Z novim letom je Osnovna šola Mislinja dobila novo ravnateljico, mesto je prevzela ga. Maja Volk. Ob nastopu funkcije ravnateljice OŠ Mislinja je ga. Volk poudarila odgovornost, hvaležnost in pomen skupnosti, ki jo povezujejo srčnost, znanje in zaupanje. Kljub veliki količini dela, številnim obeznostim in izzivom, ki jih je prevzela z nastopom funkcije, si je vzela nekaj trenutnov za naš portal in odgovorila na vprašanja o svojem delu, viziji in tem, kdo je Maja Volk.
Po dobrih tridesetih letih sem ob nastopu delovnega mesta ravnateljice zopet prestopila prag OŠ Mislinja. Najprej so me prevzeli zelo prijetni in topli občutki, ki so se dodatno okrepili ob prvem srečanju z novimi sodelavci v zbornici šole. Takoj sem vedela, da sem prišla v srčen in povezan kolektiv in da so možnosti, da zgradimo kvalitetne odnose in dobro sodelovanje ter nadaljujemo dobro zgodbo, velike. Po prvem mesecu dela in individualnih pogovorih s sodelavci sem o tem še bolj prepričana. Prvi dnevi in tedni so seveda rahlo hektični, predvsem v smislu aktivnega zbiranja in povezovanja informacij v zvezi z organizacijo dela, tekočimi projekti in dejavnostmi, spoznavanja sistema dela, ki je na vsaki šoli nekoliko drugačen. Poleg tega si želim vzpostaviti sočuten, a spoštljiv odnos tudi z učenkami in učenci, saj verjamem v moč vzgojnega delovanja z zgledom, prisotnostjo in pozornostjo na vsakega posameznika, ki ga srečam na hodniku, pred šolo, v telovadnici …
Mislim, da so me po prvem mesecu skupnega sodelovanja nekoliko že spoznali – sem odprta in dostopna, a odločna, vedno pripravljena na konstruktivni in spoštljiv dialog, ideje, pobude … znam slišati tudi konstruktivno in utemeljeno kritiko. Vedno sem pripravljena iskati najbolj optimalne rešitve, predvsem pa so mi najbolj pomembni učenci v vseh vzgojno-izobraževalnih vidikih: skrb za njihov zdrav telesni in duševni razvoj, omogočanje kakovostnega pouka ter ponujanje številnih možnosti za razvijanje potencialov in krepitev šibkih področij.
Kot ravnateljica svoje vloge in funkcije ne doživljam kot vlogo moči, ampak kot del ekipe, kjer prevzemam vso odgovornost za naše skupno delo. Moj način vodenja je distribuirano vodenje, kjer dajem vsem in vsakemu možnost, da v fazi načrtovanja določenega načrta, vizije in skupnih vsebin pripomore in prispeva z idejami, primeri dobrih praks, pobudami … Ko enkrat sprejmemo odločitve pa sem natančna pri sledenju zastavljenih ciljev in ne odstopam od njih. Vedno sem pripravljena prisluhniti, a znam tudi postavljati meje.
Po slabih 14. letih na delovnem mestu izvajalke dodatne strokovne pomoči, sem pred petimi leti pričela ugotavljati, da mi moje dotedanje delo ne predstavlja dovolj velikega izziva, da bi se razvijala in napredovala strokovno in osebnostno tako, kot sem si želela. Pred zaposlitvijo v Celju sem delala še na drugih šolah, kjer sem poleg opravljanja svojega dela zelo rada opazovala ravnatelje, kako vodijo šolo in kolektiv in se učila ter razmišljala o določenih pristopih. Že takrat sem nekje v podzavesti čutila, da bi se enkrat rada tudi sama preizkusila v tej vlogi, sploh kadar sem naletela na izzive in opazovala prakse, ki so me navdihovale in mi predstavljale vzor. Moj velik vzornik na področju vodenja in ravnateljevanja je bil g. Jože Kavtičnik, ravnatelj na OŠ Nazarje in OŠ Miška Kranjca v Ljubljani, kjer sem skupaj poučevala dobrih 11 let. Tako sem po premisleku o svoji nadaljnji karierni poti in nadaljnjih strokovnih izzivih (izbirala sem med formalno izobrazbo na doktorskem študiju, programi nevrolingvističnega programiranja in ravnateljevanjem) sprejela odločitev, da sestavim program z vizijo za vodenje šole in spremljam razpise na osnovnih šolah ter pošljem prijavo. Pravzaprav zelo sproščeno, z zaupanjem, da bodo program prepoznali kot dober tam, kjer to potrebujejo.
