Čez dober mesec nas čakajo državnozborske volitve, kjer bomo državljani izbirali poslance v Državni zbor Republike Slovenije. Volivci bomo glasovali za kandidatne liste političnih strank ali kandidatov, s čimer odločajo, kdo bo sprejemal zakone in vodil državno politiko.
Za kandidaturo na državnozborskih volitvah so se odločili tudi nekateri Korošci, za katere smo v uredništvo pripravili kratek vprašalnik v obliki intervjuja, s katerim se bodo predstavili Korošicam in Korošcem.
Naslednja kandidatka, ki se je odzvala našemu povabilu, je Alenka Helbl. Alenka kandidira na listi SDS, trenutno je poslanka v Državnem zboru. Je profesorica slovenščine in nemščine, poučuje na Srednji šoli Slovenj Gradec in Muta. Je žena, mama in babica, v prostem času uživa v branju, aktivna pa je tudi v številnih društvih v lokalnem okolju.
Ko sem se prvič odločila za kandidaturo, odločitev ni bila lahka. Bila sem profesorica, žena, mama, danes že babica. Imela sem svoje razrede, svoje dijake, svoj vsakdan. Politika me ni vabila zaradi položaja, temveč zaradi občutka odgovornosti. Kot profesorica sem leta poslušala mlade – njihove strahove, njihove sanje, njihovo negotovost. Kot mama sem čutila skrbi staršev. Kot hči podeželja sem gledala, kako se kmetije borijo za obstoj in kako se Dravska dolina pogosto znajde na robu odločanja.
Glavni razlog je bil občutek, da ne smem ostati le opazovalka. Da znanje, ki ga imam, in izkušnje, ki sem jih nabrala v šolstvu in v življenju, ne smejo ostati med štirimi stenami učilnice. Najbolj me je motivirala misel na prihodnost – na moje otroke, na moje vnuke. Danes jih imam tri, četrti je na poti. Ko jih gledam, vem, da se za prihodnost splača boriti.
V prvem mandatu sem spoznala, kako zahtevna, a hkrati pomembna je vloga poslanca. Zato danes kandidiram s še večjo odgovornostjo – ker vem, kaj pomeni glas v parlamentu, in ker vem, kako zelo je pomembno, kdo ta glas odda.
Kot profesorica slovenščine in nemščine sem vedno verjela v moč besede. A prišel je trenutek, ko sem spoznala, da beseda brez dejanj nima dovolj teže.
Spominjam se pogovorov z mladimi, ki so mi govorili, da ne vidijo prihodnosti doma. Spominjam se staršev, ki so računali vsak evro za šolske potrebščine. Spominjam se kmetov iz naše doline, ki so mi pripovedovali, kako težko je obdržati majhno, družinsko kmetijo. Takrat sem začutila, da mora nekdo, ki razume šolstvo, socialne stiske in življenje na podeželju, stopiti tudi v zakonodajno areno. Ključen trenutek je bil, ko mi je nekdo rekel: »Ti govoriš, kaj bi bilo treba narediti – zakaj pa ne kandidiraš?« Takrat sem se vprašala, ali imam pogum, da stopim iz cone udobja. In odločila sem se, da ga imam.
Politika zame ni ideološki boj. Je prostor odločitev, ki vplivajo na konkretna življenja. In ko to razumeš, se težko umakneš.
Morda po tem, da sem v politiko prišla iz poklica, ki te nauči poslušati. Učitelj ne more opravljati svojega poslanstva, če ne zna slišati. V parlament sem prinesla občutek za jezik, za natančnost, za argument. A prinesla sem tudi izkušnjo žene, mame in babice – to pomeni, da politiko doživljam zelo osebno.
Sem iz Dravske doline. Vem, kaj pomeni živeti izven središč odločanja. Vem, kako pomembne so ceste, ambulante, šole, domovi za starejše. Ne gledam na Slovenijo le skozi prizmo Ljubljane, temveč skozi prizmo krajev, kjer se ljudje poznamo po imenu.
Razlikujem se tudi po tem, da ne gradim politike na všečnosti, še manj na manipulacijah, temveč na vztrajnosti. Morda nisem vedno najglasnejša, sem pa vedno pripravljena stati za tem, kar rečem. Ne obljubljam nemogočega in ne govorim tistega, kar ljudje želijo slišati – govorim to, kar verjamem, da je prav. Izhajam iz realnega življenja, iz dela, terena. Poznam skrbi podjetnika, kmeta, učitelja, delavca. Nisem odmaknjena od vsakdanjih izzivov. Moja prednost je vztrajnost in pripravljenost poslušati – ne le govoriti.
