Libeliče so se zaradi uspešnih prizadevanj za priključitev k matični domovini v slovensko zgodovino zapisale kot simbol narodne zavesti, upora, vztrajnosti in zmage. Ob koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 so bile Libeliče z okolico umeščene v plebiscitno cono A in čeprav je več kot polovica prebivalcev glasovala za priključitev k takratni Kraljevini SHS, so bile Libeliče kot del plebiscitne cone A priključene k Avstriji, saj se je prebivalstvo v celotni coni večinsko tako odločilo.
Brez zadovoljivega odgovora, zakaj so bile Libeliče del plebiscitnega območja
Zakaj so bile Libeliče sploh del plebiscitnega območja, cone A, v razpoložljivi literaturi zadovoljivega odgovora nisem našel, je za STA dejal zgodovinar Marjan Linasi iz Koroškega pokrajinskega muzeja. Tudi Libeliče z okolico je namreč novembra 1918 s svojimi vojaki zasedel Franjo Malgaj, zato se sprašuje, zakaj je sploh bilo potrebno, da so morali potem še glasovati.
“Morala bi biti ta vas že priključena k Jugoslaviji, tako kot ostalo ozemlje Mežiške doline in območja Dravograda,” je dejal Linasi, ki je tudi avtor nove razstave o zgodovinskih dogodkih v tem obmejnem kraju, kjer danes v krajevni skupnosti živi okoli 600 prebivalcev.
A v Libeličah, ki so bile takrat občina, se s priključitvijo k Avstriji niso sprijaznili. Zavedni krajani, ki so jih podpirali župnik Anton Vogrinec, učitelj Janko Gačnik in šolski nadzornik Rudolf Mencin, so prirejali tajna zborovanja, zbirali podpise, premikali mejne kamne in organizirali vaško stražo.
Dogajanje je dobilo takšne politične razsežnosti, da se je vmešala mednarodna razmejitvena komisija, rezultat prizadevanj pa je bil, da so po dveh letih prizadevanj Libeliče priključili k matičnemu narodu. Jugoslovanska obmejna straža je Libeliče zasedla 30. septembra 1922, v nedeljo, 1. oktobra, je bilo v kraju veliko slavje.
Priključitev k matični domovini praznujejo vsako leto, letos še bolj slovesno
Praznovali bodo tudi letos, ko bo slavje zaradi okrogle obletnice vsebinsko še bogatejše kot sicer. Zgodovinskih dogodkov se namreč v Libeličah spominjajo vsako leto konec septembra ali v začetku oktobra, ko dogajanje povežejo tudi z zaključkom jesenskih kmečkih opravil.
Ta so bile namreč v preteklosti pomemben del življenja večine vaščanov, danes le nekaterih. Bogata kmečka preteklost, ki se je razvijala na bližnjem Libeliškem polju in po hribovskih kmetijah, je prikazana tudi skozi kmečko zbirko z več kot 900 eksponati, ki je v gospodarskem objektu poleg župnišča na ogled od leta 2002.
Jesenska prireditev je imenovana tudi dan odprtih vrat, saj takrat obiskovalcem odprejo vrata muzejskih zbirk, kmetje pokažejo svoje pridelke, ponudijo mošt, gospodinje pripravijo “repno župo”, stalnica druženja so tudi petje in skeči.
Motor dogajanja Kulturno prosvetno društvo Libeliče
V kraju pomembno mesta zaseda gasilsko društvo, motor dogajanja pa je Kulturno prosvetno društvo Libeliče, ki je bilo na pobudo učiteljice Viktorije Kos ustanovljeno leta 1949, ko se je sprva imenovalo Prosvetno društvo Saberčnik. So pa že pred tem v kraju delovala društva, ki so se ukvarjala s kulturno in prosvetno dejavnostjo.