Nikoli ne skrivam dejstva, da sem ambiciozna, a ne iz tekmovalnosti z drugimi, ampak predvsem pri postavljanju, doseganju ter uresničevanju lastnih ciljev na vseh področjih življenja. Ko se nečesa lotim, se temu popolnoma predam in stremim k dosegi zastavljenega cilja. Pred slabimi štirimi leti sem prvič dobila to priložnost – izbrana sem bila za ravnateljico OŠ Ivana Cankarja Trbovlje. V teh letih sem spoznala, da mi je to delo pisano na kožo. Osebno potrebujem zelo razgibano delo, kjer se lahko vsak dan učim, raziskujem, rešujem probleme, spoznavam nove ljudi, hkrati pa sem tesno povezana s sodelavci in učenci. Na šoli v Trbovljah sem se resnično zelo dobro počutila, vendar zelo dolgoročno nisem videla svoje poti tam, kajti oddaljenost od kraja bivanja, vožnja po dokaj nevarni in vijugasti cesti, po drugi strani pa moj lastni vidik, da je ravnatelj obraz šole in če je le mogoče, je aktivno prisoten tudi v okolju in lokalni skupnosti izven delovnega časa, me je nagovarjalo naj ob ponujeni priložnosti (razpisu v Uradnem listu) poskusim srečo bližje domu.
Predvsem zadnje mi je na prejšnji šoli predstavljalo manjšo oviro, saj sem v Trbovlje prišla brez kakršnihkoli poznanstev, niti kraja nisem poznala bolj kot vsak, ki se pelje skozi Trbovlje v Zasavje ali na točno določen naslov. A moram priznati, da so me zelo lepo sprejeli in sem se hitro privadila. Imela sem vizijo in cilje voditi šolo dva mandata. Ob vsem tem je tudi dejstvo, da imam doma družino, ki mi ogromno pomeni, bil en izmed tehtnih razlogov, da s skrajšanjem vožnje pridobim dragoceni čas za družino in zasebno življenje. Nato pa so se v Uradnem listu vrstili razpisi za ravnatelje v bližnji okolici mojega doma in odločila sem se, da s prijavo poskusim srečo. Nekje izgubiš, drugje dobiš. To je del življenja in s tem sem osebno zelo pomirjena. Verjamem v to, da se vse zgodi z določenim namenom in tako sem pristala tu - v Mislinji. V svojem rojstnem kraju, na svoji osnovni šoli, na katero sem zelo ponosna, saj je že desetletja poznana kot kakovostna šola. Z veliko odgovornostjo in hvaležnostjo sem stopila v čevlje ravnateljice in trudila se bom, da šola še naprej raste, se razvija, predvsem pa daje dobre in trdne temelje otrokom in mladostnikom za nadaljnje izobraževanje in življenje.
