Čeprav ga večina ne vidi pod žarometi in njegovo ime ni zapisano na semaforju, je Jožek eden tistih ljudi, brez katerih bi bila zgodba slovenjgraškega rokometa drugačna. Njegovo delo se skriva v pripravljenem igrišču, obrisanem parketu, pravočasno urejenih malenkostih in neštetih potezah, ki jih gledalci pogosto niti ne opazijo. A prav iz takšnih malenkosti je zgrajena pripadnost športu, kot jo premore Jožek.
Slovenjgraški rokomet mu ni bil nikoli zgolj šport. Postal je del njegovega vsakdana, njegovih prijateljstev in življenja. V več kot treh desetletjih je videl generacije igralcev, trenerjev, vzponov, padcev, zmag in porazov. Nekateri so prišli in odšli, Jožek pa ostaja. Pri 62 letih je še vedno tam, kjer se počuti doma: v športni dvorani Slovenj Gradec, ob igrišču, med ljudmi, ki jih je skozi leta vzel za svoje. Morda prav zato beseda "legenda", s katero ga mnogi opisujejo, zveni nekoliko preveliko zanj. Jožek je namreč človek, ki svojega prispevka ne poudarja. Preprosto pride, pomaga in naredi, kar je treba.
Njegova zgodba se je začela preprosto. Pred več kot 30 leti ga je k sodelovanju povabil takratni član uprave RK Prevent. Jožek je pristal na pomoč, nato pa so se leta kar vrstila. Najprej je nosil stvari, lepil plakate in opravljal manjša opravila, ki jih gledalci pogosto niti ne opazijo. Danes je prav zaradi teh na videz majhnih dejanj postal nepogrešljiv del slovenjgraškega rokometa.
"Moraš biti tam, pa pomagati," pravi preprosto. In prav v tej preprostosti je verjetno največji del njegove zgodbe. Jožek svojega dela ne dojema kot nekaj posebnega. Ko ga vprašamo, ali se vidi kot legenda slovenjgraškega rokometa, odgovori kratko: "Ne."
Rokometna tekma se za Jožeka ne začne s prvim žvižgom sodnika. Začne se veliko prej.
Treba je pripraviti stole, namestiti plakate sponzorjev, prinesti led, pripraviti žoge in poskrbeti, da je dvorana pripravljena na igralce in gledalce. Pred tem so na vrsti še plakati in številne druge malenkosti.
Ko je vse pripravljeno in se tribune napolnijo, pa se začne tisti del, ki ga pozna vsak, ki obiskuje tekme. Jožek je tudi takrat na svojem mestu. Če je treba sredi tekme stopiti na igrišče in pobrisati parket, bo to naredil. "Moraš," pove. Brez velikega razmišljanja, brez pritoževanja. To je pač del njegovega dela. A ko stopi na parket, ga ne pozdravljajo le igralci in domači navijači. Poznajo ga tudi gostujoče ekipe in navijači, ki se v Slovenj Gradec vračajo iz leta v leto. Kot pravi, ga preplavi ponos, ko mu skandirajo prav tako glasno kot vsakemu zadetku gola na tekmi.
Generacije igralcev, trenerjev in navijačev so se zamenjale, on pa je ostal. Zato ga danes poznajo tako najmlajši kot najstarejši pripadniki tega športa. Kot z nasmeškom pravi sam, ga, če ga ni na treningu ali tekmi, hitro začnejo iskati: "Ko mene ni, me že kličejo, kje si. Vsi me imajo radi."
To je verjetno eden najboljših dokazov, koliko pomeni ljudem, s katerimi že desetletja deli dvorano.
Težko bi izbral enega igralca, ki ga je najbolj spoštoval. Enako velja za trenerje. V treh desetletjih jih je spoznal ogromno, morda celo več kot igralcev.
Med igralci mu je v posebno lepem spominu Rok Cvetko, član trenutne članske ekipe. Toda tudi pri tem Jožek ostaja skromen. Ne išče posebnih pohval in ne izpostavlja sebe.
Jožek je za svoje dolgoletno prostovoljno delo že prejel priznanja. Med drugim tudi plaketo za 20 let prostovoljnega dela v športu, večkrat pa je bil nagrajen tudi kot naj prostovoljec Mestne občine Slovenj Gradec.
Toda če bi moral izbirati med plaketo in preprostim "hvala", ne bi dolgo razmišljal. "Ljubše mi je, če mi nekdo v športni dvorani reče hvala," skromno doda. Prav to mu pomeni največ. Ne priznanje na steni, temveč občutek, da je njegovo delo nekdo opazil in cenil.
Če ga vprašamo, kaj bi moral narediti obiskovalec, da bi zares izgubil živce, je odgovor skoraj pričakovan: "Nič. Ne bi izgubil živcev." Obstaja pa ena stvar, ki mu vendarle dvigne pritisk: nepoštene sodniške odločitve, kadar niso po godu domači ekipi. Takrat je navijač, tako kot vsi drugi.
Ob vprašanju, po čem bi želel, da si ga ljudje zapomnijo, odgovori v svojem slogu: kot pridnega, marljivega človeka, ki je znal pozdraviti, prisluhniti in spoštovati druge.
Danes še vedno prihaja na treninge in tekme. Če mu bo zdravje dopuščalo, bo tam tudi v prihodnje. Sam pravi, da bo ostal, dokler ga bodo "noge nesle". Večkrat je že pomislil, da bi bilo morda čas oditi, a se je vedno našel kdo, ki mu je rekel, naj še ostane. In tako se je zgodba nadaljevala.
Takrat bo verjetno težko. Po več kot 30 letih dvorana ne bo samo prostor, kamor je hodil opravljat svoje prostovoljske obveznosti, postala je del njegovega življenja. Zato bo ob odhodu verjetno prisotna tudi žalost. "A ta dan še ni danes," z nasmeškom hitro doda.
Ob koncu ima Jožek preprosto sporočilo za navijače, tudi za domače Orle. Naj pridejo navijat, naj podpirajo ekipo in naj bodo del dogajanja. Tudi sam jim je hvaležen za podporo, ki jo čuti s tribun, vsakič, ko stopi na parket.
Članski ekipi RK Slovenj Gradec pa želi predvsem to, kar si želi vsak navijač: da bi zmagovali in poslušali trenerje. "Hvaležen sem za dobre odnose, ki jih imamo in upam, da tako ostane še naprej. Hvala."
Ko človek posluša njegovo zgodbo, hitro postane jasno, da pripadnosti klubu ne moremo meriti s številom tekem, opravljenih ur ali prejetih priznanj. Meri se v letih, v tem, da prideš tudi takrat, ko te nihče ne opazi in predvsem v tem, da ti je mar.
Morda je v tem največja lepota njegove zgodbe. Da za pripadnost ne potrebuješ aplavza, da lahko šport ljubiš tudi takrat, ko stojiš v ozadju in da lahko neko mesto postane tvoj dom tudi skozi nekaj tako preprostega, kot je dolga leta odpirati vrata iste dvorane.
