Na naše povabilo se je odzvala dirigentka Helena Buhvald in pevci MoPZ Vres. Moški, ki s svojimi glasovi vedno znova vzbujajo kurjo polt in ženska, ki jih z rokami vodi skozi neverjetne izvedbe skladb. Tako različni, a vseeno tako podobni. Zbor, ki sicer ustvarja že 54 let, s Heleno skupaj pluje že 14 let in njihova pot je bila polna takih in drugačnih izkušenj.

Kako bi našim bralcem predstavili MoPZ Vres v nekaj besedah?

Čisto preprosto. To je skupina moških, iz vseh poklicev, ki se dvakrat tedensko na vajah spremenimo v enako osebo: pevca Moškega pevskega zbora Vres. Združujemo različne ljudi, od direktorjev, varilcev, policistov, vsem pa je skupna ljubezen do petja.

Ste eden najboljših moških pevskih zborov na Koroškem. Koliko glasov trenutno združujete in kako se je zbor tekom let spremenil?

Trenutno v MoPZ Vres prepeva 27 pevcev, z dirigentko vred 28. V zadnjem času se je veliko starejših pevcev v okviru društva pridružilo seniorjem, vendar lahko zadovoljno povemo, da vsako leto pridobivamo nove pevce. Vres je v primerjavi s prejšnjimi leti zato pomlajen, čeprav v njem pojejo pevci v razponu od 19 do 70 let, in tako se je spremenil tudi zvok zbora.

Če je pred dvajsetimi leti naše petje zvenelo gromko, doneče, nekateri bi rekli strah vzbujajoče, se zdaj z mlajšimi glasovi zvok spreminja v bolj zveneč, svetel, nežen, in sofisticiran. Morda smo zato bili deležni mnogih priznanj prestižnih tekmovanj, ki za višje ocene in več točk zahtevajo prav takšen posvetlen zvok in barvo zbora. Zborovstvo napreduje in s tem v koraku moramo hoditi tudi mi.

Kako pa se lahko zainteresirani priključijo k vam?

Nekaj časa smo izvajali avdicije, tudi po šolah, a se je do sedaj izkazalo za najbolj učinkovito, če kandidati delujejo samoiniciativno. Veseli smo vsakega pevca in v našem krogu je vsak zelo dobrodošel. Ob ponedeljkih in četrtkih nas med 19. in 21. uro najdejo na Osnovni šoli Prevalje, kjer vadimo.

Veliko kandidatov k nam pride preko poznanstev in prijateljstev. Če se v našem krogu pevec dobro počuti, mu ne bo težava najti čas za vaje, ki pa so bistvenega pomena za dobro izvedbo skladb.

Dober posluh je osnova, a katere druge lastnosti mora imeti pevec, da se v vašem zboru počuti kot doma?

Najbolj važna je resnost in želja, da mu Vres postane prioriteta. Tega so nas naučili veterani in to zdaj starejši pevci (po stažu) to prenašamo naprej. Sami se moremo potruditi, da jih obdržimo. Ne samo z vajami, tudi z neformalnimi druženji, kot so pikniki, izleti, pravim izborom skladb za repertoar in podobno. Odnos med pevci je izjemno pomemben in ponosni smo, da se odlično razumemo, kljub razlikam v letih.

V šali rečeno, je pravemu pevcu petje prednostna naloga, tudi pred našimi partnerkami, ki pa se nam z veseljem pridružijo na nastopih in koncertih.

Imate tudi seniorje, ki so pionirji vašega zbora. Katere vrednote so mlajši od njih najbolj ‘prevzeli’? Česa so jih starejši naučili?

V prvi vrsti povezanosti, pod in na odru. Smo prijatelji, družina, skoraj kot bratje. Zdi se nam izjemno pomembno, da so seniorji še vedno del Vresa in kljub temu, da so se odcepili od nas, so tekom preteklih let vsako novo generacijo pevcev naučili, kako petje postaviti na prvo mesto in pri njem vztrajati.

Naučili so jih pomembnosti rednega prihajanja na vaje, občutka pripadnost družbi, odpovedovanju drugim obveznostim za dobro zbora in podobno.

Helena, kot dirigentka z enim zamahom roke poskrbite, da vsi sledijo. Kako to deluje v praksi? Ste bolj strogi ali tista, ki na vajah pusti tudi kak humorni moment?

