Pogovarjali smo se z 32-letno Dragano Lukić iz Slovenj Gradca, ki je v šovu Ljubezen po domače poskušala osvojiti srce mlajšega Tomaža. Je preprosto dekle, ki nam je z veseljem odgovorila na vse, kar nas je zanimalo.
Zakaj ste se odločili, da se prijavite v oddajo Ljubezen po domače? Kako so to sprejeli vaši prijatelji, sorodniki?
Ja, kar nekaj dejavnikov je vplivalo na to, da sem pomislila na sodelovanje v oddaji. Ko sem prejela po osebnem sporočilu povabilo, me je zanimalo, kaj je, saj te oddaje nisem gledala nikoli prej. Sem pa v trenutku pomislila, da bi to lahko morda bil zame nov izziv in izkušnja. Ko sem po odločitvi, da se prijavim na oddajo, s tem seznanila tudi prijatelje in sorodnike, so me vsi v celoti podprli, saj me poznajo in vedo, da so zame izkušnje izziv.
Kako vam je bila všeč izkušnja, ki ste jo doživeli s sodelovanjem v oddaji?
Zelo. Rada imam različne izkušnje, saj sem prepričana, da mi vsaka prinese nekaj novega. Več izkušenj imaš v življenju, več se tudi naučiš in se nadgrajuješ. Jaz pa se rada učim.
»Rada imam različne izkušnje, saj sem prepričana, da mi vsaka prinese nekaj novega.«
Kako ste se razumele tekmovalke? Ste s katero ohranili stike?
Ker so bile vse mlajše od mene, sem pogosto imela občutek, da je moj odnos bolj »pokroviteljski«. Nisem konfliktna oseba, pa tudi ostale se niso nagibale k temu. Zato je bilo naše druženje brez večjih pretresov in smo med seboj dosti klepetale. Bi rekla, da nismo ustvarjale medsebojne drame, ampak smo se res trudile, da smo sproti reševale kakršnekoli zaplete ali počutja.
Zakaj ste izbrali Tomaža? Ste bili razočarani, ko vas ni izbral? Kako ste se počutili?
Tomaž me je pritegnil na podlagi predstavitvenega videa v nekem momentu s svojim hudomušnim pogledom in nasmehom. Nadalje so odločala tudi dejstva, da ima rad naravo, saj sem tudi sama navdušena nad njo in pravzaprav nad vsem, kar je naravno. Da me Tomaž ni izbral, ni bilo razočaranje, bilo pa je presenečenje. V pogovoru sva se namreč zelo dobro ujela. Zato sem pričakovala, da bo odločal pogovor, ker tistih potrebnih iskric ni bilo čutiti z nobeno udeleženko. Zato sem nekako predvidevala, da bo za izlet izbral osebo, s katero se je lahko pogovarjal. Torej, ker ni bilo iskric nikjer, vsaj nekaj »oprijemljivega«. Vsekakor bi bila vesela tudi izleta za zaključek našega druženja in morda sklenitve trdnejšega prijateljstva.
Bi živeli na kmetiji?
Kot sem rekla, sem zelo nagnjena k naravi in vsemu naravnemu. Z velikim veseljem in užitkom bi imela svoje gredice in različne nasade, tudi takšne, s katerimi bi lahko ustvarjala naprej. V meni je veliko tudi umetniške duše, še posebej sem navdušena nad naravnimi papirnatimi izdelki. Iz narave lahko brez škodovanja tudi ustvarjamo prečudovite stvari. Ta spoznanja so mi vedno znova čudež. Življenje na kmetiji pa se bi zame zapletlo glede živali. Zato bi se živinoreji zagotovo izognila. Živali bi imela za raznolikost, pestrost, vsakdanjo skrb itd. in za vse tisto, kar živali nudijo s svojo hvaležnostjo.
Bi se na oddajo prijavili še enkrat?
Mislim, da sem to izkušnjo na tovrsten način že doživela in je ne bi ponovila. Razočarana sem namreč, ko sem opazila, da je v sami oddaji prikazano bore malo »ljubezni« – pravzaprav skoraj nič. Kar bi od samega naslova »Ljubezen po domače« tudi pričakovala. Iskanje ljubezni, prijaznosti, lepih odnosov, spoštljivosti in še kaj. Razumem, da so »drame« tiste, ki prevladujejo in pritegnejo ljudi. Sama pa razmišljam drugače. Zato je zame »iskanje ljubezni« nekaj povsem drugega. Poleg stvarnosti sem tudi romantična in mislim, da je oboje ključnega pomena za »ljubezen«.
Kakšno je vaše življenje po oddaji? Se je kaj spremenilo?
Življenje se mi zaradi oddaje same vsekakor ni spremenilo. Kot sem rekla: je zagotovo velika izkušnja, ki mi bo ostala v spominu tudi na prijeten način. Morda sem dodatno dobila nekaj potrditev, a te so me samo še bolj utrdile v mojih pogledih.
Vas ljudje na ulici prepoznajo? Kaj porečejo?
