Tjaša Rener se je na začetku svoje umetniške poti naslonila na bogato likovno dediščino modernizma dvajsetega stoletja, ki jo nadaljuje tudi tako, da v svojem delu združuje dve likovni tehniki – slikanje in tiskanje. Toda za razliko od modernističnega ikonoklazma je kot osrednji motiv svojega ustvarjanja izbrala človeško figuro. Kljub današnjemu izrazitemu posthumanizmu, jo je postavila v središče, pa naj bo to na potopisnih fotografijah iz Gane, na aktih ali na slikah z erotičnimi motivi. Slikarstvo in grafiko zaznamuje povsem samostojen likovni jezik, tokrat združen na nosilcu podobe. V tem pristopu slutimo željo mlade ustvarjalke po prestopanju mej in iskanju novega.
[foldergallery folder=”wp-content/uploads/old/slike/tjasarener” title=”Galerija slik”]
FOTO: Danica Hudrap
Za razliko od mnogih pred njo z mladostno razposajenostjo zdrvi mimo nekaterih formalnih zakonitosti slikarstva, ga poveže z grafiko in tako hote ali nehote vstopa v dolgo tradicijo grafične umetnosti v Sloveniji. Grafična tehnika sitotiska dopušča izdelavo neomejenega števila reprodukcij, od katerih se nobena ne razlikuje od originala.
Renerjeva grafiko odtisne na platno le enkrat, jo doslika in tako spremeni v sliko, ne le zaradi metode dela, temveč tudi zato, ker je pred nami original. Reprodukcijo iztrga krempljem hiperprodukcije in jo spremeni v arhaičen in zgodovinsko determiniran umetniški artefakt. Namesto za grafično umetnost običajnega papirja uporabi platno, torej tkanino. Od tu do sveta mode in ne nazadnje tetoviranja ni več daleč, kar kulminira v naslikanih motivih, ki temeljijo na erotičnih fotografijah 19. stoletja. Te podobe izhajajo iz nekega drugega časa, narejene so z analognim fotoaparatom, določa jih drugačno kadriranje, poleg zgodovinske ločnice nosijo v sebi tudi patos izgubljenih spominov. Na slikah ženske privzdigujejo krilo in razigrano kažejo mednožje /1885, Pod kožo (je vsak enak) in Prijateljici/. Kot bi odstirale zaveso, v našem primeru platno, in nas vabile, da vstopimo in prestopimo prag naslikane resničnosti. Na ta način Renerjeva z druge strani poveže obleko (modo) in platno (slikarstvo) ter spodnese skrbno negovano iluzijo podobe, kajti slika ni nič drugega kot na platno nanesene barve, pobarvano blago torej. Te slike zaradi načina dela in uporabe materiala segajo na področje izdelovanja tekstila, kar ne nazadnje slika tudi je – pobarvano platno, torej tkanina, ki bi jo v skrajni sili lahko tudi oblekli. Tudi pri portretiranju družinskih članov in znancev se opira na starejše fotografije. Akti na velikih formatih, naslikani v intenzivnih barvah, so prepojeni s tisto življenjsko energijo mlade umetnice, ki nam vliva upanje. Ostre konture teles nam na dinamičnih kompozicijah, kjer gmote teles brezbrižno sedijo, drugič se zopet zleknejo po tleh ali teatralno stojijo, pričarajo vzdušje velikega pričakovanja. Akti pričajo o resnosti slikarkinega pristopa in njeni veri v slikarstvo. Poleg omenjene grafične tehnike sitotiska se Renerjeva posveča tudi jedkanici. Na kovinsko ploščo s posebno tehniko jedkanja prenaša žanrske fotografije nastale v Gani. Tudi v teh delih tako znova povezuje drugače ločeni likovni panogi in raziskuje možnosti, ki jih ta kombinacija prinaša. Knjiga Zgodba o Afriki v nakladi 30 izvodov predstavlja življenje otrok v obrobnih afriških krajih. Zgodba o Afriki je hkrati atlas, slovar, kuharica, etnološka enciklopedija in skicirka. V njej avtorica povezuje otroške risbe z zgodbo o vasi skozi oči 11-letne Doris. Ljudje iz odmaknjene ganske vasice Anyinatiase so jo očarali s svojim načinom življenja in videnja sveta okoli sebe, ki se tako razlikuje od zahodnega gona po materialnem uspehu. Afrika, obljubljena dežela, skriva mnoga bogastva in navdihe, katerim se tudi Tjaša Rener ne more upreti. Risbe v knjigi so kot popotni dnevnik umetnika, katerega korak je zastal v Gani. Ker je knjiga tudi pobarvanka mora bralec risbe pobarvati in tako se knjiga šele takrat spremeni v končni umetniški izdelek.
Tekst: Kustos razstave – Jernej Kožar
