se na prihodnost: v Apostolski veri molimo, da bo naš Gospod spet prišel sodit žive in mrtve in na ta dan moramo biti pripravljeni.
V adventnih tednih imamo priložnost, da razmislimo o moči svoje vere. Svojo pripravo na božič pa lahko obogatimo s kakovostnim čtivom, ki ga nudi Škofijska knjigarna.
Adventni venček
Adventni čas zaznamuje tudi adventni venček, ki simbolično odšteva nedelje do božiča, in hkrati nosi še več pomenov:
- Venček je krog, ki ponazarja čas, ki se ciklično ponavlja. Prav tako je krog neskončen, kot je neskončna Božja ljubezen do nas. Neminljivost te povezave med Bogom in nami pa ponazarjajo tudi zimzelene vejice.
- Sveče simbolizirajo Kristusovo luč, ki je z vsakim tednom močnejša in svetlejša.
- Vijolične sveče se skladajo z liturgičnim pomenom kesanja in spokoritve. Rdeče sveče po drugi strani spominjajo na Kristusovo žrtvovanje na križu.
- Adventni venček ima 4 sveče za 4 adventne nedelje, predstavljajo pa tudi krščanske vrednote: upanje, mir, veselje in ljubezen.
Božič – Jezusovo rojstvo
Na božični ali sveti večer (24. december) se rodi Jezus, s tem pa se tudi zaključi adventni čas.
Postavljanja jaslic se je prvi domislil sv. Frančišek Asiški (1181–1226), ki je hotel »predstaviti Dete, rojeno v Betlehemu«. Od takrat so jaslice začeli postavljati v plemiških in bogatih družinah, potem pa se je navada razširila do vseh ljudi.
Tradicionalno na sveti večer postavimo jaslice in okrasimo božično drevesce. Ta večer je tako namenjen praznovanju v družinskem krogu, ki se konča s slavnostno večerjo in odhodom k polnočnici.
Bistveni prizor božiča, ko Jezus leži v jaslih, okrog njega pa so zbrani Marija, Jožef in pastirji, je tako postal nepogrešljiv del božiča za kristjane.
Jaslice so lahko zelo skromne, ponekod pa jih razširijo v cele pokrajine. Figure za jaslice so lahko izdelane iz različnih materialov. Nekatere so realistične, spet druge bolj abstraktne, pomembno pa je, da nam pomagajo doživeti božič v njegovem bistvu.
Naši domovi postanejo osvetljeni z adventnimi svečami in lučkami božičnega drevesca, hkrati pa nas jaslice vsak dan spominjajo na Jezusovo rojstvo. Med nami se naselita veselje in mir, ki ju kot pravi kristjani delimo s svojimi bližnjimi in s celim svetom.