Absolutno jih pustim. Sem pa mnenja, da z zbori, ki so v Sloveniji bolj na periferiji, je pri vodenju težko biti vodja samo strogo poslovno in umetniško. Vres ni prvi zbor, ki sem ga vodila in že prej sem pri vodenju želela ravnotežje vseh vidikov. Ena vloga je čisto strokovna, sama sem pri vajah stroga in se znam razjeziti, ko gre za kvaliteto izvedbe, za katero vem, da jo pevci zmorejo. Po drugi strani pa se mi zdi pomembno, da se znamo tudi podružiti, smo prijatelji tudi v privatnem življenju. Pomembna je pozornost, pogovor in dober odnos. S takim vidikom je potem tudi stroga stran vodenja zbora dobro sprejeta, brez slabe volje.

Na vajah večkrat padajo šale, a vseeno do neke meje. Ko vadimo, vadimo in takrat je moment za resnost.

Ste že od nekdaj vedeli, da boste vodili pevski zbor ali je ta odločitev prišla povsem spontano?

Nisem vedela, imamo pa petje in pevsko ustvarjanje v družini. Moj dedek in teta sta vodila zbore, cela družina poje, tako, da imamo zborovsko petje v krvi.

Po gimnaziji sem se poleg študija vpisala tudi na srednjo glasbeno šolo, smer klavir, kasneje se vpisala na akademijo, kjer me je profesor usmeril v diplomo iz dirigiranja.

Prvi zbor, ki sem ga vodila, je bil sicer manjši otroški cerkveni pevski zbor, sledil je mešani pevski zbor župnije Ravne. Marjan Berložnik, vodja Koroškega akademskega pevskega zbora Mohorjan, mi je kasneje predal v vodstvo zbor, v katerem sem sama prepevala.

Fantje, kako bi opisali Heleno kot zborovodkinjo?

Bolje kot stroga jo opiše beseda strokovna. Je izjemna dirigentka, ki dobro ve kaj hoče in zahteva od zbora. Vsi pevci to upoštevamo in spoštujemo njeno delo. Ko vidiš, koliko truda ona vloži v nekaj, se sam še toliko bolj potrudiš, da stvari izpadejo prav. Veliko nam nudi in na svoj način iz nas potegne najboljše.

Koliko časa posvetite vajam? Se kdaj zgodi, da se zaradi prihajajočih tekmovanj in nastopov podaljšajo, so pogostejše?

Vaje potekajo dvakrat tedensko, ob ponedeljkih in četrtkih. So tudi podaljšane vaje, ko izpilimo izvedbe do potankosti. Enkrat na leto imamo “intenzivne vaje“, ko za nekaj dni odidemo iz svojega okolja na drugo lokacijo in tam ves svoj čas namenimo petju.

Kar v praksi pomeni, petje od jutra do večera, tradicionalno predzadnji dan sledi krst novih članov in nekaj sprostitve, naslednji dan pa spet vaja. Toliko, kot naredimo v teh dneh, ne bi nikoli naredili z vajami samo dvakrat tedensko. Izjemno veliko odnesemo od tega in se jih radi udeležimo.

Letos smo na vaje povabili tudi strokovnjake, ki so s svojimi pristopi in nasveti pomagali. Med njimi je bila Mateja Potočnik, profesorica petja na Konzervatoriju, ki je z nami vadila vokalne tehnike, pridružil se nam je pa tudi Andraž Hauptman, dirigent in zborovodja.

Nedavno ste prejeli zlato priznanje na Zlatni lipi v Tuhelju. Kako poteka priprava na tako tekmovanje?

Vaje so nujnost, seveda. Vsak zbor je prijavi s svojim programom in če program ustreza kriterijem komisije, je nato sprejet na tekmovanje. Zbori potem s tem programom nastopijo in žirija izvedbe oceni s točkami.

Mi smo od 100 točk na zadnjem tekmovanju, Zlatna lipa Tuhlja, prejeli kar 96 točk. Nekatera tekmovanja imajo še nagrado Grand prix, kjer žirija od vseh izbere nekaj najboljših zborov, ki se še enkrat pomerijo v nekem finalu.

Za tako tekmovanje so stroški veliki. Že zagotovitev prenočišč, prevoznika, kotizacija tekmovanja, vse nanese precejšnji znesek. K sreči nam pomaga Občina Prevalje in sponzorji, ki prepoznajo naš trud in dosežke.

Veseli nas, da smo postali institucija, ki jim lahko državljani namenijo 1% dohodnine in tako pripomorejo k našemu glasbenemu ustvarjanju.

Imate kakšno zabavno ali nepozabno zgodbo s kakšne vaj ali nastopa, ki bi jo delili z nami?

Letos nam je najbolj ostalo v spominu druženje po uspešnem nastopu na Zlatni lipi Tuhlja. Vse vaje in treningi so obrodili sadove in izjemno veseli smo bili prejetega zlatega priznanja. Seveda je sledilo praznovanje. Kar pri nas ne pomeni drugega, kot kapljico rujnega in sproščeno petje. Z njim smo mi kar nekaj ur sproščali svoj adrenalin in zabavali ostale v prostoru. Večer za “dušo privezat”.

