Zlatko Golob je veterinar z več kot 30-letnimi izkušnjami, ki deluje na Muti, kjer vodi ambulanto za male, divje in eksotične živali ter edini azil za zaščitene prostoživeče vrste v Sloveniji, Zavod Zlato Oko. Njegova pot se ni začela z razumom, temveč z notranjim klicem – skrb za živali ga je spremljala že od otroštva.

Specializiran je za eksotične in prostoživeče živali, izobraževal se je po vsem svetu: od Nizozemske in ZDA do Maroka in Tajske. Letno obravnava več sto zaščitenih vrst, od sova in medvedov do gepardov in papig. Njegovo delo presega medicino – je poslanstvo, odgovornost in način življenja.

Z veliko predanostjo razvija idejo o regijskem zavetišču na Koroškem in se zavzema za uvedbo nove študijske smeri za ohranitveno medicino. Njegova vizija? Svet, kjer živali niso več odrinjene, temveč spoštovane – in kjer pomoč ne pride prepozno.

Z dr. Golobom smo poklepetali o njegovem delu, vizijah ter željah, katere so usmerjene v boljšo oskrbo vseh živali.

Koliko časa ste že veterinar? Čemu je botrovala odločitev, da ste se odločili za veterino?

Veterinar sem že tri desetletja. Moja odločitev ni bila plod razuma, temveč notranjega klica – klica k varovanju tistih bitij, ki nas ne morejo prositi za pomoč, pa vendar vsak dan hrepenijo po njej. Že kot otrok sem čutil, da bom življenje posvetil njim – tišjim sopotnikom našega planeta.

Zakaj ravno eksotične živali?

V eksotičnih živalih prebiva drugačna, arhaična govorica sveta. Vsaka izmed njih pripoveduje zgodbo nekega drugega kontinenta, drugačne ekologije in tišje bolečine. Delo z njimi je poklon biotski raznovrstnosti, je tudi umetnost razumevanja in hkrati odgovornost, ki presega meje lokalnega.

V čem se veterina za eksotične živali razlikuje od “navadne”? Kje poteka študij oziroma kakšna so usposabljanja za to področje?

Veterina za eksotične živali je kot orkester – vsaka vrsta ima svoj ritem in svojo simfonijo. Doktorat sem opravil na Inštitutu za eksotične živali na Nizozemskem pri mentorjih svetovnega formata, v okolju, kjer sta znanost in narava enakovredno spoštovani. Specializacijo sem nadaljeval v Filadelfiji, Minnesoti, na Dunaju, Češkem ter v Hamburgu, kjer sem ob “divjih biserih” doumel, kako tanka je meja med preživetjem in izumrtjem. Svoje znanje sem kasneje poglabljal in širil po različnih koncih sveta – od Maroka do Iraka, od Portugalske, Španije, Tajske, do Avstrije, Belgije in Grčije. Eksotika ni le stroka – je zaveza svetu.

Ali ste o današnjem poklicu že sanjali kot otrok?

Bil sem otrok, ki je v tišini poslušal čričke, lovil kresnice in v utripu srca občutil stisko ranjene ptice. Moj poklic ni prišel iz sanj, temveč je bil že zapisan v meni. Vse, kar sem moral storiti, je bilo, da tega glasu nisem utišal.

Ordinacijo imate na Muti. Zakaj ravno Muta?

Da, Ambulanta za male, divje in eksotične živali se nahaja na Muti – kraju, kjer reka Drava šepeta zgodbam narave. Tam živalim lahko nudimo mir, izolacijo ter zavetje. Lokacija je idealna za ohranitveno medicino, saj omogoča stik z lokalnim prebivalstvom, naravo in omogoča hitre odzive na terenu. Tam delujem že več kot dvajset let – in tam sem dom našel tudi sam.

Ali je v Sloveniji veliko veterinarjev, ki se ukvarjajo z eksotiko? Kaj vse ponujate v okviru Zavoda?

Zelo malo nas je, zato smo dolžni delovati širše. V okviru Zavoda Zlato Oko nudimo celostno veterinarsko oskrbo: od napredne diagnostike in kirurgije do prehranskih načrtov, oskrbe v azilu in urgentnega odzivanja. Poleg tega izvajamo nadzor nad zdravjem zavarovanih vrst ter svetovanje živalskim vrtovom in vzrejnim centrom. Zavzemamo se za stroko, ki ne deli živali na pomembne in manj pomembne.

Koliko živali obravnavate mesečno oziroma letno? Komu vse ste že pomagali, ter kakšen primer dobre prakse?

Letno obravnavamo od 600 do 1.100 zaščitenih prostoživečih živali ter okoli 300 eksotičnih živali rejcev ali živalskih vrtov. Med njimi so sove, ujede, medvedi, udavi, alpake, morske želve in želve velikanke, anakonde, poškodovane štorklje, gepardi, flamingi, ibisi, ogrožene vrste papig, tukani, opice, levi in druge. Pomagali smo ustanovam v Belgiji, Iraku, reševali ogrožene vrste v Maroku (ibise in antilope). Ena najlepših izkušenj je bila vrnitev jastrebov in velikih dropelj iz vzrejnih centrov v Španiji nazaj v naravo – po mesecih intenzivne vzreje in terapije. To ni bil le uspeh medicine, temveč zmaga življenja.