Predsednica Kulturno prosvetnega društva Libeliče Simona Jerčič Pšeničnik je v pogovoru za STA spomnila, da so ob prenovi statuta društva pred nekaj leti v imenu društva obdržali besedo “prosvetno”, čeprav se to zdi starinski izraz. Obdržali so ga, ker zajema vse, od vzgoje do izobraževanja, kar je po njenih besedah tudi naloga prebivalcev Libelič in društva.
V društvu deluje več sekcij. Najstarejša je gledališka, delujejo pa še ljudski pevci, mešani pevski zbor, recitacijska skupina, od leta 1995 tudi turistična sekcija, ki je zaživela z vzpostavitvijo muzejske dejavnosti v Libeličah in kraj predstavlja obiskovalcem.
Da so ti zelo dobrodošli, je razbrati tudi s spletne strani libelice.si, kjer so navedene telefonske številke trenutno treh vodičev, s katerimi se obiskovalci lahko dogovorijo za ogled libeliških znamenitosti.
V vrtcu 20, v šoli 30 otrok
Z dogajanjem v kraju sta močno povezana tudi tamkajšnja vrtec in podružnična osnovna šola. V vrtcu je to šolsko leto 20 otrok, v šoli 30. Šolarji obiskujejo prvih pet razredov, razdeljeni pa so v tri oddelke, od tega sta dva kombinirana. Število šolarjev je zadnja leta približno enako, lani so denimo imeli štiri prvošolce, letos jih je šest, je za STA povedala ena od treh učiteljic Tanja Ošlak.
Na šoli poučuje zadnji dve leti in pravi, da je vzdušje zelo prijetno, da so vsi povezani in radi sodelujejo pri dogajanju v kraju. Trenutno se intenzivno pripravljajo na praznovanje stoletnice priključitve Libelič.
Otrokom, ki obiskujejo libeliško šolo, skušajo vseskozi približevati zgodovinske dogodke, vsako leto z njimi obiščejo muzejske zbirke v kraju, katerih del je tudi šolska učilnica, kakršna je bila nekoč. V njej so pred časom šolarji s pomočjo mentorjev posneli kratek film, v katerem so govorili z narečnimi izrazi.
Teh mlajši sicer v vsakodnevnih pogovorih ne uporabljajo več veliko, pri starejših pa je to drugače. Še danes je slišati, da Libeličani “mornjejo, mornvajo“, kar pomeni, da govorijo, skopuhu rečejo “škrpicel”, krompirju pa “repa” ali “ripica”.
Te in še več kot 800 drugih narečnih besed je zapisanih tudi v knjigi o Libeličah z naslovom Vsaka vas ima svoj glas Berteja Logarja iz leta 1994, na katero domačini v pripovedovanjih o preteklosti, na katero so zelo ponosni, velikokrat spomnijo. V pesem, povezano s plebiscitom v Libeličah, je narečne besede vključil tudi koroški kantavtor Milan Kamnik.
Mladi v Libeličah ostajajo, v kraj se priseljujejo tudi od drugod
“Morda se na prvi pogled zdi, da mladina ni več zavedna, so pa še vedno družine, ki ohranjajo narodno zavest enako močno, kot je bilo to prej. Hkrati pa so tudi mladi drugačni. Danes s klikom na telefon pridejo do vseh informacij, vsebin, zato ne moremo reči, da je vas odmaknjena kamorkoli, ampak je del globalne vasi, ki se imenuje svet,” pravi Simona Jerčič Pšeničnik, ki ugotavlja, da se danes mladi v Libeliče vračajo in tudi priseljujejo od drugod.
“O Libeličah in Libeličanih se rado govori, da ko si kaj zabijejo v glavo, bodo to izpeljali in dosegli. Mislim, da to še danes drži,” je dejala predsednica društva. Meni, da se je pomembno vsako leto znova spominjati ter otrokom in mladim pripovedovati o zgodovini, pogumu, trdnosti, narodni zavednosti in ponosu na slovenski jezik, da bodo to prenesli tudi svojim otrokom.
Besedilo: Vesna Pušnik Brezovnik