Motivatorjev je veliko. Najpomembnejši so učenci. Njihove iskrice v očeh, njihova pričakovanja, pa vsi tisti posamezniki, ki nas potegnejo iz cone udobja in se ob njih učimo in rastemo. Drugi najpomembnejši so sodelavci. Moji somišljeniki, sopotniki od ideje, do cilja in opazovanja učinkov naših skupnih dejavnosti, aktivnosti, odnosov in zavzetosti. Tretji so starši kot partnerji - včasih izredno strogi in zahtevni, drugič hvaležni in sodelovalni v skupni viziji vzgajati in izobraževati v najvišje dobro vsakega posameznika. Četrto je sodelovanje z okoljem – aktivno udejstvovanje šole v kraju in širše. Peto je strokovni razvoj na mikro in sistemski ravni – raziskovanje sodobnih otrok, njihovega načina dojemanja sveta in možnosti za aktivno učenje – iskanje in uvajanje novih sodobnih pristopov poučevanja, kajti vemo, da določene tradicionalne metode ne učinkujejo več.
Dogaja se Kopernikanski obrat v poučevalni praksi – nekoč so se učenci prilagajali načinu in metodam poučevanja, ki so bile kot uspešne zakoreninjene v sistemu, danes se metode in strategije didaktike pouka prilagajajo posamezniku v skupini. Na sistemski ravni lahko tudi to razumemo tudi kot premik od integracije k inkluziji. Gre za zelo pomemben obrat, kjer je vloga in naloga ravnatelja, da omogoča okolje za učence, kjer se lahko izrazijo v vsej svoji individualnosti, a kljub temu zmorejo delovati in sodelovati v skupini in skupnosti ter opolnomoča učitelje z znanjem, primeri dobrih poučevalnih praks, jim daje možnosti in priložnosti, da skozi lastno ustvarjalnost, stroko in poznavanje razvojnih značilnosti ter specifik otrok iščejo in preizkušajo različne metode in poučevalne prakse, jih preverjajo in če so učinkovite, delijo naprej s kolegi. Šesto je lastna želja in potreba po nenehnem raziskovanju in učenju, razvoju in napredku. Sedmo pa občutek, ko zjutraj odideš v službo z veseljem in voljo do novega dne, ki pri ravnateljevanju največkrat pomeni 50% pričakovanih in načrtovanih aktivnosti in del ter 50% vsakodnevnih presenečenj na najrazličnejših področjih. To me navdaja z energijo in daje zagon.
Vsekakor učenci s težavami in v težavah. Ti se me najbolj dotaknejo in mi predstavljajo največji strokovni in osebni izziv. Organizacija dela v šoli zna biti zapletena in iz leta v leto bolj težavna, sploh zaradi pomanjkanja kadra. A to so skrbi, ki so prehodne narave in občasni izpadi ne morejo povzročiti tako globokih in dolgotrajnih posledic, kot jih povzroči neopaženost in neodzivanje na otroka in mladostnika v stiski. In teh je žal v sodobni potrošniški družbi vedno več. Potem pridejo še posamezni izzivi s sodelavci in starši, a z odprtim dialogom, usmerjenim k iskanju rešitev in konsenzov, je vse izvedljivo in rešljivo. Pravzaprav imam rada trde orehe. Predstavljajo izzive, a skoraj nikoli jih ne dojemam kot probleme ali težave. Lotevam se jih z optimizmom in motom, da se vse razreši – kjer je volja, je tudi pot.
Tekoče šolsko leto je bilo zastavljeno z letnim delovnim načrtom v mesecu avgustu pod vodstvom moje predhodnice in načeloma se ti načrti ne spreminjajo, razen v primeru manjših dodatkov ali sprememb, tako da bomo kar se tiče izvedbe izobraževalnega programa sledili zastavljenim ciljem, ob tem pa bom spoznavala šolo, učence, sodelavce, kraj in skupaj z njimi oblikovala razvojni načrt in vizijo šole, ki bo sovpadala z mojo vizijo, predstavljeno v programu vodenja - razvijati šolo kot učečo se, odprto in vključujočo skupnost, ki presega klasično razumevanje šole kot prostora poučevanja. Vidim jo kot prostor odnosov, zaupanja, ustvarjalnosti in skupnega učenja, kjer ima vsak posameznik – učenec, zaposleni, starš in partner iz okolja – možnost aktivno prispevati k razvoju in se ob tem učiti.