Kdaj se ljudje odločajo za obisk veterinarja?

Nekateri pokličejo takoj, drugi odlašajo. Vendar vedno več ljudi razume, da živali niso predmet, temveč čuteče bitje – in to je spodbudno. Naša vloga je, da gradimo mostove med naravo in človekom, med znanjem in sočutjem.

Kako usklajujete družino in službo?

Z veliko hvaležnosti. Veterina je več kot poklic – je stalna prisotnost. Moja družina razume, da moja tišina ponoči pogosto pomeni reševanje življenja, in za to sem jim neizmerno hvaležen.

Prav tako imate dežurstva ter azil. Nam lahko kaj več poveste o tem?

Naš azil deluje pod Zavodom Zlato Oko – edinem tovrstnem zavodu v Sloveniji, ki pokriva zaščitene prostoživeče vrste. Čeprav nas država že tretje leto ne plačuje in kljub velikim obljubam vodilnih politikov, se naša barka ne ustavi. Premika se v vode, kjer je misel čistejša in naše prepričanje jasno, da služimo naravi. Vsak primer je nujen. Vsaka ptica, ki se zaleti v prepreke (steklene stene, avtomobili, električne žice) ali morska želva, ki jo ogroža ladijski promet ali ribolov – je zgodba, vredna dejanja, saj zahteva našo prisotnost. Dežurstva so stalna, saj narava ne pozna urnikov.

Kdo vam vse pomaga?

Sodelavci, ki niso le sodelavci, temveč tudi somišljeniki: ljudje, ki primarno zaznajo stisko živali, ki potrebuje pomoč, saj  jim je življenje sveto; to so  znanstveniki, filozofi, biologi, gozdarji, kmetje, naravovarstveniki, zdravniki, veterinarji in veterinarski tehniki, prostovoljci, študentje, umetniki ter vsi, ki razumejo sporočilo narave. Narava je naše največje bogastvo!

Zakaj vas prosijo oziroma pokličejo na pomoč?

Ker vedo, da prideš – tudi če je tri zjutraj in sneg pada. Ker vedo, da pri nas ni vrste živali, ki je ne bi oskrbeli. In ker v vsakem primeru iščemo rešitev, ne izgovora.

Če se dotaknem še vaše zadnje predstave glede azila na Koroškem. Nam lahko o vaši viziji, glede azila kaj več poveste?

Na Koroškem skupaj s 13 občinami želimo ustanoviti regijsko zavetišče na Muti. Ne samo kot zatočišče, temveč kot prostor učenja, spoštovanja in napredka. Gre za pilotni projekt, ki združuje stroko, infrastrukturo in vizijo. Azil bo nudil na odlični lokaciji na Muti veterinarsko ambulanto, karanteno, nastanitvene prostore s pomožnimi ubikacijami  za pse in mačke, pa tudi za zaplenjene hišne živali, če lastniki zanje ne skrbijo ustrezno. Gre za model, ki bi lahko bil v ponos naši družbi. V ta namen izobražujemo veterinaraja specialista kirurgije, stomatologije, oftalmologije in anesteziologije, ki se bo posebej posvetil boleznim in zdravtsvenemu  varstvu živali v tem zatočišču. Seveda takšno delovanje zatočišča bo možno le s kompletnim timom in prostovoljci, lokalno skupnostjo ter seveda Koroškimi Občinami, ki so/bodo ustanoviteljice tovrstne ustanove. 

Kaj počnete v prostem času?

Rad molčim z naravo. Hodim med drevesi in poslušam. Včasih pišem knjige in pesmi, velikokrat pa preprosto opazujem čudo narave, ki nas še obdaja. Najraje pa pustim, da me svet živali in rastlin znova nauči nečesa novega.

Kakšne so vaše želje za v prihodnje?

V Sloveniji smo prvi pobudniki ustanovitve študijske smeri »Ohranitvena biologija in medicina redkih in ogroženih živalskih vrst«, da bi se to področje končno sistemsko uveljavilo kot predmet na univerzah za biologijo in veterino. Želim si, da bi postala skrb za naravo in njene prebivalce način življenja; da bi vsak otrok vedel, zakaj ne pobiramo mladičev iz gnezda in zakaj ne krmimo srnic ali labodov s kruhom. In da bi se spoštovanje do živali spremenilo iz izjeme v pravilo.

Imate še kakšne sanje, ki bi jih želeli podeliti z bralci in bralkami?

Sanjam o sodobnem rehabilitacijskem in razmnoževalnem centru za redke in ogrožene vrste živali, ki bo ohranjal vrste pred izumrtjem in izobraževal nove rodove rahločutnih ljudi, ki prepoznajo stisko in slišijo bolečino narave, ki kliče na pomoč. Da bomo vzgajali ljudi, ki vedo, da se naravna bogastva ne prodajajo in izčrpavajo, temveč se odgovorno ohranjajo za nas in naše zanamce. Sanjam, da ne bo več treba klicati na pomoč ob vsakem povoženem ježu – ker bo pomoč že tam.

Dr. Golobu želimo še veliko uspešnega dela ter, da veliko posluha za uresničitev njegovih vizij ter želja v skrbi za vse živali.