Rožnati oktober je mesec, ki je posvečen ozaveščanju o raku dojk, ki je najpogostejša oblika raka pri ženskah. Lanskega oktobra smo predstavili zgodbo 30-letne mamice treh otrok iz Prevalj, ki je izvedela, da ima raka dojk.
Leto dni po tem, ko nam je zaupala svojo zgodbo, smo se z njo zopet pogovarjali. Za sabo ima težko pot … Kemoterapije, biološka zdravljenja, operacije … Pravi, da jo je rak naučil postopnosti, predvsem pa se je naučila ceniti drobne – samoumevne stvari. “Nikoli več ne bom dopustila, da me nepomembne stvari obremenjujejo, da iz mene izvabljajo nesrečo.” Zanjo je težka pot in pravi, da je še vedno tu, ker je zaupala v to, da zmore.
1. Minilo je leto dni od najinega pogovora. Pa bom začela z istim vprašanjem kot nazadnje. Torej, kako si?
Minilo je kar nekaj časa od najinega zadnjega pogovora, po teh vmesnih korakih vidim, kako čas mine, kaj vse lahko človek v tem obdobju preživi. Tudi sama komaj verjamem, da sem že leto in 3 mesece v tem “procesu”, pa na srečo lahko rečem, da sem sedaj na koncu s srečnim izidom. Mimo so kemoterapije, biološka zdravljenja, onkološka operacija, kjer so mi vzeli tkivo obeh dojk ter vstavili ekspandre (tkivne razširjevalce), za mano je še zadnja operacija, kjer so mi naredili rekonstrukcijo dojk … Kar nekaj stvari se je dogajalo pri meni.
2. Si zdrava, se tako počutiš?
Sem srečna, hvaležna in najbolj pomembno – zdrava. Počutim se odlično (se opravičujem za vse superlative, vendar je res). Zelo, zelo sem se borila, da sem danes še vedno tu, da sem si izborila svoje življenje nazaj. Nikoli več ne bom dopustila, da me nepomembne stvari obremenjujejo, da iz mene izvabljajo nesrečo. Nič na svetu ni vredno tega, vendar se ljudje tega premalo zavedamo – ženemo se za stvarmi (ki so dejansko samo stvari), ki niso pomembne, vendar dokler smo vpeti v ta naš vsakdanjik, ko se nam ne dogajajo hujše stvari, pač človek tega ne vidi.
3. Kaj ti je v tem odbobju najbolj pomagalo?
V vsem tem obdobju mi je najbolj pomagalo to, da sledim svoji poti, ki sem si jo zastavila v glavi. Rak te nauči postopnosti, korak po korak. Torej prvo sem dala mimo kemoterapije, potem operacija, po teh dveh korakih sem rekla ok, sem iz najhujšega, vendar moja pot še ni končana. Imela sem eno leto biološka zdravila na vsake 3 tedne, potem so v februarju in marcu sledila še obsevanja. Od vsega so me prav ta najbolj uničila, pa ne obsevanja sama po sebi, pač pa vožnja – 250 km za 10 min (6250 km v enem mesecu, ne jamram, ker vem, da je bilo zame dobro), vozila sem se vsak dan sama. Ko sem šla šestnajstič proti avtu sem imela solzne oči, pri sedemnajstem obsevanju so mi omenili, da sem je pokvaril aparat za obsevanje. O tem, da bi se morala obrnit in nazaj domov, nisem hotela niti slišati, bila sem kot mali otrok in … Bila obsevana.
4. Kako se je spremenil tvoj pogled na svet? Katere stvari so ti zdaj (naj)bolj pomembne, pa ti mogoče prej niso bile?
Moj pogled na svet se je spreminjal postopoma, kot sem omenila že zgoraj je problem današnjega sveta, da se ne znamo več ustavit. Predvsem cenim drobne – samoumevne stvari, ki se mi zdijo, da so temelj vsega iz česar potem izhajajo naše želje. Samoumevne stvari so predvsem vidne sedaj, ko smo v pandemiji izgubili kar precej svobode. Seveda to ne pomeni, da pri nas doma vlada kaos, res pa ne “težim” več za nepomembne stvari. Zdravi smo, streho imamo nad glavo in položnice plačane – kaj več bi si želeli?
