Našemu povabilu na kavo se je odzval eden od stebrov slovenske odbojkarske reprezentance, Sašo Štalekar. Korošec je visok dva metra in štirinajst, a njegova prava moč ni le v višini. Izjemno talentiran odbojkar, ki je svojo pot v OK Mislinja začel pozno, šele pri 17 letih, je pravi pokazatelj, kar se tudi v kratkem času da doseči z močno voljo, željo in predanostjo športu, ki te resnično veseli. Svojo pot je nadaljeval v Kamniku, nazadnje igral za slovenski ACH Volley, vmes navduševal z igro tudi za avstrijski Hypo Tirol, grški Panathinaikos in nemški Berlin Recycling Volley.
Letos bo s svojim talentom in igro navduševal v romunskem klub Arcadi Galati.
Če te po čudežu še kdo ne pozna, kdo je Sašo Štalekar?
Sem preprost 29-letni fant iz kmečke družine, prihajam iz Slovenj Gradca. Ljubitelj športa, član slovenske odbojkarske reprezentance že nekaj časa. Slovenijo zastopam na profesionalnem nivoju že precej let, trudim se, da ostajam dober zgled mlajšim generacijam. Želim, da se mladim zagotovi varno in zdravo okolje, v katerem lahko zrastejo, osebno in morda tudi profesionalno.
Kako bi opisal svoj slog igre in kaj meniš, da te najbolj loči od drugih srednjih blokerjev?
Moj slog igre je definitivno vedno pozitiven, energičen in poudarja timskega duha. Kot igralec sem zelo ekipen človek, ekipa je v tistem momentu tekme na prvem mestu. V odbojki ni prostora za individualizem in to je moja prioriteta.
Kateri trenutek v tvoji karieri ti je ostal najbolj v spominu – kot največji športni vrhunec?
Olimpijske igre so vrhunec za vsakega športnika, seveda. Bi pa izpostavil še bronasto medaljo iz evropskega prvenstva, bilo je prvič, da smo zaključili z zmago in to mi je ostalo res v spominu.
Kako se mentalno pripraviš na velike tekme, kot je liga narodov ali svetovna prvenstva?
Ogromno z minutažo, ker sem z vsako igro bolj izkušen in vsako leto bolj miren. Zadnje čase dajem močan poudarek mentalni pripravi v obliki meditacije. Vizualizacija težkih situacij je pomembna, da sam sebe pripravim na morebitne težke momente v tekmi in ne tvegam izgube fokusa.
Kljub temu, da smo si igralci različni in tekom tekme reagiramo različno, sam morebitno zbadanje in ostre besede, izrečene v afektu, kar prezrem. Takrat sem v svojem svetu in to mi je prioriteta. Nekateri pa so na igrišču bolj čustveni in bolj temperamentni.
Ob kakem porazu, ki se ne bi smel zgoditi ali pa ni bil pričakovan, definitivno starešine povedo par besed, vendar ne takoj po tekmi. Takrat so še “vroče glave” in ni učinka. Čez kak dan analiziramo tekmo, se zberemo in dorečemo. Porazi samo pomenijo, da smo morda malo skrenili s poti, ki nam je cilj in pomembno je, da znamo priti nazaj skupaj.
Igral si v tujini – kako so te izkušnje vplivale na tvojo igro in osebnost?
Ogromno. Jaz rad poudarjam, da vsak igralec more it v tujino, da se izoblikuje. Sam sem poleg izkušenj na najvišjem nivoju dobil predvsem samozavest in zrastel kot oseba. Okolje te izoblikuje, ker si popolnoma sam na novi lokaciji, med novimi soigralci, z novim stilom igre in vse te spremembe povzročijo rast športnika. Tisti trenutek želiš pokazati vse najboljše, kar premoreš kot športnik in se prilagodit ligi, v katero si prišel.
Katere navade ali drobne stvari iz Slovenije ti najbolj manjkajo, ko si v tujini?
Najbolj pogrešam družino in to je edino, po čem hrepenim v tujini. Sem izjemno prilagodljiv človek, ne potrebujem veliko, da sem srečen. Znam poskrbeti zase in sem zelo hvaležen staršem, da so me vzgojili tako, da načeloma nikogar ne potrebujem.
Tudi pogovora v domačem jeziku mi ne manjka. Dnevno sem v stiku z družino, prijatelji in mi to pomaga.
Imaš kakšen nenavaden ritual pred tekmo, ki bi presenetil navijače?
Meditacija je nujnost, druga stvar pa je glasba. To v garderobi ne sme manjkat. Ta nas dvigne in mogoče pripomore k razpoloženju pred tekmo. A težava včasih nastane, ker nimamo vsi istih glasbenih želja. Največja borba je ponavadi prav sestavljanje seznama za predvajanje. 17 nas je na pripravah in v ekipi niso niti trije z istim okusom.
Kako poteka tvoj običajen dan med pripravami?
Zjutraj vstanem okrog 8. ure, sledi zajtrk, nato vadba v fitnesu ali trening. Okrog 12. ure imamo kosilo, po katerem nas čaka enourni počitek. Sredi popoldneva je malica, ki ji sledi daljši triurni trening. Tak trening zahteva ogromno energije, ki pa jo nadomestimo z večerjo, po njej izvajamo razne terapije, včasih se sproščeno podružimo. Po potrebi kak dan vključimo video analize, najde pa se čas tudi za kako kavo.
Vsak dan je urnik enak in prav ta konstanta ti da največ.