V tem času je vsekakor na prvem mestu odgovornost do besede, do obljube, do ljudi. Kot profesorica sem vedno učila, da ima vsaka beseda težo. Vsaka. In mora biti izrečena premišljeno in spoštljivo. To velja tudi in predvsem v politiki.
Druga vrednota je spoštovanje – do drugače mislečih, do starejših, do kmeta, do delavca, do otroka. V parlamentu se to kaže v kulturi dialoga, a tudi v tem, da nikoli ne pozabim, koga zastopam.
Tretja vrednota je pravičnost. Na področju sociale to pomeni, da pomoč pride do tistih, ki jo res potrebujejo. Na področju izobraževanja to pomeni enake možnosti za vse otroke – ne glede na to, ali prihajajo iz mesta ali s hribovske kmetije. Na področju kmetijstva pa pomeni, da majhne in srednje kmetije ne smejo biti pozabljene. Od tega je odvisna naša stopnja samooskrbe, kvalitetna in varna hrana.
Želimo, pravzaprav bi morali državljani zahtevati konkretne premike, ne lepih besed, morda izpostavim nekaj področij.
Slovensko šolstvo ima kakovostne učitelje in pridne učence, a sistem je vse bolj obremenjen in razdrobljen. Učitelji se utapljajo v administraciji, namesto da bi se posvečali pouku. Preveč je nepremišljenih reform, premalo pa stabilnosti in jasne vizije.
Poseben izziv so naraščajoče stiske otrok in mladih, pomanjkanje strokovne podpore ter vse večje razlike med okolji. Šola ne more in ne sme reševati vseh družbenih težav sama. Potrebuje več podpore, več spoštovanja do pedagoškega dela in manj ideoloških eksperimentov. Če želimo močno družbo in konkurenčno gospodarstvo, moramo znanje ponovno postaviti v središče – kot vrednoto, ne kot formalnost.
Dolgotrajna oskrba v Sloveniji je postala sinonim za odlašanje in nepreglednost. Poslušali smo obljube o sistemski ureditvi, medtem ko družine same nosijo breme starosti, bolezni in onemoglosti svojih najbližjih. Zakon obstaja, toda izvajanje je počasno, kadra primanjkuje, mreža storitev je neenakomerno razvita, predvsem na podeželju. A ljudem ostaja plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo v višini 1 %, samostojni podjetniki in kmetje 2 %, upokojenci 1 %, storitev pa ni. Dolgotrajna oskrba ni politični projekt, temveč vprašanje dostojanstva. In država, ki ne zmore pravočasno poskrbeti za svoje starejše in najbolj ranljive, se mora resno vprašati o svojih prioritetah.
Na področju kmetijstva bom še naprej zagovarjala pomen samooskrbe in ohranjanja kulturne krajine. Brez kmeta ni hrane, brez hrane ni suverenosti. Posebej mi je pomembno, da se sliši glas hribovskih in manjših kmetij – tudi iz naše Dravske doline. Kar nekaj mladih kmetov poznam, prevzemnikov, se trudijo z dopolnilnimi dejavnostmi, ostajajo na kmetijah, a ob sedanji kmetijski politiki se sprašujejo o smiselnosti. Si želimo samotnih in propadajočih kmetij, zaraščenih travnikov, polj? Seveda ne.
Slovensko zdravstvo je na prelomnici. Čakalne dobe ostajajo predolge, družinski zdravniki preobremenjeni, bolniki pa pogosto prepuščeni sami sebi. Sistem je kadrovsko podhranjen in administrativno tog, odgovornost pa se prepogosto prelaga z enega nivoja na drugega. Zdravstvo ne potrebuje novih obljub, temveč jasne ukrepe, večjo učinkovitost in spoštovanje do zdravstvenih delavcev. Predvsem pa potrebuje zavedanje, da za vsako številko na čakalnem seznamu stoji človek – z bolečino, strahom in pravico do pravočasne obravnave.
Slovenska davčna politika je pogosto nestabilna in premalo razvojno naravnana. Prevelika obremenitev dela zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva in jemlje motivacijo zaposlenim, medtem ko podjetniki potrebujejo predvidljivo okolje, ne stalnih sprememb pravil. Davki morajo biti pravični, vendar tudi spodbudni. Če želimo močno socialno državo, potrebujemo uspešno gospodarstvo, ki ustvarja dodano vrednost. To pa pomeni razbremenitev dela, enostavnejše postopke in jasen signal, da država spoštuje tiste, ki delajo, ustvarjajo in prevzemajo tveganje.