Taka spontana druženja nas še bolj povežejo. Če po resnem delu ni zabave in povezovanja tudi drugače, zbor ne bo deloval. Ob takih priložnostih smo se tudi mi kot novinci naučili največ. Nobenih not in listov. Sedaj seniorji so nas takrat posedli medse in zapeli, mi pa smo jim sledili. Sproščeno petje je drugačno in napolni srce, hkrati pa smo se takrat nevede naučili pesmi, popolnoma po posluhu.

Vsekakor smo tekom let videli mnogo kotičkov sveta, ki jih mogoče, če ne bi bili del Vresa, ne bi nikoli obiskali. Svoje petje in slovensko izročilo smo ponosno ponesli širom sveta, kjer smo bili vedno odprtih rok sprejeti in nagrajeni z navdušenimi aplavzi. Veliko smo prepotovali, veliko videli in takih zborov je malo.

Kdo med pevci je sicer tisti, ki resnost ‘razbije’ z dobro voljo? Se družite tudi zunaj zbora ali ste le ‘pevska družina’?

Za hec in humor je Nejc Polenik, za pravo “koroško gavdo” pa Nejc Kostanjevec, ponavadi se jima pridruži še Aljaž Komprej. Seveda jim ostali vedno sledijo in hitro lahko sproščeno druženje traja dolgo v noč, ker smeha, glasbe in dobre volje ne zmanjka.

Družimo se tudi ob drugih priložnosti. Naj bodo to pikniki, zabave, izleti, ali pa udarniške delovne akcije pri katerem izmed pevcev. Res smo kot bratje. V življenju pridejo lepi in malo manj lepi trenutki in ponosni smo, da si ob vseh stojimo ob strani. Če ne drugače, vsaj s klicem in lepo besedo.

Kako izbirate pesmi? Je to skupna odločitev ali morda odločitev dirigentke?

Repertoar izbira umetniški odbor zbora, a vseeno ob upoštevanju želja pevcev, ki pesmi “začutijo”. Le tako so lahko pesmi res dobro izvedene. V odboru so tudi pevci z dolgoletnimi izkušnjami in vsak pripomore k odločitvi, ki je vselej skupna.

Ali obstaja kakšen žanr ali pesem, za katero skrivaj sanjate, da bi jo nekoč zapeli?

Takih skladb je še veliko. Kljub temu smo ponosni, da smo v zadnjem letu naredili velik korak iz ustaljenih repertoarjev. V skladbah smo zajadrali v glasbo Slavka Avsenika, s svet gospel glasbe, zapeli v tujih jezikih, v katerih prej nismo. Tako imenovan “železni repertoar” je pomemben, a prav tako je pomembna rast, ki privabi drugačno publiko. Žanrsko je pomembno, da je petje čim bolj raznoliko.

Letos je izvedba Avsenikove glasbe pritegnila povsem drugo publiko, ker je narodnozabavna glasba v zadnjih letih v porastu po priljubljenosti.

Kaj lahko pričakujemo v prihajajoči sezoni? Kje vas bomo lahko slišali in videli?

Točnih načrtov še nimamo. Vsekakor si v letošnjem letu želimo udeležiti tekmovanj, saj z njimi naša kvaliteta raste. To je izziv, ki te prisili, da napreduješ. Nastopov bo zagotovo dovolj, za nekaj sodelovanj se že dogovarjamo. Želja nam je posneti svojo zgoščenko, a zaenkrat je to res samo še želja.

Glede na nedavne uspehe, želimo kovati železo, dokler je vroče.

Kaj bi svetovali mladim, ki bi radi začeli peti, a ne vedo, kje in kako? Je petje bolj talent ali trening?

Če v sebi čutiš željo po petju, pridi. Veseli te bomo. Pri nas so vedno odprta vrata. Vabljeni, da nas obiščeš ob ponedeljkih in četrtkih med 19. in 21. uro na OŠ Prevalje. Če nimaš prevoza, se nam javi. Ker prihajamo iz različnih koroških krajev, ti prevoz zagotovimo mi.

Izjemna druščina, ki jo združuje ljubezen do petja in prenašanja izročila. Povezanost, ki ji ni para. Glasovi, ki navdušijo. Vse to je Moški pevski zbor Vres iz Prevalj. Prepričani smo, da se bo v prihodnji sezoni o njih zagotovo veliko govorilo.

In kot sami pravijo, če hočeš imeti pravega prijatelja, pridi k Vresu. Pridružite se jim.

·