Katere vaje so zate najpomembnejše pri ohranjanju vrhunske forme?
Fitnes. Ogromno treniramo v fitnesu, najmanj 3-krat tedensko. Odbojka je postala izjemno fizičen šport, tekme si včasih sledijo vsakodnevno in telo mora zdržati vse napore. Če ni dovolj pripravljeno, bo s tem tempom hitro kaj začelo boleti, tega pa si noben športnik ne želi.
To je moj kruh in celo svoje življenje sem podredil temu. Brez tega ne moreš uspeti. Izjemno pomembno je, da sem fizično pripravljen, poskrbim za odlično kondicijo in pravilno regeneracijo.
Če bi bil za en dan trener slovenske reprezentance, kaj bi spremenil na treningu?
Uf, ne bi bil in se ne vidim v tem. Če pa gledamo teoretično, smo imeli v slovenski reprezentanci res srečo s trenerji, trenirali so nas res izjemni ljudje. Vsak je nekaj dobrega prinesel in zato ne bi spremenil nič.
V tistem momentu je vsak iz svoje perspektive videl, kaj ekipa potrebuje in mi smo od tega veliko odnesli. Zdaj sem dozorel in vsakega trenerja sem z leti dojemal drugače. Od prejšnjih trenerjev bi mogoče izpostavil Giannija Creta, ki mi je dal ogromno časa “ena na ena” in minutaže na tekmi, njemu zahvaljujoč sem kot odbojkar dobil ogromno znanja.
Trenutni trener, Fabio Soli, meni zelo ustreza, trenira se dobro. Podpira in razume moje kvalitete in to mi iz vidika igralca veliko pomeni.
Kateri soigralec je največji zabavljač v garderobi?
To sem jaz, definitivno. Pa tudi Mujanović se mi pogosto pridruži. Nikoli ni dolgčas.
Če ne bi postal profesionalni odbojkar, kaj misliš, da bi danes počel?
Od nekdaj rad kuham, mogoče bi se našel nekje v kulinarični smeri. Čeprav moram paziti, kako odgovarjam na to vprašanje, ker me soigralci hitro ulovijo na besede in zbadajo, kdaj jim bom kaj skuhal.
Kakšni so tvoji cilji za naslednjih nekaj let – tako športni kot osebni?
Definitivno so moj cilj na malo daljši rok še ene olimpijske igre. Če gledam za krajši čas, si vsako leto želim napredovati, postati boljši igralec in z znanjem vedno več pomagati ekipi.
Kot osebni življenjski cilj pa bi mogoče izpostavil, da želim še naprej ostati dober človek. To mi je na prvem mestu. Ljudem okrog sebe želim dati le najboljše, to je zagotovo moja vrlina. Nisem zahrbten, sem iskren in dober, kar mi je ena najpomembnejših stvari v življenju in za tako vzgojo sem svojima staršema izjemno hvaležen. To je nekaj, kar bi rad enkrat prenesel tudi na svoje otroke.
Kako vidiš razvoj slovenske odbojke v prihodnjih desetih letih?
Smo na dobri poti, imamo ogromno podmladka z veliko znanja in močno željo. Sicer morda mentalno še niso tam in se na trenutke ne zavedajo, koliko je pottrebno vložiti v uspeh. Te, mlajše igralce, je včasih treba spraviti iz cone udobja, da se zavedajo, koliko potenciala in možnosti za rast še imajo. Generacija je drugačna, a mislim, da se bodo s pravimi vzori in dobrimi temelji tega hitro naučili.
Kaj bi rad pustil za seboj kot zapuščino v slovenskem športu?
Kot vsak odbojkar, si želim, da bi se tega športa lotilo čimveč otrok in nadaljevalo zdravo, aktivno preživljanje prostega časa. Preveč je tehnologije, ki mlade dobesedno lepi na ekrane, brez nekih ciljev. Želim jim dati cilj, smisel, ki pa ga v tem športu ne manjka. Šport ti da disciplino, motivacijo, nov krog ljudi, odrekanje, vse to spada skupaj.
Pripravljenih imamo sedem “Hitrih vprašanj”. Odgovori s hitrostjo asa.
- Kdo v reprezentanci ima najbolj “glasne” superge? Tisti, ki ima največje, verjetno Pajenk.
- Največja neumnost, ki si jo naredil na treningu? Serviral pod mrežo, popolnoma zgrešil žogo za skoraj meter.
- Če bi moral en dan igrati na drugi poziciji – katero bi izbral? Korektor.
- Najljubša hrana po zmagi? Ponavadi ogljikovi hidrati, zagotovo kake testenine.
- Kaj je bolj naporno – pet setov na vročem turnirju ali ena ura nakupovanja? Joj, nakupovanje, sovražim nakupovanje
- Kaj si nazadnje vpisal v iskalnik na internet? Delal sem promo video in iskal navodila za montažo.
- Najbolj podcenjen soigralec? Mogoče naš libero, Jani Kovačič. Samo sprejema, brani in doseže nobene točke, kar mislim, da mu zbije vrednost, čeprav je izjemno pomemben igralec ekipe.
Sašo Štalekar nas je kljub svojemu natrpanemu urniku za nekaj časa spustil v svoj vsakdan in nam dovolil pokukati tako na igrišče kot v zakulisje svojega življenja. Njegova zgodba dokazuje, koliko šteje močan značaj. Želimo mu veliko uspehov, zdravja in čim več trenutkov, ko bo z nasmehom zapuščal igrišče – pa naj bo to v dresu Slovenije ali kateregakoli kluba.