Moj cilj ni politična kariera, ampak merljiv rezultat: da bodo ljudje čez štiri leta rekli, da živijo bolje kot danes.
Prva in najmočnejša skrb je finančna negotovost. Družine delajo, pogosto oba starša, pa vendar ob koncu meseca tehtajo med položnicami, stroški hrane, energentov in kreditnimi obveznostmi. Plače so močno obremenjene, razlika med bruto in neto zneskom je za mnoge boleča realnost. Če želimo močne družine, moramo imeti močno gospodarstvo – takšno, ki ustvarja delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. To pomeni razbremenitev dela, stabilno davčno okolje in podporo podjetništvu, zlasti malim in srednjim podjetjem, ki so hrbtenica slovenskega gospodarstva. Država mora poslati jasno sporočilo – delo se splača, znanje se splača, prevzemanje odgovornosti se splača. Le tako lahko družine načrtujejo prihodnost brez stalnega strahu pred nepredvidenimi stroški.
Druga velika skrb je dostopnost osnovnih storitev, ki zagotavljajo varnost in dostojanstvo. Čakalne dobe v zdravstvu niso le statistika – so meseci negotovosti in bolečine. Dolgotrajna oskrba še vedno ne deluje tako, kot bi morala, družine pa pogosto same nosijo breme skrbi za ostarele in bolne. Tudi dostopnost vrtcev in kakovostnih javnih storitev ni samoumevna, zlasti v manjših krajih. Veliko breme so visoki zneski za plačilo vrtcev; naj pojasnim, strinjam se z izboljšanjem plač vzgojiteljev, vsekakor, a podražitev vsakih nekaj mesecev zelo bremeni mlade družine. Že sama sem dala pobudo, da je strošek plač poravnan iz državnega proračuna, starši pa plačajo materialne stroške. Tega ta vlada ni sprejela, bo pa naslednja.
Tretja težava je vprašanje perspektive mladih. Kot profesorica sem se leta pogovarjala z dijaki, ki so se spraševali, ali ima smisel ostati doma. Danes kot mama in babica razmišljam o tem še bolj osebno. Mladi potrebujejo dostopna stanovanja, kakovostna delovna mesta in občutek, da se trud, znanje in pošteno delo izplačajo. Potrebujejo okolje, kjer podjetništvo ni skok v prazno, temveč podprta priložnost. To pomeni več povezovanja med izobraževanjem in gospodarstvom, več priložnosti za prve zaposlitve, več stabilnosti na trgu dela ter razvoj tudi izven velikih mest. Slovenija ne sme postati država, iz katere mladi odhajajo zaradi občutka, da nimajo možnosti.
Če povzamem: družine potrebujejo ekonomsko stabilnost, varnost osnovnih storitev in jasno prihodnost za svoje otroke. Politika mora te tri temelje postaviti v ospredje – ne kot predvolilne parole, temveč kot konkretne ukrepe.
S tem, da ostajam zvesta temu, kar sem bila pred politiko. Profesorica, ki verjame v znanje. Žena in mama, ki razume družinsko življenje. Babica, ki razmišlja dolgoročno. Poslanka z izkušnjo enega mandata, ki razume sistem in ve, kako ga izboljšati. V prvem mandatu sem spoznala, kako deluje sistem. A še bolj sem se zavedala, kako pomembno je ostati povezan z domačim okoljem. Poslanec ne sme postati oddaljen od ljudi, ki so mu dali zaupanje.
Ne obljubljam lahkih rešitev. Obljubljam vztrajnost, delo in povezovanje. Ljudje ne potrebujejo popolnih politikov – potrebujejo iskrene in pogumne predstavnike. Če mi bodo zaupali glas, bom to zaupanje nosila kot obvezo, ne kot privilegij. Ker verjamem, da Slovenija ne bo močna zaradi delitev, temveč zaradi ljudi, ki delajo, ustvarjajo in ostajajo doma.
Ko me bodo vnuki nekoč vprašali, kaj sem naredila za kraj, iz katerega prihajajo, želim odgovoriti z mirno vestjo. Zato kandidiram – zaradi odgovornosti do domačih krajev in ljudi, ki tukaj živijo, delajo in ustvarjajo.
Volivke in volivci se bodo na državnozborske volitve odpravili v nedeljo, 22. marca 2026, ko bodo odločali o novi sestavi Državnega zbora Republike Slovenije. Volitve so redni del demokratičnega procesa, na katerem državljani z glasovanjem izbirajo svoje predstavnike v zakonodajnem telesu. Prav zato je pomembno, da se volivke in volivci volitev tudi udeležijo.