V ospredje postavljam varnost, spoštovanje, znanje in sodelovanje, saj so to temeljne vrednote, brez katerih kakovostno učenje in zdrav osebnostni razvoj nista mogoča. Varnost razumem kot občutek sprejetosti in zaupanja, spoštovanje kot sposobnost sobivanja v različnosti, znanje kot poglobljen in uporaben proces, sodelovanje pa kot veščino, ki jo bodo otroci nujno potrebovali v življenju.
Te vrednote se ne učijo z navodili, temveč se živijo skozi odnose, zgled odraslih in šolsko kulturo. Naloga šole je, da jih učencem ne le razlaga, temveč jim omogoča, da jih vsak dan doživljajo v praksi – pri pouku, v projektih, v medsebojnih odnosih in pri skupnem reševanju izzivov.
Starše vidim kot enakovredne in nepogrešljive partnerje šole. Uspešen vzgojno-izobraževalni proces je mogoč le, kadar med učenci, učitelji in starši obstaja odprt, spoštljiv in zaupanja vreden odnos. Pomembno se mi zdi, da starši niso zgolj prejemniki informacij, temveč aktivni soustvarjalci šolskega prostora – skozi dialog, sodelovanje v projektih, izmenjavo pogledov in skupno iskanje rešitev ob izzivih. Šola ima odgovornost, da staršem nudi strokovno podporo, jasne informacije in priložnosti za sodelovanje, starši pa s svojo vključenostjo pomembno prispevajo k otrokovemu občutku varnosti, pripadnosti in uspešnosti.
Največ pozornosti bom namenila ustvarjanju varnega in spodbudnega učnega okolja, kakovosti poučevanja ter odnosom – med učenci, zaposlenimi in starši. Brez dobrih odnosov ni mogoče graditi ne znanja ne vrednot. Poseben poudarek bo na inkluzivni pedagogiki, individualnemu pristopu k učencu, preventivnem delovanju na področju vzgojnih izzivov ter razvoju socialnih in čustvenih kompetenc. Pomembno področje je tudi strokovni razvoj zaposlenih, saj le motiviran, podprt in strokovno avtonomen učitelj lahko ustvarja kakovosten pouk. Hkrati želim šolo še bolj odpreti v okolje – v sodelovanje z lokalno skupnostjo, kulturo, športom, podjetništvom in trajnostnimi pobudami. Prepričana sem, da lahko prav skozi sodelovanje in povezovanje šola postane prostor, kjer se znanje povezuje z življenjem in kjer se skupaj gradi prihodnost.
Otroci in mladostniki se počutijo varno v okolju, kjer se čutijo sprejeti, slišani in opaženi, hkrati pa se jim zastavljajo jasni izobraževalni in vzgojni cilji, meje in pravila, ki morajo biti logični, smiselni in predvsem ustrezno obrazloženi in predstavljeni. Še bolje je, kadar zmorejo učenci biti soustvarjalci – takrat iz pasivne vloge vstopajo v aktivno in s tem zagotovo pripomorejo k večji učinkovitosti in uspehu zastavljenih ciljev. Medvrstniško nesoglasje je vedno bilo in bo. Gre za naravne odzive razvijajočega se posameznika v obdobju odraščanja, težava je v tem, da v sodobni družbi ne ločimo več med konfliktom in nasiljem, oziroma, da se konflikta ne zazna ustrezno (niti ga pogosto ne zaznavata posameznika, ki se znajdeta v njem), se ga ne rešuje aktivno in strokovno podprto, zato prej ali slej izbruhne v nasilje. Vzrok so zagotovo drugačni vzgojni pristopi, brez adekvatno zastavljenih mej, ki nimajo čustvenega ali osebnega pridiha ter preokupiranost in preobremenjenost odraščajočih mladostnikov z informacijami s svetovnega spleta, ki jih še ne zmorejo racionalno doumeti in razumeti, po drugi stani pa vse več mladostnikov živi paralelno življenje v spletnem okolju in virtualnem svetu. Tam izvedeno nasilje (verbalno, psihično ali v svetu navidezne resničnosti tudi fizično) največkrat ne pokaže dejanskih posledic na žrtvi oziroma posledice nimajo neposrednega vpliva na agresorja, saj so predstavljene na ekranu v drugem (neresničnem) svetu. A človeški možgani ob pogosti izpostavljenosti takšnim vsebinam prenehajo razločevati med resničnim in neresničnim. Izpostavljenost takim vsebinam ali sodelovanje v njih pa mladostnike vodi v vedno manjšo subtilnost in občutljivost za to, kaj je prav in kaj narobe. Odraščajoči najstniki so v fazi narcisizma podrejeni zagotavljanju lastnega užitka (to, kar mi je fajn, kar mi ugaja, godi) in v kolikor doslej od pomembnega drugega (načeloma starša) niso imeli ustrezno določenih mej in vzpostavljene pozitivne avtoritete, jih je težko odvračati od tega. Ravno zato je vedno več vedenjsko težavnih, odvisnih, nasilnih, nevodljivih posameznikov, ki so v svojem bistvu pravzaprav čustveno strti in popolnoma zmedeni otroci brez okvirjev in varnih mej.