5. Pravijo, da v nesreči spoznaš, kdo je tvoj pravi prijatelj. Bi se strinjala s tem?
Da v nesreči oziroma bolezni spoznaš, kdo je tvoj prijatelj, lahko samo potrdim. Moji prijatelji so se “izkazali”, sem bila pa malo presenečena nad nekaterimi, ko sem mislila, da jim pomenim mogoče malo več. Pa vseeno nisem jezna na njih, ampak ne izgubljam pa energije po nepotrebnem.
6. Dejala si, da te izguba las ni tako zelo ganila. Pa me vseeno zanima, kakšen je bil tvoj pogled na telo pred boleznijo in kako nanj gledaš danes?
Izguba las me ni ganila, to sem jemala kot prehodno obdobje, sem si pa ob koncu terapij zelo želela, da mi končno zrastejo nazaj, da se rešim kape in lasulje. Vem, da sem s kapo izstopala, danes mi je pa zanimivo, ko opažam mimoidoče, da jim več ne »padem« v oči, torej nisem vpadljiva in izgledam zdrava. Če pogledam vse skupaj nazaj, se bi danes verjetno pokazala kje plešasta. Tega si lani nisem “dopustila”, plešasto me je videl samo mož, pa še to direkt pred spanjem. Zjutraj prvo, ko sem odprla oči, sem imela že kapo na sebi. Kljub temu, da sem šla skozi to bolezen dokaj močna ti takšne stvari malo ranijo samozavest.
7. Kako je vplival nate izbruh koronavirusa? Spadaš v rizično skupino. Si se ga ustrašila? Kako si to občutila pri zdravljenju?
Priznam, ob izbruhu koronavirusa sem bila prve 14 dni prestrašena, ker so kemoterapije le načele moj imunski sistem in bo trajalo kar nekaj časa, da si opomore. Potem pa sem nehala gledat poročila in življenje je postalo lažje. Na moje zdravljenje to ni vplivalo, onkološki inštitut je zaprt že od konca februarja, še pred prvim potrjenim primerom so sprejeli ukrepe in res lahko rečem, da v mojem primeru stvari glede zdravljenja “štimajo”, nikjer nisem občutila, da bi me po nepotrebnem kje prenaročevali ali prestavljali preglede.
8. Kaj pa prehrana, imaš posebno dieto? Kako pa krepiš imunski sistem?
Posebnih diet nimam, pridejo dnevi, ko bi pila samo ledeni čaj in pridejo dnevi, ko bi jedla samo zelenjavne juhe. Naredila sem si jedilnik, ki se mi zdi zame primeren in tega se držim. Imam tudi nekaj dodatkov (vitamine, minerale, omega 3 …), ki jih jemljem na dnevni bazi, od vse ponudbe na trgu sem izluščila tisto, kar se mi zdi, da je zame najboljše. Do danes še vedno treniram z osebno trenerko in tudi med kemoterapijami in biološkim zdravljenjem mi je uspelo, da sem celo pridobila mišično maso, da nisem hujšala.
9. Kaj bi svetovala nekomu, ki se znajde v isti oziroma podobni situaciji?
Moje priporočilo bi bilo, da izhaja iz sebe. Vsak človek je drugačen, vsak se z različnimi stvarmi spopada drugače. Nekateri jočejo – naj jočejo in dajo to iz sebe, če mu paše, da slika – naj slikajo, spet drugi se zaprejo vase. Najbolj pomembno pa je, da nikoli, res nikoli ne izgubiš upanja ali dvomiš vase. Vsak je zase najboljši in komu bo uspelo, če ne tebi? Za mano je težka pot, vendar sem še vedno TU, ker sem zaupala, da jaz pač enostavno to zmorem.
Preberite še: Mlada mamica, ki se bori z rakom: “Zame je najpomembnejše, da je poskrbljeno za otroke, sploh v dnevih po kemoterapiji”