Res je, ljudje me prepoznajo pravzaprav kar pogosto, kjer se pojavim. Tisti, ki so bližje, na primer prodajalke, me pogosto tudi ogovorijo, kot na primer: »Ali ste vi tista iz oddaje?« Osebno imam res samo lepe in prijazne izkušnje, saj sem zelo pogosto slišala: »No, vsaj ena, ki je »normalna«; Saj sploh nimate konkurence; Ali bo/je izbral vas? …« Nedavno mi je starejši gospod dal kritiko, ki mi je bila zabavna, in sicer je rekel, da je ves čas »navijal zame«, ampak da sem »napadla« Tomaža in da si fantje ne želijo biti napadeni, če jih punce osvajamo, tako da bom vedela za naprej. V osnovi se nimam kaj pritoževati, same pozitivne stvari in to iz različnih koncev in od različnih ljudi. Seveda me sprašujejo tudi o tem, če je kaj zrežirano ali kaj je zrežirano. Zdaj, po koncu oddaje pa dobivam bolj razočaranja ljudi, da bi »moral« Tomaž izbrati mene in tudi, da »še dobro, da me ni«. Bi rekla na kratko: nič slabega in zame so tudi to prijetne in pogosto zabavne izkušnje. Dobila sem tudi ogromno prošenj za prijateljstvo na Facebooku: žal Facebook ni moja prioriteta in tudi »prijateljstva« jemljem resno. Sem pa tudi sicer kar dosti zaposlena in si ne želim razočarati »FB prijateljev«, ker se preprosto ne zadržujem nikoli dlje časa na portalu. Tako, da upam, da mi nihče ne bo zameril tega. V kolikor bi kdo resnično želel priti v stik z menoj, pa bo zagotovo našel drug način.
Ko smo naše bralce povprašali, kakšno vprašanje bi vam zastavili, jih je zanimalo, zakaj nosite takšne obleke kot, da bi bili stari sto let. Kaj bi mu odgovorili?
Hahaha, ne vem sicer, kako bi se naj oblačili 100 let stari ljudje, ker osebno ne poznam nikogar v teh letih. Predvidevam pa, da so ljudje, ki imajo 100 let, doživeli že toliko vsega v svojem življenju, da jim je vseeno, kaj si drugi mislijo o njih in o njihovih oblačilih. Tako da glede na to, da s svojim izgledom nikomur ne škodim, si kvečjemu lahko štejem v čast, da dajem vtis, da sem dosegla neko modrost, ki jo dosežejo stoletniki. Malo za šalo… Je pa res, da oblečem tisto, kar mi paše, in se ne oziram kaj dosti na mnenja večine ljudi.
Kaj vas pritegne na moških? Kdo oziroma kakšen je vaš sanjski moški?
Prijaznost. Ta je prva, ki me zagotovo pritegne, da moškega pogledam dvakrat. Nato pristnost in iskrenost. Spoštljivost. Z leti in skozi izkušnje se spremenijo tudi prioritete. Kot so se moje. Zato sploh nimam »tipa moškega«, ki bi me sprva pritegnil samo po zunanjosti. In od sanjskega moškega zagotovo pričakujem tisto zrelost, s katero bo znal vzdrževati in nadgrajevati odnos in bova skupaj dala prednost prav ljubezni in odnosu. Zato si želim, da so nama pretežno pomembne enake stvari.
»Prijaznost. Ta je prva, ki me zagotovo pritegne, da moškega pogledam dvakrat.«
Kakšna je za vas prava ljubezen?
Takšna, kot sem jo opisala v prejšnjem odgovoru. Saj je pomembno, kakšen odnos imamo. Do sebe. In do drugih. Pomembno je, da je brezpogojna in temelji, poleg vsega spoštovanja, na zaupanju in medsebojni podpori. Da v resnici sprejemaš partnerja in on tebe, ker pogojevanja in spreminjanja niso ljubezen. Ko se zavedaš, da sta dva skupaj za to, da bosta to ljubezen vedno znova vzdrževala in nadgrajevala.
Ali ste še samski?
V mojem življenju se vsekakor dogajajo stvari in ker verjamem v pravo ljubezen, se odločam tudi o tem, da se moj status spremeni. Spoznala sem zelo prijetnega fanta – pa ne preko oddaje, saj oddaje sploh ni gledal. Kaj nama bo prinesla prihodnost, pa bova šele videla.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Teh je še ogromno. Od dokončanja študija do ustvarjanja, morda kakšna potovanja, novi izzivi – in seveda v prihodnosti vsekakor tudi najpomembnejše – ustvariti si družino in topel ter prijazen dom.
Bi želeli še kaj povedati?
V bistvu ne, le zahvalila bi se vam za prijetna vprašanja, s katerimi sem lahko izrazila tudi sebe. Ne samo, kaj mislim o nekom – ampak dejansko so vaša vprašanja takšna, da sem se imela priložnost predstaviti tudi drugače. Hvala vam.
Hvala za vaš čas in vse dobro še naprej!