Vsekakor se bomo čim bolj aktivno odzivali na povabila k sodelovanju v lokalni skupnosti in tudi sami povabili najrazličnejše akterje v okolju k sodelovanju na različnih področjih. Osebno imam kar nekaj idej, a se veselim pobud in predlogov sodelavcev, učencev in staršev, kako bi šolo še bolj tesno in kakovostno povezali in vključili v vsakodnevno življenje kraja.
Marsikdo. V prvem pomenu družinski človek. Da me otroci navdajajo s pozitivno energijo in mi dajejo občutek mladosti ter me vsakodnevno napolnijo z energijo potrjuje dejstvo, da imava z možem pet otrok. Vsak od njih je planet zase v osončju naše družine. V drugem pomenu strastna ljubiteljica življenja, živali in narave – rada potujem, raziskujem nove dežele, kulture in ljudi, rada pa imam tudi umik v naravo, ko je vsega veliko in potrebujem le nekaj trenutkov miru ali pa poiščem sprostitev ob igri in negovanju dveh družinskih kosmatincev. Rada spoznavam nove ljudi – vsak človek mi predstavlja nov pogled na svet in življenje, zelo rada se pogovarjam o najrazličnejših temah – tako dobim vpogled v širšo družbo, njihovo miselnost in prepričanja. V naslednjem pomenu sem ljubiteljica kulture in umetnosti – rada berem, obiskujem gledališke predstave, slikarske razstave, občasno se tudi sama lotim pisanja poezije, risanja, slikanja. Že 25 let sem članica Šaleškega akademskega pevskega zbora, kjer pozabim na vsakdan in se vedno popolnoma predam ustvarjalnim trenutkom in glasbi. Rada kuham, šivam, ustvarjam najrazličnejše izdelke. Posebnih hobijev, ki bi bili res zelo nenavadni nimam – mogoče kot zanimivost – zbiram unikatne uhane, v zbirki imam okoli 100 parov najrazličnejših primerkov. Poleg službe, družine in hobijev sem ob vikendih tudi samostojna podjetnica, kjer se ukvarjam z odkrivanjem in odpravljanjem specifičnih bralnih težav, imenovanih skotopični sindrom.
Šolo vidim kot skupnost zaupanja, sodelovanja in znanja, kjer je vsak učenec, starš in zaposleni slišan, viden in pomemben. Moja vizija je okvir za skupno pot, ki jo bomo z odgovornostjo, spoštovanjem in sodelovanjem gradili skupaj.
Vsako delovno mesto prinaša svoje izzive in odgovornosti, a tudi sodelovanje, veselje in številne lepe trenutke. Ob začetku nove poti želimo v uredništvo Koroških Novic ge. Volk veliko uspeha, mirnih odločitev in zadovoljstva pri delu.
